Od 21. do 22. januarja 2020 se je v samostanu bl. Antona M. Slomška v Olimju odvijalo letno srečanje gvardijanov, predstojnika filialne hiše in ekonomov s provincialnim vodstvom. Namen srečanja je pregled in vrednotenje redovnega življenja ter poslanstva v preteklem letu, izostal pa ni niti pogled v prihodnost. Glede na štiriletni provincialni načrt je drugo leto namenjeno razmišljanju o našem bratskem pričevanju.

Takoj po uvodnem pozdravu je provincialni minister p. Igor Salmič v duhovnem uvodu izpostavil, da je bratstvo najlepši način pričevanja, ki ga lahko ponudimo svetu. Molitev je temelj, ki preoblikuje srce, da lahko na brata začnem gledati z božjimi očmi. Iz tega izvira odpuščanje in usmiljenje. Tudi Jezus nam sporoča, da bodo ljudje spoznali, da smo njegovi učenci le po tem, če bomo imeli ljubezen med seboj. Danes, ko tudi zaradi komunikacijskih sredstev na naša vrata trka individualizem, je pričevanje bratskega življenja močnejša kateheza kakor tisoče besed. Za življenje v bratstvu in za rast v duhovnem življenju je potrebno umirati samemu sebi, saj je zlo lastne volje največja ovira pri tem. Eno od znamenj duhovnega človeka je tudi zdrav humor. Ta je protistrup hudemu duhu!

Sledila so poročila posameznih samostanov, ki so se dotaknila našega pričevanja bratstva. Naslednji dan smo prisluhnili še ekonomskim poročilom v luči papeževih besed, da denar, brez katerega danes ne moremo živeti, ne sme postati cilj in s tem malik ali naš gospodar. Rešitev je, da ga znamo deliti med seboj in s potrebnimi. A tudi to je premalo, če najprej ne podarimo drugemu samega sebe.

Ob tem srečanju smo bratje drugi dan pri kosilu priložnostno nazdravili tudi bratom, ki v mesecu januarju praznujejo svoj god ali rojstni dan. Bogatejši še za eno izkušnjo bratskega druženja, čeprav delovnega, smo se veseli vrnili v svoje samostanske skupnosti.

p. Danilo Holc, prov. tajnik

Jaslica iz Ptujske gore, Ptuj - sv. Ožbalt in Ptuj - sv. Peter in Pavel, ki imajo tudi svojo razlago. 

V četrtek, 2. januarja 2020 smo se v samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju bratje slovenske minoritske province tradicionalno že 48-ič srečali s svojimi starši in ožjimi sorodniki na božično novoletnem srečanju. Kot je že običajno, smo ga začeli s slovesno sv. mašo ob 10. uri, ki jo je vodil provincialni minister p. Igor Salmič. Neposredno ob provincialu sta somaševala jubilanta, p. Janez Ferlež in p. Vito Muhič, ki bosta to leto praznovala srebrno obletnico svojih slovesnih zaobljub. Na začetku nagovora je provincial lepo pozdravil tudi ostale brate, ki v tem letu praznujejo svoje obletnice življenja. Pri nagovoru je najprej spomnil na pričujoče jaslice, ki z vzporednim sporočilom opozarjajo na 1950-letnico pisne omembe rimskega mesta Ptuja (Petovione) ter prihoda krščanstva na Ptuj, ki je v svojem času prav tako imelo svojega pomembnega moža, škofa in mučenca sv. Viktorina Ptujskega. Njegova pridiga je izpostavila še vlogo svete nazareške družine. Z rojstvom svojega Sina v sveti družini je Bog na nek način posvetil vse družine. V sv. družini s svojo držo izstopa tudi sv. Jožef, ki opozarja na pomembnost vloge očeta za vse čase.

Po sv. maši smo srečanje nadaljevali pri skupni mizi v refektoriju samostana. Provincialni minister nas je pred kosilom nagovoril ter naredil kratko refleksijo pomembnejših dogodkov preteklega leta, obenem pa nas opozoril na nekatere prihajajoče, ki se bodo zgodili v letu 2020. Med pomembnejšimi bo zagotovo duhovni kapitelj slovenske minoritske province, ki ga načrtujemo v novembru 2020.

Med kosilom je po obednici odmeval prijeten klepet. Po letu dni, ko srečamo znane obraze, je čas, da si sorodniki, prijatelji, znanci podelimo različne spomine. Namen kulturnega programa po kosilu pa je bil, da smo navzoči drug drugemu podarili nekaj svojega. Še posebej so se izpostavili in predstavili: nečakinja p. Tomaža Majcna, flavtistka Julija; p. Toni Brinjovc z recitalom in dvema odpetima pesmima; p. Emil Križan, ki nas je spodbujal, da smo kakšno ljudsko zapeli skupaj; spodobilo pa se je tudi, da nam je med drugimi dve svoji novi pesmi predstavil tudi p. Janez Ferlež, že omenjeni jubilant, ki je tik pred izdajo nove zgoščenke. Na klavir ga je spremljal g. Antonio Tkalec iz Varaždina, ki mu je pomagal pri aranžmajih in pri katerem je svoje pesmi posnel. Ob tej priložnosti nam je zato eno od svojih Marijinih pesmi podaril tudi g. Antonio, ki je redni gost Marijafesta na Ptujski Gori.

