Tako kot vsako leto smo se tudi letos bratje, ki imamo do 15 let večnih zaobljub, zbrali na tako imenovani permanentni ali trajnostni vzgoji v Piranu, in sicer od 17. do 21. novembra 2019. Letos so se nam pridružili tudi nekateri starejši bratje, česar smo bili veseli. Zgled in opora starejših bratov sta namreč vedno zelo dragocena. Vzgoja pa je ne nazadnje nekaj, kar traja vse življenje. Dnevi permanentne vzgoje so namenjeni tako poglobitvi kakšne tematike kot tudi bratskemu druženju. Tema letošnjih dnevov permanentne vzgoje je bila: Ti si naše življenje – pričevanje. To je tema, s katero naj bi se v tem letu ukvarjali vsi bratje. Razmišljali naj bi torej o tem, kako jaz kot posameznik, posamezno bratstvo in ne nazadnje vsa naša provinca pričujemo – ne toliko z besedami, s predavanji, ampak predvsem vsak s svojim življenjem. Zakaj oziroma za koga naj bi pričevali? S svojim življenjem naj bi redovnik, duhovnik, bratstvo, provinca pričevali, da je hoditi za Jezusom po poti redovništva, duhovništva nekaj lepega, nekaj, kar te osrečuje, kar ti daje smisel, nekaj, za kar se splača »zapraviti« svoje življenje. Izbrati Jezusa in njegovo Besedo za smisel svojega življenja je tisto, kar dela tvoje življenje polno, ti daje luč za hojo po poti. Seveda to pričevanje temelji najprej na osebnem srečanju z Gospodom. V izkustvu, ko je vsak posameznik začutil, da se ga je Jezus dotaknil, vzljubil in poklical po imenu. 

Prvi dan je bil med nami dr. Karel Gržan, ki nam je najprej spregovoril o tem, kako je za pričevanje nujno potrebno, da se sprejmem takšnega, kot sem: »Sprejetost samega sebe mi omogoča, da zapuščam svojo napihnjenost, narejenost in se vračam k samemu sebi.« V Božjih očeh je vsak neizmerno dragocen, vsak obdarovan s talenti, ki so mu dani, da jih uporabi za dobro, za rast Božjega kraljestva. To zavedanje o dragocenosti pred Bogom, to, da sem sam s sabo zadovoljen, je prvi korak, da lahko gradim zdrave odnose z drugimi in ne nazadnje tudi z Bogom. Pričujem lahko, kadar sem v svoji notranjosti vesel, zadovoljen. V drugem delu svojega razmišljanja je dr. Gržan spregovoril o humorju, ironiji in smehu, ki osvobajata. Hudič se boji smeha, hoče, da vse jemljemo resno. Gre za to, da se torej ne bi jemali preveč resno, da se zmoremo nasmehniti ob lastnih napakah in se zavedati, da je popoln edinole Bog. Tam, kjer se bratje smejijo, veselijo, je prostor za pristne odnose, samo pristni odnosi pa omogočajo pristno pričevanje. Smeh nas osvobaja ravno zato, ker nas vrača k pristnosti. 

V torek popoldne smo se bratje odpravili v Trst, v Rižarno (Risiera di San Sabba), kjer so najprej luščili riž, leta 1943 pa so jo nacisti spremenili v koncentracijsko taborišče. V notranjosti je bil krematorij, kjer so sežgali okrog 5000 ljudi. Veliko slovenskih rojakov je tam izgubilo svoje življenje. V Rižarni smo obhajali sveto mašo, pri kateri smo se spomnili vseh, ki so tam umrli. Posebej smo se spomnili tudi minorita, božjega služabnika p. Placida Corteseja. Tega našega sobrata so nacisti prav tako zaprli, mučili in ubili. Po sveti maši smo obiskali še trg Oberdan, kjer je bil v eni izmed stavb nacistični preiskovalni zapor, kjer so p. Placida Corteseja umorili. Mučenec p. Placido Cortese je do konca ostal zvest Jezusu. Zavedal se je, da kdor hodi s Kristusom skozi življenje, ne more ničesar izgubiti. »Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,39).

