Najbolj znano delo sv. Frančiška je gotovo Sončna pesem. Večina poznavalcev je ne označuje kot hvalnico vsemu stvarstvu, ampak kot izraz Frančiškove povezanosti z naravo in njegove ljubezni do nje, toda pri tem gredo mimo Frančiškovega hotenja. "Cantico di frate Sole" je napisan v umbrijskem narečju in to je ena prvih italijanskih jezikovnih mojstrovin. S to hvalnico ima Frančišek pomembno mesto v italijanski literaturi. Pesem ima tako umetniško vrednost kot tudi globok religiozni pomen. E. Renan jo je poimenoval: "najlepša religiozna poezija za evangeliji". Hvalnica stvarstva je daleč presegala krščanski kulturni krog. Cenjena je tudi v judovstvu, islamu in celo hinduizmu.
Najstarejši pergament, na katerem je zapisana Sončna pesem, je shranjen v Assisiju v samostanu sv. Frančiška. Ta mojstrovina naj bi bila napisana okoli leta 1250, v obdobju, ko je cvetelo pisanje hvalnic.
Hvalnico stvarstva nekateri drugi viri imenujejo Hvalnica Gospodu prek njegovega stvarstva. Osnovni motiv celotne Sončne pesmi je hvaljenje Boga zaradi vsega kar je ustvaril.

Hvalnica v pesmi
Na najstarejšem rokopisu je, kot uvod v Sončno pesem, zapisan stavek: "Tu je začetek hvalnice stvarstva, ki jo je blaženi Frančišek napisal v hvalo in čast Bogu, ko je bil bolan pri svetem Damijanu".
Tomaž Čelanski nam v drugem življenjepisu sv. Frančiška (1246/47) opiše nekatere bolezni, ki so ga mučile. Zgodaj je zbolel za kronično malarijo, ki se kaže po vročini, slabosti in bolečinah v glavi. S potovanja po Palestini in Egiptu je prinesel očesno bolezen, zaradi katere so se mu oči stalno solzile. Bil je slabokrven, na želodcu in črevesju pa je imel rane. Poleg tega je septembra 1224 dobil Kristusove rane. Ne moremo pa pozabiti tudi bolečin, ki mu jih je povzročala usoda reda.
Natančnejši opis okoliščin, v katerih je nastala Sončna pesem, nam nudi zbirka besedil iz Perugie: "Generalni minister je Frančišku dve leti pred njegovo smrtjo ukazal, da naj pusti, da bi mu zdravniki pomagali. Blaženi Frančišek je bil takrat že zelo bolan, zlasti na očeh. Bival je pri Svetem Damijanu, v celici iz slame... Takrat je bilo zelo mrzlo in vreme ni dopuščalo zdravljenja. Po petdesetih dneh Frančišek ni mogel več prenesti niti dnevne svetlobe niti svetlobe ognja. Zato je ostajal v hiši in v celici, kjer je bilo mračno. V očeh je imel močne bolečine, tako da tudi ponoči skoraj ni mogel spati. To je še dodatno obremenjevalo zdravljenje njegovih oči in drugih bolezni. Če si je že želel spočiti, pa je bilo v hiši in v celici toliko miši, da so neprestano tekale okrog njega in plezale čezenj. Motile so ga celo pri molitvi. Pa ne le ponoči, tudi podnevi so lezle na mizo, ko je on jedel."

Tomaž iz Čelana poroča, kako je Frančišek neke noči začel pomilovati samega sebe. Toda, ni ostal pri sebi, ampak se je v molitvi obrnil k Bogu. Bog mu je obljubil "velik in dragocen zaklad" in mu rekel: "Brat, bodi zadovoljen in vriskaj v svojih boleznih in težavah. Počuti se tako gotovega, kot bi že bil v mojem kraljestvu. Tvoja bolezen je dota za moje kraljestvo. Kot plačilo za potrpežljivost boš prejel delež mojega kraljestva". 
Kot je zapisano v zbirki besedil iz Perugie, je Frančišek takrat rekel: "Na čast Bogu in v našo tolažbo ter spodbudo želim sestaviti novo pesem o stvarstvu, ki nas vsak dan razveseljuje in brez katerega mi ne bi mogli živeti. Človeštvo v stvarstvu zelo žali Stvarnika. Vsak dan smo nehvaležni za njegovo milost, ker našega Stvarnika in dobrotnika ne ljubimo tako, kot bi ga morali." Sedeč se je zamislil in rekel: "Najvišji, vsemogočni in dobri Gospod." Temu je dodal še melodijo in naučil tudi svoje spremljevalce, da so jo peli.
Pri Sončni pesmi so odločilne okoliščine, v katerih je nastala. To ni bil sončni vzhod ali čudovit zahod niti kakšno čudovito doživetje pomladi. Razlog je gotovost ozdravljenja, ki mu je bila dana v težki bolezni. Ker je Bog tisti, ki zdravi, je Frančišek njemu posvetil pesem.
Pri zgradbi besedila in ločevanju kitic bomo sledili L. Lehmannu, ki je izdelal globoko in duhovno razlago Sončne pesmi.

