V naših dosedanjih člankih smo spoznavali večinoma dolge Frančiškove hvalnice. A pri njem najdemo tudi kratke ponavljajoče se molitve, ki jih je izrekal na glas kot neke vrste vzklike. V Rožicah sv. Frančiška jih najdemo kar nekaj. V drugem poglavju beremo, da je Frančišek neke noči v hiši gospoda Bernarda vstal s svojega ležišča, povzdignil oči in roke h Gospodu ter vdano in pobožno molil z besedami: "Moj Bog in moje vse." Teh par besed je v solzah ponavljal vse do jutranjega svita. Avtor Rožic dodaja, da je ob teh besedah zrl vzvišeno Božje veličastvo. Frančišku se je zdelo, kot da bi se Bog sklonil na zemljo ter po svojem Sinu hitel na pomoč revnim.
Frančiškov življenjepisec Tomaž Čelanski nam poroča, kako je Frančišek v Poggiu Bustone negoval takšno molitev. "Ko je na tistem kraju prestrašen in tresoč se dolgo časa stal pred Gospodarjem zemlje ter v grenkobi svoje duše premišljeval o letih svojega življenja, ki jih je preživel v grehu, je nenehno ponavljal besede: 'Bog, usmili se me, grešnika.' Naenkrat je njegovo srce začelo napolnjevati neizrekljivo veselje. Bil je popolnoma spremenjen. Izginilo je vse dušno trpljenje, ki je bilo posledica greha. Bilo mu je podeljeno vedenje, da so mu odpuščeni vsi grehi iz preteklosti in da je zopet v milosti pri Gospodu."
Pri tej molitvi je Frančišek uporabil besede iz evangelija, ki jih najdemo v Lk 18. Čelanski pogosto navaja, da je Frančišek uporabljal tudi verze iz Knjige psalmov in jih poglobil kot ponavljajočo se molitev. Ko je Frančišek pošiljal svoje brate, da bi ljudem pridigali o miru in pokori za odpuščanje grehov, je objel vsakega posebej in mu rekel: "Preloži svoje breme na Gospoda, on bo skrbel zate" (Ps 55,23). Bratje naj bi imeli ta verz nenehno v zavesti, saj ga je Frančišek izrecno uporabljal pred vsakim njihovim odhodom. Dajal naj bi jim moči in jih spodbujal, da bodo skrbi prepuščali Gospodu.
Posebej znana je postala molitev z La Verne, preden je prejel Kristusove rane: "Kdo si ti, dobri Bog, in kdo sem jaz, črv, tvoj mali služabnik?" Rožice poudarjajo: "In to je pogosto ponavljal."

Brat Leon, ki je bil priča te molitve, je prosil Frančiška za razlago. Frančišek mu je odgovoril: "V tem, kar si videl in slišal, sem se zavedal dvojne resnice: prva se nanaša na spoznanje Stvarnika, druga pa na spoznanje samega sebe. Ko sem rekel: 'Kaj si ti, Gospod, moj Bog, in kaj sem jaz?' sem v luči nebeškega videnja videl neskončno globino Božje dobrote in objokovanja vredno praznino moje ničevosti. Tako sem moral reči: 'Gospod, najvišji, najmodrejši, neskončni, dobri, blagi, kaj si ti, da se sklanjaš k meni, minljivemu, revnemu in zaničevanja vrednemu črvičku?'"
Pri teh ponavljajočih se molitvah opazimo, da jih je Frančišek molil cele ure, včasih vso noč. To so molitve, ki ob nenehnem ponavljanju padejo v globino srca in vodijo k spremembam. A. Grün je v svoji knjižici Dopovedovanje zapisal, da imajo besede oz. misli, ki si jih človek nenehno ponavlja, velik vpliv na človekovo bolezen ali zdravje. Ponavljajoče se besede lahko zdravijo, zaradi njih pa lahko človek tudi zboli.
A. Grün je mlade na tečajih vprašal, katere stavke si najpogosteje ponavljajo. Odgovori so bili presenetljivi: Ne da se mi. Zopet stres. Neumno delo. Zakaj vedno jaz? Ne morem več. Drugi so boljši ... Jasno je, da nas takšni negativni stavki hromijo in nam jemljejo energijo. Do vseh dogodkov dneva imamo negativni pristop.
Obstajajo tudi pozitivni stavki: Zaradi tega se svet ne bo podrl. Jutri bo svet lepši. Kmalu bo boljše. Ne bodi tako ozek. Drugič bo boljše. Bog me ljubi takšnega, kakršen sem. Juha se ne poje tako vroča, kot se skuha ...
Ti pozitivni ali negativni stavki vplivajo na naše obnašanje in počutje. Negativni nas morijo in nam jemljejo veselje, pozitivni pa nas napolnijo z energijo in nam vlivajo voljo do življenja. Zato je prav, da gremo do korenin našega počutja in ga izboljšamo s stavki, ki si jih redno ponavljamo.
Kristjani imamo lepo možnost za vpliv na svoje notranje življenje: ponavljajoče se molitve. Pomagajo nam, da lažje prebrodimo težave in negativnim občutkom ne damo prostora. Takšne molitve so lahko: Gospod, pomagaj mi. Gospod, ne zapusti me. Gospod, jaz ne morem več, ti nadaljuj. Hvala za ta dan. Pokaži mi pravo pot. Potrpi z menoj.
Na razpolago imamo tudi veliko svetopisemskih verzov ali že izdelanih molitev. Ti, Gospod, si moj pastir. Ti si moja luč in rešitev. Ti mi pogrinjaš mizo. Ti mi razsvetljuješ temo. Z Bogom lahko premagam ovire. Ti me varuješ.