Sreda je bila namenjena predstavitvi 3. poglavja prenovljenih Konstitucij, ki govori o bratskem življenju v skupnosti. O tem je spregovoril provincial p. Igor. Bratsko življenje je temelj naše karizme. Zanj se je treba neprestano truditi. Bratje se moramo zavedati, da je za pristne odnose in lepo bratsko življenje odgovoren vsak sobrat. »A vendarle moramo vedeti, da si bratstva sami ne moremo zgraditi, da ga gradi Jezus. In samo v molitvi, prečiščevanju svojih misli, želja smo lahko bratje.« Bili smo hvaležni za iskren pogovor in podelitev med nami.

Biti pričevalen danes ni tako enostavno, a verjetno nikoli ni bilo ravno lahko. Zahteva stalno umiranje samemu sebi in postavljanje D(d)rugega na prvo mesto v življenju. Bolj ko bo Jezus ne samo na naših ustnicah, ampak v našem srcu, bolj bomo v svoji hoji za Njim pristni, iskreni. Tako bomo čedalje bolj postajali pravi učenci. In drugi nam bodo sledili, tako kot so sledili Jezusu in njegovim učencem, zato ker Božje, ker svetost privlači.

Od 6. do 7. novembra 2019 se je v samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju odvijal izredni provincialni kapitelj slovenske minoritske province sv. Jožefa. Na njem sta bila navzoča generalni minister fra Carlos Trovarelli in generalni asistent za Srednjo Evropo (CEF) fra Dominique Mathieu. Vseh udeležencev (delegatov) je bilo 25.

Glavna tema kapitlja je bila razmislek in odločitev o prioritetah in obsegu apostolata ter reorganizacija pastoralne dejavnosti. Že konec lanskega leta je bila ustanovljena komisija, ki je pripravila delovno gradivo (instrumentum laboris). Gradivo je obsegalo analizo trenutnega stanja ter pogled naprej v smislu reorganizacije naše navzočnosti v samostanih in župnijah.

Razpravo na kapitlju sta s svojimi posegi obogatila tako generalni minister kakor generalni asistent, ki sta opogumila vse brate, da s svojim življenjem še naprej pričajo za novost evangelija, predvsem preko dela z mladimi. Ena od zanimivih misli je bila, kako v teh spremenljivih časih, ko bo treba prilagoditi tudi cerkvene strukture, kakšno dejavnost opustiti, da bi lahko svoje moči preusmerili v novo, ustreznejšo in rodovitnejšo v smislu animacije novih duhovnih poklicev ter druge pastoralne oskrbe in evangelizacije. 

»Resnično močnejša od smrti je ljubezen.« (Vp 8,6)

Bratje slovenske minoritske province sporočamo, da je v petek, 28. junija 2019, po mnogih romarskih poteh zemeljskega Jeruzalema ter težki bolezni v Očetov dom nebeškega Jeruzalema v 73. letu življenja priromal p. Milan Holc, redovnik in duhovnik slovenske minoritske province.

Slovesne zaobljube je naredil 4. oktobra 1971 v Sostrem, mašniško posvečenje pa je prejel 2. julija 1972 na Ptuju. 34 let je živel in deloval v mednarodnem minoritskem kolegiju Seraphicum v Rimu, leta 2009 pa se je vrnil v Slovenijo. Bil je profesor in prevajalec svetega pisma ter voditelj romanj v Sveto deželo.

Pogrebna sveta maša s pogrebom bo na praznik Ptujskogorske M. Božje,  v torek, 2. julija 2019 ob 15. uri na Ptujski Gori.

Pokojnik bo v ponedeljek, 1. julija 2019 ob 13. uri pripeljan v Baziliko na Ptujski Gori,  kjer bo zvečer zanj molitvena ura.

Bratje rajnega sobrata priporočamo v molitev.

Na 202. rednem generalnem kapitlju bratov minoritov, je bil 25. maja 2019 v Sacro Conventu v Assisiju kot 120. naslednik sv. Frančiška za novega generalnega ministra izvoljen fra CARLOS ALBERTO TROVARELLI.

Fra Carlos je bil rojen 22. junija 1962 v Cinco Saltos (Rio Negro) v Argentini. Je član province (»Rioplatense«) sv. Antona Padovanskega v Argentini in Urugvaju.

Prve zaobljube je naredil 15. februarja 1986, slovesne pa 4. oktobra 1990. Za duhovnika je bil posvečen 25. marca 1995. Doslej je vršil službo generalnega asistenta latinskoameriške federacije FALC (Federacion America Latina Conventuales) 

Novi generalni minister ima tudi slovenske korenine, saj njegovi predniki izhajajo iz Dornberka.

