Diakonsko posvečenje br. Klemna Slapšaka
Brat Klemen Slapšak OFM Conv, je bil v ponedeljek, 28. decembra 2020 popoldne ob 16. uri v cerkvi sv. Petra v Ljubljani posvečen v diakona. V diakona ga je posvetil ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore. Ob posvetitvi so bili pri sv. maši navzoči še: provincialni minister p. Igor Salmič, Rok Metličar - upravitelj celjske škofije in župnik župnije Laško od koder je naš sobrat Klemen, stric Jože Hrastnik – župnik v Mežici, p. Janez Ferlež, ki je prepeval litanije Vseh svetnikov, nadškofijski tajnik Boštjan Prevc, diakon novomeške škofije Janez Meglen in domači patri ter postulant Benjamin Ostroško, ki je vršil službo ministranta. Ceremonijer in razlagalec obreda diakonskega posvečenja je bil p. Vladimir - Rufin Predikaka, bolniški kaplan. Bogoslužje so na koru z glasbo in s petjem popestrili odlični glasbeniki: Dušan, Lucas in Peter.
Pri posvetitvi so bili navzoči le sorodniki p. Klemna Slapšaka in nekaj povabljenih gostov. Po slovesnosti v cerkvi so se sorodniki in povabljeni zbrali pri večerji v samostanski obednici. Pogostitev je pripravila naša samostanska skupnost. Povabljeni so se po večerji zadržali še precej časa v pogovorih in prijetnem vzdušju ob tako lepi končani slovesnosti.
P. Slavko Stermšek
P. dr. Martin Kmetec, OFMConv, nadškof in metropolit v Izmirju
Bratje minoriti smo se zelo razveselili, ko je 8. decembra 2020, na praznik Brezmadežne, papež Frančišek imenoval p. Martina Kmetca za nadškofa metropolita v Izmirju. P. Martin je misijonar že tri desetletja: najprej je približno deset let deloval v Libanonu in nato dvajset let v Turčiji.
Preden je odšel v misijone, se je posvečal vzgoji mladih v malem semenišču v Kolbejevem domu v Ljubljani, med tem pa je spremljal tudi študentske skupine. To delo z mladimi ga je spodbudilo, da je začel z organizacijo prvih slovenskih romanj za mlade v Assisi in tam zanje vodil neke vrste duhovne vaje.
Kaj je p. Martina vodilo v misijone? Že od študentskih let je nosil v sebi željo, da bi lahko redu služil v širšem smislu in misijonaril v eni od azijskih dežel. S tem namenom je zadnje leto teološkega študija opravil v ZDA. Medtem ko je bil vzgojitelj, je njegova odločitev dozorela, še posebej pa ga je za odhod v misijone spodbudil generalni minister fra. Lanfranco M. Serrini, ki je v reviji Fraternus Nuntius (april–maj 1988) zapisal, da že dolgo razmišlja o še enem redovniku duhovniku, prostovoljcu, ki bi ga rad poslal v Libanon, da bi tam skupnost rastla. Spodbudilo ga je tudi božično pismo leta 1988, v katerem je generalni minister opozarjal na potrebe v redu. Ker je p. Martin svoje misijonsko delovanje videl v tesni povezanosti z Libanonom in tamkajšnjim trpečim ljudstvom, je generalnemu ministru poslal prošnjo, ki je bila rešena pozitivno. Tako se je približno leto dni pred odhodom odpravil v Pariz na poglabljanje francoskega jezika ter študij arabščine.
Curriculum vitae
P. Martin Kmetec se je rodil 10. novembra 1956 na Ptuju. Po osnovni šoli je leta 1971 vstopil v malo semenišče minoritskega reda v Zagrebu, kjer je obiskoval prvi letnik gimnazije. Naslednja leta je gimnazijo obiskoval na Ptuju, kjer je bil tudi sedež malega semenišča slovenske minoritske province. V noviciat na Cresu (Hrvaška) je vstopil 3. oktobra 1976, nato pa 25. septembra 1977 izpovedal preproste zaobljube. Istega leta se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, ki jo je zaključil leta 1982. Slovesne zaobljube v minoritskem redu je izpovedal 4. oktobra 1982 na Ptuju. Po končanem teološkem študiju v Ljubljani je med pastoralnim letnikom na teološkem inštitutu St. Anthony-on-Hudson (Rensselaer v škofiji New York, USA) 23. februarja 1983 prejel diakonsko posvečenje. Mašniško posvečenje je prejel 29. 6. 1983 na Ptujski Gori, po rokah posvečevalca škofa dr. Jožefa Smeja.
