Brat Klemen Slapšak OFM Conv, je bil v ponedeljek, 28. decembra 2020 popoldne ob 16. uri v cerkvi sv. Petra v Ljubljani posvečen v diakona. V diakona ga je posvetil ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore. Ob posvetitvi so bili pri sv. maši navzoči še: provincialni minister p. Igor Salmič, Rok Metličar - upravitelj celjske škofije in župnik župnije Laško od koder je naš sobrat Klemen, stric Jože Hrastnik – župnik v Mežici, p. Janez Ferlež, ki je prepeval litanije Vseh svetnikov, nadškofijski tajnik Boštjan Prevc, diakon novomeške škofije Janez Meglen in domači patri ter postulant Benjamin Ostroško, ki je vršil službo ministranta. Ceremonijer in razlagalec obreda diakonskega posvečenja je bil p. Vladimir - Rufin Predikaka, bolniški kaplan. Bogoslužje so na koru z glasbo in s petjem popestrili odlični glasbeniki: Dušan, Lucas in Peter.

Pri posvetitvi so bili navzoči le sorodniki p. Klemna Slapšaka in nekaj povabljenih gostov. Po slovesnosti v cerkvi so se sorodniki in povabljeni zbrali pri večerji v samostanski obednici. Pogostitev je pripravila naša samostanska skupnost. Povabljeni so se po večerji zadržali še precej časa v pogovorih in prijetnem vzdušju ob tako lepi končani slovesnosti.

P. Slavko Stermšek

Bratje minoriti smo se zelo razveselili, ko je 8. decembra 2020, na praznik Brezmadežne, papež Frančišek imenoval p. Martina Kmetca za nadškofa metropolita v Izmirju. P. Martin je misijonar že tri desetletja: najprej je približno deset let deloval v Libanonu in nato dvajset let v Turčiji.

Preden je odšel v misijone, se je posvečal vzgoji mladih v malem semenišču v Kolbejevem domu v Ljubljani, med tem pa je spremljal tudi študentske skupine. To delo z mladimi ga je spodbudilo, da je začel z organizacijo prvih slovenskih romanj za mlade v Assisi in tam zanje vodil neke vrste duhovne vaje.

Kaj je p. Martina vodilo v misijone? Že od študentskih let je nosil v sebi željo, da bi lahko redu služil v širšem smislu in misijonaril v eni od azijskih dežel. S tem namenom je zadnje leto teološkega študija opravil v ZDA. Medtem ko je bil vzgojitelj, je njegova odločitev dozorela, še posebej pa ga je za odhod v misijone spodbudil generalni minister fra. Lanfranco M. Serrini, ki je v reviji Fraternus Nuntius (april–maj 1988) zapisal, da že dolgo razmišlja o še enem redovniku duhovniku, prostovoljcu, ki bi ga rad poslal v Libanon, da bi tam skupnost rastla. Spodbudilo ga je tudi božično pismo leta 1988, v katerem je generalni minister opozarjal na potrebe v redu. Ker je p. Martin svoje misijonsko delovanje videl v tesni povezanosti z Libanonom in tamkajšnjim trpečim ljudstvom, je generalnemu ministru poslal prošnjo, ki je bila rešena pozitivno. Tako se je približno leto dni pred odhodom odpravil v Pariz na poglabljanje francoskega jezika ter študij arabščine.

Curriculum vitae

P. Martin Kmetec se je rodil 10. novembra 1956 na Ptuju. Po osnovni šoli je leta 1971 vstopil v malo semenišče minoritskega reda v Zagrebu, kjer je obiskoval prvi letnik gimnazije. Naslednja leta je gimnazijo obiskoval na Ptuju, kjer je bil tudi sedež malega semenišča slovenske minoritske province. V noviciat na Cresu (Hrvaška) je vstopil 3. oktobra 1976, nato pa 25. septembra 1977 izpovedal preproste zaobljube. Istega leta se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, ki jo je zaključil leta 1982. Slovesne zaobljube v minoritskem redu je izpovedal 4. oktobra 1982 na Ptuju. Po končanem teološkem študiju v Ljubljani je med pastoralnim letnikom na teološkem inštitutu St. Anthony-on-Hudson (Rensselaer v škofiji New York, USA) 23. februarja 1983 prejel diakonsko posvečenje. Mašniško posvečenje je prejel 29. 6. 1983 na Ptujski Gori, po rokah posvečevalca škofa dr. Jožefa Smeja.

Istega leta je bil izvoljen za magistra v malem semenišču v Kolbejevem domu v Ljubljani. To službo je opravljal do leta 1989, jeseni istega leta pa je odpotoval v Pariz, kjer se je začel pripravljati na misijon v Libanonu. Tja je odšel 6. decembra 1990 in svojo pot začel v predmestju Bejruta (Sin el Fil). V Libanonu je ostal do leta 2001, ko je bil kot misijonar poslan v Turčijo. Njegova prva postojanka je bil Izmir, kjer je bil gvardijan samostana sv. Helene. V letih 2006–2007 je bil član samostana v Iskenderunu na vzhodu Turčije, od koder se je vrnil v Izmir in tam ostal do leta 2009. Po ponovnem kratkem bivanju v Iskenderunu je bil leta 2011 imenovan za odgovornega za izdajateljsko dejavnost provincialne kustodije Bližnjega vzhoda in Svete dežele ter se preselil v skupnosti samostana Rojstva bl. Device Marije v Büyükdere – Istanbul v Turčiji, kjer je bil zadnja leta tudi gvardijan. Tukaj je ostal do imenovanja za nadškofa metropolita. Poleg predstojniške službe v različnih samostanih je bil v letih 2014–2018 vikar kustodije Bližnjega vzhoda in Svete dežele.