Želimo mu obilo blagoslova pri vodenju reda manjših bratov minoritov.

Na generalnem kapitlju, ki se je začel 18. maja 2019 v Assisiju in se bo od 28. maja do 18. junija 2019 nadaljeval ob svetišču Amore misericordioso v Collevalenzi, bodo bratje delegati poleg razprav o posebnih temah potrdili še prenovljene generalne statute Reda, potrdili dokument o vzgoji z naslovom V Frančiškovi šoli (Discepolato francescano) ter Študijski načrt (Ratio Studiorum).

Danilo Holc, prov. tajnik

12. maja 2019, na praznik sv. Leopolda Mandića, je bila na Ptuju v župniji sv. Ožbalta posvetitev oltarja in podružnične cerkve sv. Leopolda Mandića v Novi vasi pri Ptuju. Slovesnost je vodil mariborski nadškof, metropolit msgr. Alojzij Cvikl. Praznovanja, ki se je odvijalo tudi ob 1950 letnici pisne omembe mesta Ptuja, se je ob velikem številu vernikov (približno 600) udeležilo okrog 30 duhovnikov. Navzoča sta tako bila tudi minoritski provincialni minister, p. Igor Salmič in kapucinski provincialni minister, tudi domačin, br. Vlado Kolenko s svojimi brati kapucini. Vabilu na praznovanje pa se je z veseljem odzvala tudi županja MO Ptuj, Nuška Gajšek ob drugih predstavnikih civilne oblasti. Samo praznovanje so povzdignili še združeni pevski zbori ptujskih župnij (otroški, mladinski in odrasli), domača folklorna skupina in gasilci vseh treh društev v župniji sv. Ožbalta.

Cerkev so začeli graditi bratje kapucini leta 1994 po načrtih arhitekta g. Jožeta Marinka iz Ljubljane, ki se je prav tako udeležil slovesnosti ter na koncu spregovoril o simbolnem pomenu arhitekture. Cerkev je bila doslej le blagoslovljena, da je bilo v njej moč obhajati bogoslužje. Na pobudo nadškofa so bratje minoriti, ki so župnijo sprejeli po odhodu bratov kapucinov leta 2016, začeli razmišljati o posvetitvi. Čeprav še cerkev ni dokončana (v načrtu je še stenska poslikava v prezbiteriju), pa so se farani pod vodstvom župnika sodelavca p. Mateia Senteşa potrudili, da so tik pred posvetitvijo uredili notranjo razsvetljavo.

Prav posebno vrednost posvečenemu oltarju daje v steno oltarne mize vgrajena relikvija sv. Leopolda Mandića, ki so jo z veseljem podarili bratje kapucini iz njegovega svetišča v Padovi, kjer hranijo svetnikovo telo.

Po sami slovesnosti je v kletnih prostorih sledilo še okrepčilo, kjer so se lahko vsi navzoči nekoliko zadržali v bratskem klepetu in druženju, ki ga je spremljala glasba domačih muzikantov.

Bratje minoriti smo skupaj z brati kapucini hvaležni Bogu za ta dogodek in obenem kličemo priprošnjo sv. Leopolda na vse, ki radi zahajajo v to cerkev.

Matei Senteş

V sredo, 8. maja, smo se bratje (približno 30) zbrali pri Sveti Trojici v Halozah. Ob 10. uri smo posedli v dvorani prenovljenega Doma duhovnih vaj. P. Cristian Balint, predsednik MINPS-a, nam je predstavil gosta – zakonca DANIJA IN VILMO SITER.

V svojem izmeničnem nagovoru sta nam Dani in Vilma predstavila izviren način, kako naj danes MISIJONARSKA CERKEV STOPA MED LJUDI. V Slovenijo sta namreč prinesla način dela zakonskih skupin Family life (Družina in življenje – DiŽ). Kako je do tega prišlo? Vsak od njiju je imel iz otroštva izkušnjo, kaj pomeni biti nezaželen otrok, pogrešati starševsko ljubezen. Odločila sta se, da bosta imela ljubečo družino. Za to pa je potrebno trdo delo. Živeti je treba iz Božje besede. Tradicionalno katolištvo ima še vedno navade iz 19. stoletja. Duhovniki, ki se sami premalo poglabljajo v Božjo besedo, oznanjajo v jeziku »cerkvenščine« (ponavljamo besede kot: milost, blagoslov …), ki ga večina ljudi ne razume.