Hvalnice Bogu Najvišjemu

V letu 1206, sredi Frančiškove poti spreobrnjenja, je Križani vstopil v njegovo srce. Trpeči ga vse življenje ni več izpustil iz rok. "Od tiste ure je njegovo sveto dušo prežemalo sočutje s Križanim. Kot lahko pobožno verjamemo, so se tu v njegovo dušo, čeprav še ne tudi v njegovo telo, globoko vtisnile častitljive rane". Tako je zapisal biograf sv. Frančiška, Tomaž iz Čelana.
Frančišek pa se je že pred tem srečal s križem in trpljenjem, ob srečanju z gobavcem. Srečanje je bilo spreobrnjenje v takšni meri, da Frančišek ni več naredil ovinka in se izognil srečanju, ampak je stopil s konja in gobavca objel. Verjetno se je moral močno premagovati, toda ta zmaga nad samim seboj ga je pripeljala v nov svet, novih vrednot. Frančišek je od tega trenutka naprej občutljiv za stisko drugih in trpljenje v mnogih oblikah. Za Frančiška se vsa človeška beda in bolezni, vse trpljenje in zlo, ki ga povzročamo drug drugim, srečujejo v križu. Pri tem ima križ dvojni pomen. Po eni strani je znamenje za vse trpljenje, po drugi strani pa simbol za zmago, ki je podarjena v križu, to pomeni, da je križ znamenje zmage.

Znano nam je, da je Frančišek vedno molil: "Po svojem svetem križu si svet odrešil." Jezus Kristus, križani, gobavec in trpeči so za Frančiška eno. Srečanje s Križanim v cerkvi je Frančiška napravilo občutljivega za trpljenje ljudi zunaj. Vsak trpeči človek ga spominja na Kristusa na križu. Križ mu predstavlja tolažbo in oporo.

Frančišek se je zelo globoko poglobil v trpečega Gospoda, v njegovo življenje, ker mu je postajal vedno bolj podoben. Prizadela ga je misel, da je "Ljubezen premalo ljubljena". Ljubezen, to je zanj križana ljubezen, je vidna v Jezusu Kristusu na križu.
Leta 1224 je Frančišek prejel "stigmata", Kristusove rane na rokah, nogah in na prsih. Izbruhnilo je tisto, kar je bilo prisotno v njegovi notranjosti, trpljenje s Križanim in vsem trpečim stvarstvom. Na La Verni je Frančišek je postal simbol in odsev Križanega.

Depresija brata Leona

S Frančiškom je bil na La Verni njegov tajnik in duhovni spremljevalec, brat Leon. Ta je lahko prišel k Frančišku le vsako jutro za kratek čas. Frančišek je bil na skali, ki si jo je izbral, da bi na njej preživel 40 dnevni post. Frančišek je hotel meditirati in želel, da ga naj nihče ne moti.
Medtem ko je Frančišek doživljal vedno globljo povezanost z Gospodom, je brat Leon postajal vedno bolj potrt. Obremenjevala ga je Frančiškova molčečnost do njega, kar mu je tudi zaupal. Opazil je, da je bil Frančišek na poseben način obdarjen, on sam pa se je počutil zapuščenega od Boga.

"Ti si lepota, ti si varnost, ti si spokojnost."
Tomaž iz Čelana je opisal razloge, ki so pogojevali nastanek Hvalnice Bogu Najvišjemu, ki naj bi bila pomoč bratu Leonu.

"Medtem, ko se je svetnik nahajal na hribu La Verna, zaprt v celici (iz vejevja in kamnov), si je eden njegovih spremljevalcev, brat Leon, iz vsega srca želel, da bi dobil, od Gospoda s Frančiškovo roko napisan opogumljajoč tekst. Verjel je, da se bo na ta način rešil velike skušnjave - ne mesa, ampak duha - ali pa jo bo vsaj lažje prenašal. Kljub veliki želji, ga je bilo sram, da bi to povedal svetemu očetu. Toda, kar Frančišku ni povedal človek, mu je razkril duh. Nekega dne je poklical brata Leona k sebi in mu rekel: 'Prinesi mi papir in črnilo. Rad bi zapisal Božje besede in hvalnico, ki se je rodila v mojem srcu.' Brat mu je oboje takoj prinesel. Frančišek je lastnoročno napisal Hvalnico Bogu. Na koncu pa je dodal še blagoslov za brata Leona. Potem mu je rekel: 'Vzemi ta list in ga skrbno hrani do dneva tvoje smrti.' Naenkrat je izginila vsa potrtost. Tekst je bil shranjen in je deloval čudežno" (2 Čel 49).
Brat Leon je nosil ta tekst pri sebi vse do svoje smrti leta 1271. Ker ga je, kot dragoceno relikvijo vedno nosil pri sebi, ni na vseh mestih razločno berljiv. Brat Leon je poleg teksta, ki ga je zapisal Frančišek, lastnoročno dopisal besedilo, kot dokaz, da je to besedilo sv. Frančiška, ki ga je zapisal "po tem, ko je prejel stigme". Upoštevati moramo, da je razlog za zapis depresija brata Leona, za vsebino pa je odločilno dejstvo, da je Frančišek pred tem prejel stigme

Hvalnice Bogu kot litanije imena Božjega

Naša molitev je neke vrste Ti-pesem z mnogimi variacijami. Ti, ti, samo ti, vedno ti ... Vsak stavek je neki nagovor in se začne s Ti. Nagovori in vzkliki so nanizani brez nekega reda. Vedno nove izjave sledijo tistemu Ti. Ne gre za nobeno razpravo o odnosu do Boga, ampak je to molitev.
Veličino in vsemogočnost Boga izraža Frančišek na ta način, da o njem zapiše vedno nove naslove, izjave. Nekatere so tudi nasprotujoče si, na primer: Ti močni, ti si krotkost.
"Za nenavadno obliko litanij, se skriva želja, da bi se Bogu vedno znova podaril, da bi vedno globlje prodrl vanj in ga brez prenehanja slavil. Navzven pride vse dobro, za čimer stoji Bog" (L. Lehmann).

Ti si svet, Gospod Bog,
Ti edini, ki delaš čudeže.
Ti si močan.
Ti si velik.
Ti si najvišji.
Ti si vsemogočni kralj,
ti, sveti Oče,
kralj nebes in zemlje.
Ti si trojstven in eden,
Gospod, Bog bogov.
Ti sam si dobrota,
vsa dobrota,
najvišja dobrota,
Gospod Bog, živi in resnični.
Ti si ljubezen, nesebična ljubezen.
Ti si modrost.
Ti si ponižnost.
Ti si potrpežljivost.
Ti si lepota.
Ti si blagost.
Ti si varnost.
Ti si spokojnost.
Ti si veselje.
Ti si naše upanje in radost.
Ti si pravičnost.
Ti si zmernost.
Ti si vse naše bogastvo
do zadostnosti.
Ti si lepota.
Ti si krotkost.
Ti si zavetje.
Ti si naš varuh in branitelj.
Ti si pogumnost.
Ti si osvežitev.
Ti si naše upanje.
Ti si naša vera.
Ti si naša ljubezen.
Ti si vsa naša sladkost.
Ti si naše večno življenje,
veliki in čudoviti Gospod,
vsemogočni Bog,
usmiljeni Odrešenik! - Amen.

Predvsem vpadljivo je, da v vsem tekstu ni besede "ne" ali "nisi". Bog je enostavno dober. On je "dobro, vse dobro, samo dobro".