Istega leta je bil izvoljen za magistra v malem semenišču v Kolbejevem domu v Ljubljani. To službo je opravljal do leta 1989, jeseni istega leta pa je odpotoval v Pariz, kjer se je začel pripravljati na misijon v Libanonu. Tja je odšel 6. decembra 1990 in svojo pot začel v predmestju Bejruta (Sin el Fil). V Libanonu je ostal do leta 2001, ko je bil kot misijonar poslan v Turčijo. Njegova prva postojanka je bil Izmir, kjer je bil gvardijan samostana sv. Helene. V letih 2006–2007 je bil član samostana v Iskenderunu na vzhodu Turčije, od koder se je vrnil v Izmir in tam ostal do leta 2009. Po ponovnem kratkem bivanju v Iskenderunu je bil leta 2011 imenovan za odgovornega za izdajateljsko dejavnost provincialne kustodije Bližnjega vzhoda in Svete dežele ter se preselil v skupnosti samostana Rojstva bl. Device Marije v Büyükdere – Istanbul v Turčiji, kjer je bil zadnja leta tudi gvardijan. Tukaj je ostal do imenovanja za nadškofa metropolita. Poleg predstojniške službe v različnih samostanih je bil v letih 2014–2018 vikar kustodije Bližnjega vzhoda in Svete dežele.
V Izmirju, kjer je sedaj imenovan za nadškofa metropolita, je leta 2006 doživel fizični napad s strani mladih skrajnežev.
Na Teološki fakulteti v Ljubljani je leta 2010 doktoriral na Katedri za dialog in splošno bogoslovje; njegova doktorska disertacija ima naslov Islamizem v Turčiji in njegova kritika.
Poleg slovenskega jezika govori še hrvaško, angleško, francosko, italijansko, arabsko in turško.
p. Igor Salmič, prov. minister
p. Danilo Holc, prov. tajnik
»Lockdown« slovenskih minoritov
Za kartuzijana, klariso ali pa kakšno karmeličanko omejitev gibanja in priporočilo, da naj ostanejo doma v teh dneh »koronakrize«, verjetno to ni nek stres, tudi če bi bilo gibanje omejeno zgolj na dom, kot je bilo to spomladi nekaj časa v Italiji. Sami so se zaprli za zidove in rešetke, saj je zanje pomembna le notranja svoboda, ki je ne more ogroziti nobena prepoved.
Priznam pa, da je ta omejitev verjetno težja za kakšnega manjšega brata, za katerega je sveti Frančišek predvidel, da živi »vita mixta«. Gre za življenje, ko brat ni le zaprt v samostan, da bi se v času samote in tihote posvečal zgolj molitvenemu življenju ter kontemplaciji božjih skrivnosti, temveč ga zaznamujeta tudi aktivna apostolska dejavnost in povezanost z zunanjim svetom ter ljudmi, h katerim je poklican.
Znalo bi biti zelo neprijetno, če bi v času koronavirusa in »lockdowna« gledali samo v zrak in čakali, kdaj bo konec te preizkušnje. Morda se sprašujemo, zakaj Bog dopušča to. Ali zato, da prečistimo svoje misli, svoj način življenja in delovanja? Prav je, da se vprašamo, kaj nam želi povedati. Meni, našemu narodu, človeštvu, celotni civilizaciji …
Čeprav nam je nekaj odvzeto (svobodno gibanje, druženje), pa lahko to vzamemo kot priložnost. Morda tako, da naredimo nekaj, kar smo načrtovali že dlje časa, a ni bilo pravega časa za to.
Minoriti, pa mislim, da tudi redovniki na splošno, imamo sedaj več časa za skupno življenje v samostanu, ki nam ga je v običajnih razmerah primanjkovalo. Po drugi stani pa zaradi »izolacije« nismo več tako povezani z brati iz drugih samostanov, saj nam je ob kakšnih prazničnih dneh onemogočen obisk drugega brata ali samostana.