Enobesedne molitve
Frančišek pozna tudi enobesedne molitve. Največjo zgostitev in preprostost izkusi pri izgovarjanju imena Jezus.
Tomaž Čelanski ob svojem opazovanju mrtvega Frančiška piše: "Bratje, ki so živeli z njim, vedo, da je imel vsak dan na ustnicah Jezusovo ime. Vedo, kako ljubeznivo in dobrohotno se je pogovarjal z njim. Njegova usta so govorila iz polnosti srca, ki je bilo izvir svetle ljubezni. Kar je čutil v svoji notranjosti, je vrelo na dan. Vedno je bil v mislih pri Jezusu, katerega je nosil v svojem srcu. Jezus je bil v njegovih ustih, njegovih ušesih, njegovih očeh, v njegovih rokah in drugih udih." Jasno je, da je bilo nenehno ponavljanje Jezusovega imena Frančišku način razmišljanja o Božjem Sinu.

Razpoznavni znaki Frančiška kot molivca
Pri molitvi ni Frančišek ničesar prepuščal slučaju. Čelanski piše: "Vedno je iskal skrit kraj, kjer na Boga ni bil naravnan le z duhom, ampak tudi s telesom."
Prvotni kraji Frančiška in njegovih bratov so mesta molitve in darovanja. Njihova atmosfera obiskovalca še danes nagovarja. To so predvsem sv. Damijan, Carceri, svetišča v Rietski dolini, kot so Greccio, Fonte Colombo ali Poggio Bustone. Sem spada tudi prvi noviciat novega reda "Le Celle" pri Cortoni, Monte Casale, sv. Urban ali La Verna. Odmaknjena tišina teh krajev je omogočala pristen stik s stvarstvom in prek njega s Stvarnikom.
Frančišek se je rad umaknil v samoto, to pa je bila samo pot, da je lahko bil sam z Bogom, da je lahko molčal, poslušal in molil. Čelanski poroča: "Če ga je v javnosti nenadoma obiskal Gospod, si je iz plašča naredil majhno celico, v kateri je lahko bil sam. Na ozkem prostoru ladje, ki je bila polna ljudi, je lahko nevidno molil. Če pa tega ni mogel storiti, je celico naredil iz svojega srca." Frančišek je bil prepričan, da celico nosimo ljudje vedno s seboj. Celica je brat telo, duša v njem pa puščavnik.
Frančiškova molitev ni samo stvar razuma ali srca, Frančišek je molil tudi s telesom. Drža telesa in post sta bila ravno tako pomembna. Stoje, sede, kleče, leže, z iztegnjenimi ali s prekrižanimi rokami, glasno izgovarjanje molitev, jok. Frančišek je bil to, kar je počel - bil je molivec. Tomaž Čelanski je to zapisal z eno povedjo: "Mož ni bil toliko molivec, bolj je bil molitev sama."
Frančišek je veliko uporabljal tudi sveto pismo. Poročilo o trpljenju je bral podnevi in ponoči. Zato nam Bonaventura poroča, da je tik pred smrtjo rekel, da pozna Kristusa ubogega in križanega in zato ne potrebuje nobene knjige več.
Poleg svetega pisma ga je k molitvi nagovarjala tudi narava. V njeni lepoti je molil njenega mojstra. Vodila ga je nazaj k Stvarniku. Hvalil je Gospoda zaradi dela njegovih rok. V vsaki stvari je gledal Boga, ki je vir življenja.