Na eno stran dokumenta, ki ni večji od poštne kartice, je sv. Frančišek napisal Hvalnice Bogu najvišjemu, na drugo stran pa Blagoslov bratu Leonu, ki se glasi:

Blagoslovi naj te Gospod
in te varuje.
Pokaže naj ti svoj obraz
in se te usmili.
Obrne naj svoje obličje k tebi
in ti da mir.
Gospod naj te blagoslovi,
brat Le T on.

V ime Leon je narisal križ TAU, pod njega pa glavo. Brat Leon je na spodnji del zapisal: "Prav tako je on sam k znamenju križa tav dorisal to glavo." Z rdečo barvo pa je nad blagoslovom zabeležil: "Blaženi Frančišek se je dve leti pred svojo smrtjo postil štirideset dni - od praznika Marijinega vnebovzetja do praznika svetega nadangela Mihaela v septembru - v eremitaži na La Verni v slavo blaženi Devici Mariji, Božji Materi in blaženemu nadangelu Mihaelu. Bog je nanj položil svojo roko. Po videnju in vtisnjenju Kristusovih ran je sestavil hvalnice in jih lastnoročno zapisal na drugo stran lista. V njih se zahvaljuje Bogu za milosti, ki mu jih je izkazal."
Besedilo se skoraj dobesedno ujema z Aronovim blagoslovom iz 4 Mz 6,24-26, ki so ga v srednjem veku uporabljali le pri posvečevanju klerikov in na veliki četrtek pri odvezi grešnikov. Frančišek ga je torej poznal iz velikonočne liturgije ali pa iz časa, ko je sam sodeloval pri posvečenju.
Ta vsebinsko bogat blagoslov se v katoliški Cerkvi ni uspel nikoli razširiti. Verjetno zato, ker je bil preblizu judovstvu, krščansko bogoslužje pa se je hotelo od njega razlikovati. Pozneje so ga kot podlago za blagoslove sprejeli reformatorji Luter, Zwingli in Kalvin. Katoliška Cerkev ga je šele po 2. vatikanskem koncilu zopet uvrstila v Misal kot enega zaključnih slovesnih blagoslovov in v seznam beril. V tem blagoslovu smo Judje, katoličani in evangeličani zedinjeni, zato je dobil ekumenski pomen. Frančiškovske družine so ga od nekdaj cenile in ga pogosto uporabljaleFrančišek je v eni od številnih depresij ta blagoslov namenil bratu Leonu, ki je bil duhovnik, njegov tajnik, spovednik, sobrat. Nekdo, ki ni duhovnik, blagoslavlja duhovnika. Sv. Frančišek je storil nekaj, kar večkrat zasledimo v Svetem pismu stare zaveze: posredoval je Jahvejev blagoslov, nad nekom izrekel Božje ime. To je storil v polnosti nove zaveze: križ je zasadil v stisko brata Leona. Skozi njegovo ime je narisal pokončni tram križa. Po Frančiškovo bi lahko rekli: "Križ postavljam kot znamenje blagoslova in odrešenja v tvojo temo in strah, da ju premaga in te razsvetli."