V Izmirju, kjer je sedaj imenovan za nadškofa metropolita, je leta 2006 doživel fizični napad s strani mladih skrajnežev.

Na Teološki fakulteti v Ljubljani je leta 2010 doktoriral na Katedri za dialog in splošno bogoslovje; njegova doktorska disertacija ima naslov Islamizem v Turčiji in njegova kritika.

Poleg slovenskega jezika govori še hrvaško, angleško, francosko, italijansko, arabsko in turško.

p. Igor Salmič, prov. minister

p. Danilo Holc, prov. tajnik

Za kartuzijana, klariso ali pa kakšno karmeličanko omejitev gibanja in priporočilo, da naj ostanejo doma v teh dneh »koronakrize«, verjetno to ni nek stres, tudi če bi bilo gibanje omejeno zgolj na dom, kot je bilo to spomladi nekaj časa v Italiji. Sami so se zaprli za zidove in rešetke, saj je zanje pomembna le notranja svoboda, ki je ne more ogroziti nobena prepoved.

Priznam pa, da je ta omejitev verjetno težja za kakšnega manjšega brata, za katerega je sveti Frančišek predvidel, da živi »vita mixta«. Gre za življenje, ko brat ni le zaprt v samostan, da bi se v času samote in tihote posvečal zgolj molitvenemu življenju ter kontemplaciji božjih skrivnosti, temveč ga zaznamujeta tudi aktivna apostolska dejavnost in povezanost z zunanjim svetom ter ljudmi, h katerim je poklican.

Znalo bi biti zelo neprijetno, če bi v času koronavirusa in »lockdowna« gledali samo v zrak in čakali, kdaj bo konec te preizkušnje. Morda se sprašujemo, zakaj Bog dopušča to. Ali zato, da prečistimo svoje misli, svoj način življenja in delovanja? Prav je, da se vprašamo, kaj nam želi povedati. Meni, našemu narodu, človeštvu, celotni civilizaciji …

Čeprav nam je nekaj odvzeto (svobodno gibanje, druženje), pa lahko to vzamemo kot priložnost. Morda tako, da naredimo nekaj, kar smo načrtovali že dlje časa, a ni bilo pravega časa za to.

Minoriti, pa mislim, da tudi redovniki na splošno, imamo sedaj več časa za skupno življenje v samostanu, ki nam ga je v običajnih razmerah primanjkovalo. Po drugi stani pa zaradi »izolacije« nismo več tako povezani z brati iz drugih samostanov, saj nam je ob kakšnih prazničnih dneh onemogočen obisk drugega brata ali samostana.

Naš provincialni minister p. Igor Salmič je vseeno našel zanimivo zasilno rešitev, saj je brate iz province povabil na videokonferenčno srečanje preko družbenega omrežja. Tako smo se v petek, 20. novembra 2020, ob 16. uri bratje povezali med seboj in podelili utrinke o tem, kako preživljamo ta čas v svojih samostanih. Provincialni minister je to »srečanje« tudi vodil in animiral.

Najprej so življenje v samostanu predstavili gvardijani, nato pa še ostali bratje, ki so to želeli. In kaj smo, povzeto rečeno, izvedeli? Bratje so povedali, da imajo sedaj več časa za molitev, več priložnosti za obhajanje skupne konventualne ali samostanske sv. maše. Prav tako se lažje najde čas za graditev bratstva, skupno rekreacijo, še posebej pa za pozornost do starejšega, bolnega ali onemoglega brata.

Mnogi bratje se iznajdljivo trudijo, da preko elektronskih medijev ostanejo v stiku s farani. Čeprav duhovniki ne morejo v cerkvi obhajati sv. maše skupaj z občestvom, so tistim, ki želijo ostati povezani z Jezusom tudi preko zakramentov, na razpolago za sv. spoved in delitev sv. obhajila. Seveda se to dogaja pod posebnimi varnostnimi pogoji.

Da bi verniki ostali povezani z Bogom vsaj preko Božje besede, eden ob bratov preko elektronske pošte pošilja razlago dnevne Božje besede vsem zainteresiranim. V enem od samostanov bratje preko župnijske spletne strani prenašajo večerno molitev, pri kateri lahko verniki doma sodelujejo. Bratje so odkrili, da lahko na spletu poteka tudi srečanje zakonskih skupin.

Zanimivo izkušnjo imajo bratje, ki so odgovorni za bolniško pastoralo, saj mnogi svojci želijo, da zakramente v bolnišnicah prejmejo bolniki, ki so okuženi s koronavirusom. Ob rahlem »tresenju hlač« je potrebna posebna previdnost, ne samo na oddelku, temveč tudi pri snemanju zaščitne opreme.

Poleg vsega tega bratje najdejo čas tudi za fizično delo: pospravljanje podstrešja, skednja, garaže, izdelovanje miniaturnih hišk za jaslice ... Skratka, hvala Bogu, da so bratje odkrili, da je čas kakor plemenito zlato, ki ga lahko preoblikujemo v ljubezen, dobroto, pozornost in solidarnost.