Provincialni minister se je na koncu vsem udeležencem, še posebej pa tistim, ki so pripomogli, da smo lahko ta čudoviti dan doživeli, zahvalil, na nek način pa že povabil, da se čez leto dni spet srečamo.

Tako kot vsako leto smo se tudi letos bratje, ki imamo do 15 let večnih zaobljub, zbrali na tako imenovani permanentni ali trajnostni vzgoji v Piranu, in sicer od 17. do 21. novembra 2019. Letos so se nam pridružili tudi nekateri starejši bratje, česar smo bili veseli. Zgled in opora starejših bratov sta namreč vedno zelo dragocena. Vzgoja pa je ne nazadnje nekaj, kar traja vse življenje. Dnevi permanentne vzgoje so namenjeni tako poglobitvi kakšne tematike kot tudi bratskemu druženju. Tema letošnjih dnevov permanentne vzgoje je bila: Ti si naše življenje – pričevanje. To je tema, s katero naj bi se v tem letu ukvarjali vsi bratje. Razmišljali naj bi torej o tem, kako jaz kot posameznik, posamezno bratstvo in ne nazadnje vsa naša provinca pričujemo – ne toliko z besedami, s predavanji, ampak predvsem vsak s svojim življenjem. Zakaj oziroma za koga naj bi pričevali? S svojim življenjem naj bi redovnik, duhovnik, bratstvo, provinca pričevali, da je hoditi za Jezusom po poti redovništva, duhovništva nekaj lepega, nekaj, kar te osrečuje, kar ti daje smisel, nekaj, za kar se splača »zapraviti« svoje življenje. Izbrati Jezusa in njegovo Besedo za smisel svojega življenja je tisto, kar dela tvoje življenje polno, ti daje luč za hojo po poti. Seveda to pričevanje temelji najprej na osebnem srečanju z Gospodom. V izkustvu, ko je vsak posameznik začutil, da se ga je Jezus dotaknil, vzljubil in poklical po imenu. 

Prvi dan je bil med nami dr. Karel Gržan, ki nam je najprej spregovoril o tem, kako je za pričevanje nujno potrebno, da se sprejmem takšnega, kot sem: »Sprejetost samega sebe mi omogoča, da zapuščam svojo napihnjenost, narejenost in se vračam k samemu sebi.« V Božjih očeh je vsak neizmerno dragocen, vsak obdarovan s talenti, ki so mu dani, da jih uporabi za dobro, za rast Božjega kraljestva. To zavedanje o dragocenosti pred Bogom, to, da sem sam s sabo zadovoljen, je prvi korak, da lahko gradim zdrave odnose z drugimi in ne nazadnje tudi z Bogom. Pričujem lahko, kadar sem v svoji notranjosti vesel, zadovoljen. V drugem delu svojega razmišljanja je dr. Gržan spregovoril o humorju, ironiji in smehu, ki osvobajata. Hudič se boji smeha, hoče, da vse jemljemo resno. Gre za to, da se torej ne bi jemali preveč resno, da se zmoremo nasmehniti ob lastnih napakah in se zavedati, da je popoln edinole Bog. Tam, kjer se bratje smejijo, veselijo, je prostor za pristne odnose, samo pristni odnosi pa omogočajo pristno pričevanje. Smeh nas osvobaja ravno zato, ker nas vrača k pristnosti. 

V torek popoldne smo se bratje odpravili v Trst, v Rižarno (Risiera di San Sabba), kjer so najprej luščili riž, leta 1943 pa so jo nacisti spremenili v koncentracijsko taborišče. V notranjosti je bil krematorij, kjer so sežgali okrog 5000 ljudi. Veliko slovenskih rojakov je tam izgubilo svoje življenje. V Rižarni smo obhajali sveto mašo, pri kateri smo se spomnili vseh, ki so tam umrli. Posebej smo se spomnili tudi minorita, božjega služabnika p. Placida Corteseja. Tega našega sobrata so nacisti prav tako zaprli, mučili in ubili. Po sveti maši smo obiskali še trg Oberdan, kjer je bil v eni izmed stavb nacistični preiskovalni zapor, kjer so p. Placida Corteseja umorili. Mučenec p. Placido Cortese je do konca ostal zvest Jezusu. Zavedal se je, da kdor hodi s Kristusom skozi življenje, ne more ničesar izgubiti. »Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,39).

Sreda je bila namenjena predstavitvi 3. poglavja prenovljenih Konstitucij, ki govori o bratskem življenju v skupnosti. O tem je spregovoril provincial p. Igor. Bratsko življenje je temelj naše karizme. Zanj se je treba neprestano truditi. Bratje se moramo zavedati, da je za pristne odnose in lepo bratsko življenje odgovoren vsak sobrat. »A vendarle moramo vedeti, da si bratstva sami ne moremo zgraditi, da ga gradi Jezus. In samo v molitvi, prečiščevanju svojih misli, želja smo lahko bratje.« Bili smo hvaležni za iskren pogovor in podelitev med nami.

Biti pričevalen danes ni tako enostavno, a verjetno nikoli ni bilo ravno lahko. Zahteva stalno umiranje samemu sebi in postavljanje D(d)rugega na prvo mesto v življenju. Bolj ko bo Jezus ne samo na naših ustnicah, ampak v našem srcu, bolj bomo v svoji hoji za Njim pristni, iskreni. Tako bomo čedalje bolj postajali pravi učenci. In drugi nam bodo sledili, tako kot so sledili Jezusu in njegovim učencem, zato ker Božje, ker svetost privlači.