Posebnosti tega dokumenta 
Naš pergament vsebuje nekaj posebnosti. Na eni strani je to neomejeno obračanje k Bogu, saj Frančišek več kot 30-krat nagovori Boga s "Ti". On sam z "jaz" sploh ne pride na površje. Frančišek je v Boga popolnoma poglobljen.
Hrbtna stran dokumenta pa skriva prehod k bratu Leonu. Brata Leona bi rad pripeljal k Bogu, ki je vir vsakršnega blagoslova. Čeprav je besedilo zelo kratko, najdemo sedemkrat besedo "tebi" ali "tebe". Od Božjega preide na bratov TI. Frančišek je na La Verni izkusil veličino Boga in sedaj hoče pod Božje varstvo postaviti brata Leona, da bi ga varoval, branil in reševal.
Druga posebnost tega dokumenta je znamenje tau v imenu Leon. To znamenje izvira iz Svetega pisma. Pri preroku Ezekijelu kliče Bog moža "v platnenem oblačilu, ki je imel pisarsko pripravo ob ledjih", da bi možem, ki so vzdihovali in žalovali zavoljo vseh gnusob, ki se dogajajo v njihovi sredi, na čelo narisal znamenje v obliki črke tau: "Pojdi po sredi mesta, po sredi Jeruzalema, in zaznamuj črko tau na čelo možem" (Ezk 9, 3-4).
V Razodetju apostol Janez opisuje videnje, v katerem je štirim angelom ukazano: "Ne škodujte ne zemlji ne morju ne drevesom, dokler s pečatom ne zaznamujemo služabnikov našega Boga na njihovih čelih" (Raz 7, 39).
Po prepričanju cerkvenih očetov, je znamenje križa tau, znamenje rešenih. Frančišek se je s tem znamenjem prvič srečal na IV. lateranskem koncilu (1215), ko je papež Inocenc III. v pridigi o svetopisemskem stavku "Bog noče grešnikove smrti" poudaril: "Tau je zadnja črka hebrejske abecede in predstavlja križ v obliki, kakršno je imel, preden je Poncij Pilat nanj dal obesiti napis. To znamenje nosi vsak na svojem čelu in po apostolovih besedah prikazuje moč križa v njegovih delih: 'Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. /.../ Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu' (Gal 5, 24; 6, 14)."
Frančiška se je dotaknila vsaka beseda posebej. Spoznal je nove razsežnosti svoje naloge in prebudile so se speče moči. Od tega trenutka je Frančišek znamenje tau uporabljal kot svoj znak, kot znamenje bratstva in kot pečat. Kot neke vrste blagoslov ga je risal na stene celic, v katerih je molil, in z njim zapečatil vsa svoja pisma. Zanj je imelo znamenje tau enak pomen kot križ, ki je znamenje rešitve in odrešenja.
Tretja posebnost tega pergamenta je narisana glava. Do nje - mogoče celo do čela oz. ust - sega pokončni tram križa tau, ki je narisan kot drevo življenja. V cerkvi Kristusovega groba v Jeruzalemu še danes kažejo skalo na Golgoti, na kateri je stal Kristusov križ, pod njo pa skalnato razpoko, v kateri naj bi bil Adamov grob. Po legendi je Jezusova kri tekla s križa skozi to razpoko na Adama, ki predstavlja celotno človeštvo in prinaša odrešenje vsem.
Pesniki in teologi so vedno znova govorili o križu, ki je drevo življenja. Tako je okrog leta 600 škof Venantius Fortunatus, ki je najpomembnejši pesnik obdobja Merovingov, zapisal: "Zaslepljen je Adam nekoč jedel z drevesa svojo obsodbo; toda Stvarnik, ki je poln usmiljenja, ni hotel njegovega pogubljenja in je sam zasadil drevo, ki je zlomilo prekletstvo drevesa."
Tudi krščanska umetnost že od začetkov predstavlja križ v raznih oblikah kot drevo življenja s svojimi koreninami, ki pogosto obdajajo mrtvaško, Adamovo lobanjo. Korenine so zasajene v očesne dupline, nos, usta, ušesa in žrelo - v "izgubljene čute". Na ta način so čuti, ki prinašajo pogubljenje, posvečeni. Na Adamovo lobanjo kaplja Kristusova kri, izpira staro krivdo in budi k življenju.
Če pod znamenjem tau gledamo Adamovo lobanjo, potem bi to pomenilo: Brat Leon in vse človeštvo - od Adama naprej - je odrešeno po Kristusu, drugem Adamu. Tudi ti, brat, si odrešen, kljub svojim težavam. Nenazadnje so temine v tvojem srcu že vnaprej razsvetljene.
Nekateri pa v tej sliki vidijo glavo brata Leona. Frančišek naj bi na Leonovo glavo naslikal križ kot znamenje odrešenja in izbranosti. Hotel je, da bi moč, ki izvira iz križa, ozdravila brata Leona. Obe razlagi sta smiselni.

"Blagoslovi naj te Gospod in te varuje." 
V Svetem pismu pomeni blagoslavljati položiti Božje ime na nekoga. Mojzes in Aron, ki sta blagoslavljala, nista ravnala iz lastnih moči, ampak sta posredovala Jahvejeve darove. Jahve, ki je Bog, je vir blagoslova. Njegovi darovi prinašajo spremembo v kakovosti življenja posameznika in celotnega ljudstva. Blagoslov pa ima tudi svojo varovalno plat, saj blagoslovljenega varuje pred nevarnostmi, sovražniki in premaguje zlo. In prav slednje je pri blagoslovu bistveno.

"Pokaže naj ti svoj obraz ..."
Bratu Leonu naj Bog ne bi bil nekaj nedoločenega - imel naj bi obraz. Če Bog pokaže svoj obraz, se lahko vzpostavi odnos. Strah je premagan zato je možen dialog. Če nad tem bedijo Božje oči, lahko brat Leon popolnoma zaupa temu odnosu. Frančišek je to sam doživel, ko mu je Bog v cerkvici sv. Damijana pokazal svoj obraz in razsvetlil temine njegovega srca. Na La Verni ga je spoznal kot Boga ljubezni. Sedaj naj bi Bog tudi bratu Leonu sporočil to novico: Ti zame obstajaš. Lahko se veseliš ob meni. Poklanjam ti svojo ljubezen in te opazujem z ljubečimi očmi.
To je tudi smisel prošnje: "Obrne naj svoje obličje k tebi in ti da svoj mir." To ne pomeni drugega kot vzljubiti. Gospod naj te vzljubi. Seveda nas Bog ljubi že od samega začetka. To je njegovo bistvo. Toda vsaka ljubezen zahteva partnerja. Bog nas vedno ljubi in nam je zvest. Frančišek moli, da bi brat Leon živel tako, da bi Bog gledal nanj z očmi ljubezni.

"... in ti da svoj mir."
Hebrejska beseda "šalom" predstavlja celotno skalo človeških pričakovanj, torej tudi dejstvo, da bi šlo bratu Leonu dobro, da bi bil srečen in zadovoljen, da bi živel v slogi z brati, da bi bil varen pred zunanjimi in notranjimi sovražniki ter da bi začutil dih prihodnje slave. Frančišek želi Leonu tisto, kar mi otroško imenujemo "nebesa".

Kdor se kot Frančišek in Leon pusti blagoslavljati, postane blagoslov za druge in lahko tudi sam blagoslavlja.

Poznamo različne oblike blagoslavljanja:
 • blagoslavljajoč pogled,
 • blagoslavljajoča roka,
 • blagoslavljajoča beseda
 • in blagoslavljajoča molitev.