Naš provincialni minister p. Igor Salmič je vseeno našel zanimivo zasilno rešitev, saj je brate iz province povabil na videokonferenčno srečanje preko družbenega omrežja. Tako smo se v petek, 20. novembra 2020, ob 16. uri bratje povezali med seboj in podelili utrinke o tem, kako preživljamo ta čas v svojih samostanih. Provincialni minister je to »srečanje« tudi vodil in animiral.
Najprej so življenje v samostanu predstavili gvardijani, nato pa še ostali bratje, ki so to želeli. In kaj smo, povzeto rečeno, izvedeli? Bratje so povedali, da imajo sedaj več časa za molitev, več priložnosti za obhajanje skupne konventualne ali samostanske sv. maše. Prav tako se lažje najde čas za graditev bratstva, skupno rekreacijo, še posebej pa za pozornost do starejšega, bolnega ali onemoglega brata.
Mnogi bratje se iznajdljivo trudijo, da preko elektronskih medijev ostanejo v stiku s farani. Čeprav duhovniki ne morejo v cerkvi obhajati sv. maše skupaj z občestvom, so tistim, ki želijo ostati povezani z Jezusom tudi preko zakramentov, na razpolago za sv. spoved in delitev sv. obhajila. Seveda se to dogaja pod posebnimi varnostnimi pogoji.
Da bi verniki ostali povezani z Bogom vsaj preko Božje besede, eden ob bratov preko elektronske pošte pošilja razlago dnevne Božje besede vsem zainteresiranim. V enem od samostanov bratje preko župnijske spletne strani prenašajo večerno molitev, pri kateri lahko verniki doma sodelujejo. Bratje so odkrili, da lahko na spletu poteka tudi srečanje zakonskih skupin.
Zanimivo izkušnjo imajo bratje, ki so odgovorni za bolniško pastoralo, saj mnogi svojci želijo, da zakramente v bolnišnicah prejmejo bolniki, ki so okuženi s koronavirusom. Ob rahlem »tresenju hlač« je potrebna posebna previdnost, ne samo na oddelku, temveč tudi pri snemanju zaščitne opreme.
Poleg vsega tega bratje najdejo čas tudi za fizično delo: pospravljanje podstrešja, skednja, garaže, izdelovanje miniaturnih hišk za jaslice ... Skratka, hvala Bogu, da so bratje odkrili, da je čas kakor plemenito zlato, ki ga lahko preoblikujemo v ljubezen, dobroto, pozornost in solidarnost.
Slovo od župnije Prežganje
Slovenska minoritska provinca je na svojem izrednem provincialnem kapitlju, ki se je odvijal 6. in 7. novembra 2019 sprejela sklep, da s 1. avgustom 2020 upravljanje župnije Prežganje vrne ljubljanski nadškofiji. Sveta maša ob slovesu bratov minoritov od župljanov župnije Prežganje je bila 26. julija 2020 in jo je ob somaševanju še nekaj bratov vodil provincialni minister slov. minoritske province, p. Igor Salmič. Pridigo, govor ob slovesu, zahvalne besede ter zapis v župnijskem listu najdete spodaj.
Slovo od župnije Javor
Slovenska minoritska provinca je na svojem izrednem provincialnem kapitlju, ki se je odvijal 6. in 7. novembra 2019 sprejela sklep, da s 1. avgustom 2020 upravljanje župnije Javor vrne ljubljanski nadškofiji. Sveta maša ob slovesu bratov minoritov od župljanov župnije Javor je bila v nedeljo, 26. julija 2020 in jo je ob somaševanju še nekaj bratov vodil provincialni minister slov. minoritske province, p. Igor Salmič. Pridigo (glej slovo od župnije Prežganje), govor ob slovesu, ter zapis v župnijskem listu najdete spodaj.
Bratski dan province
V sredo, 24. junija 2020 smo bratje slovenske minoritske province obhajali svoj bratski dan. Skupaj z generalnim asistentom, p. Dominiqueom Mathieujem, se nas je zbralo 26 bratov. (Generalni asistent je po trimesečni karanteni na Dunaju zadnjih štirinajst dni prebil v Sloveniji, v samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju.) Bratski dan smo začeli v samostanu sv. Maksimilijana Kolbeja v Ljubljani, kjer je prov. minister p. Igor Salmič najprej blagoslovil obnovljeno samostansko obednico, nakar je sledila malica. Z avtomobili smo se nato odpravili in obiskali Marijino romarsko cerkvico na Kureščku. Po molitvi dnevne molitvene ure nam salezijanec g. Anton Košir podal bogato zgodovinsko razlago o nastanku svetišča, njegovi usodi po drugi svetovni vojni ter ponovni obnovi. Potem smo se bratje podali na skupno kosilo, ki smo ga imeli v restavraciji ob jezeru v bližnjem kraju Jezero. Pri kosilu smo nazdravili našim bratom – slavljencem ob godovih in raznih obletnicah. Hvaležni za lepo vzdušje in gradnjo skupnega bratskega življenja smo na koncu poslovili ter veseli vrnili v svoj vsakdan.
p. Danilo Holc, prov. tajnik
Maša za + Antona Zajca
Na antonovo, v soboto, 13. junija zvečer smo bratje slovenske minoritske province na Vidmu pri Ptuju obhajali sv. mašo za domačina + p. Antona Zajca. Zaradi koronavirusne bolezni se bratje namreč niso mogli udeležiti pogrebne sv. maše v Lipi na avstrijskem Koroškem, kjer je p. Anton pokopan. Ta večer, ko smo obhajali praznik sv. Antona Padovanskega in bi p. Tonček obhajal tudi svoj god, se nas je na Vidmu pri Ptuju zbralo 14 duhovnikov in lepo število vernikov. Med nami je bil tudi generalni asistent p. Dominique Mathieu. Sv. mašo je vodil provincilani minister p. Igor Salmič, ki nas je tudi nagovoril. V svojem nagovoru je orisal lik sv. Antona Padovanskega in izpostavil njegov zgled ljubezni do Jezusa, ki ga je kronal z mučeniško smrtjo, kar je nagovorilo mnoge brate, da so vstopili v red. Sv. Anton je bil sposoben, da se je odrekel svojim sanjam ter se prepustil Božjim sanjam zanj, znal je reči »Gospod, kaj želiš da storim?«, zato je hitro izgoreval in končal svoje življenje. Prav tako je izrekel stavek: »Vidim mojega Gospoda«. Provincial je ob tem potegnil vzporednico s p. Antonom Zajcem, ki je v oporoko zapisal: Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo. Ta dva stavka, ki se lepo povezujeta, pa naj ne bi izrekali samo ob smrti, temveč vsak dan ob svojih odločitvah, da ne bi sledili zgolj svoji volji. Če človek ne izreka vsak dan »zgodi se Tvoja volja«, bo namreč tudi svoj zadnji dih hotel zadržati zase.
Asiški angel
V ASSISIJU IMAMO SNEG
BELO JE VSEPOVPREK.
VIRUSI SO SE SKRILI
S SNEŽNO ODEJO SE POKRILI ...
IN KO SNEG ENKRAT SKOPNI -
ASIŠKI ANGEL NASTOPI IN ZATRDI;
VIRUSOV V ASSISIJU
Provincialni dan
Bratje Slovenske minoritske province smo 12. februarja 2020 v samostanu Matere Božje na Ptujski Gori obhajali provincialni dan, ki je namenjen trajni vzgoji bratov. Štiriletni provincialni načrt za tekoče leto predvideva temo bratstva. O njem govori tretje poglavje Konstitucij, kjer je omenjena tudi posebna skrb bratov za duhovno asistenco Frančiškovemu svetnemu redu (OFS). Prav tako je sodelovanje bratov z OFS omenjeno v četrtem poglavju Konstitucij, ki govori o poslanstvu bratov. Provincialni dan je bil v tem smislu posvečen duhovni asistenci OFS. Razmišljanje na to temo je pripravil narodni duhovni asistent p. Danilo Holc, ki se je novembra 2019 v Rimu udeležil tečaja za narodne duhovne asistente. V razmišljanju je predstavil zgodovino, identiteto ter duhovnost OFS-a. Sledilo je delo po skupinah, kjer so bratje razpravljali o skrbi za izobraževanje in pripravo bratov, ki se ali se še bodo posvetili duhovni asistenci OFS. Sledil je plenum ter molitev dnevne molitvene ure.