Uvodna kitica:
1. Najvišji, vsemogočni,
dobri Gospod,
tebi hvala, 
slava in čast
in ves blagoslov.
Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji
in nihče ni vreden tebe imenovati.

Kitica soncu:
2. Hvaljen, moj Gospod,
z vsemi tvojimi stvarmi
posebno s soncem,
velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, najvišji, odseva.

Kitica luni in zvezdam:
3. Hvaljen, moj Gospod,
v sestri luni in zvezdah;
ustvaril si jih na nebu jasne, 
dragocene in lepe.

Kitica vetru:
4. Hvaljen, moj Gospod,
v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem,
sploh vsakem vremenu,
s katerim ohranjaš svoje stvari.

Kitica vodi:
5. Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri vodi;
mnogo koristi ponižna, dobra in čista.

Kitica ognju:
6. Hvaljen, moj Gospod,
v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel in krepak in močan.

Kitica zemlji:
7. Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji
in prinaša različno sadje
in pisane rože z zelenjem.

Kitica miru:
8. Hvaljen, moj Gospod,
v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo
in prenašajo slabosti in trpljenje.
Blagor njim, ki ostanejo v miru,
zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.

Kitica smrti:
9. Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide.
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim,
ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
zakaj druga smrt
jim ne bo mogla storiti žalega.

Zaključna kitica:
10. Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvalite se mu
in služite mu v veliki ponižnosti.

Sončna pesem kot hvalnica zaživi predvsem zaradi uvodne in zaključne kitice, ki nas usmerita k Bogu, njegovi veličini, moči in dobroti. Nam ljudem pesem pove resnico, da imena "Bog" nismo vredni niti izgovoriti. Edino, kar lahko storimo je, da mu v ponižnosti služimo. Vse kitice se začenjajo z besedami "Hvaljen bodi". Veliko prevodov je, ki se začnejo z besedami: "Hvaljen, moj Gospod, za...". Nekateri prevodi se glasijo: "Hvaljen, moj Gospod, po...".
Prva oblika (Hvaljen, moj Gospod, za) ni napačna. Frančišek hvali Gospoda in se mu zahvaljuje tudi za njegovo stvarstvo. Frančiškovemu duhu je veliko bliže, da se z vsem stvarstvom postavimo v vrsto - kot bratje in sestre - in skupaj hvalimo Boga. S tem stvarstvo pridobi vrednost. Preprosto povedano: sonce, luna, zvezde, veter, zemlja, zrak, oblaki ... so že zaradi tega, ker obstajajo neke vrste hvalnica Bogu.
Frančišek se tudi pri naštevanju drži nekega sistema. Od neba se spusti na zemljo in nazadnje preide k človeku. Pri njem ne hvali njegove moči, lepote ali razuma, pač pa njegovo sposobnost, da trpi, potrpi in odpušča. V teh besedah veje pravi duh manjšega brata, ki je velik v služenju in ponižnosti. Smrti ne prežene, temveč jo imenuje sestra. Do takšnega odnosa je verjetno prišel med boleznijo, ker se je veliko ukvarjal z mislijo na smrt. V tej kozmični pesmi, ki opeva nebo, zemljo, človeka in smrt, ne sme manjkati poslednja sodba. Druga smrt ima tu pomen prekletstva, pekla.

Molitev spravljenega človeka
Sprava z vsemi zemeljskimi elementi se pokaže z besedama "brat", "sestra". S tem je Frančišek pojem bratstva in sestrinstva iz Svetega pisma nove zaveze razširil.
Ponovno si moramo v spomin priklicati položaj, v katerem Frančišek tako moli. Slep ne prenese svetlobe dnevne luči, a vendar opeva sonce kot svojega brata. To ni le vir svetlobe, temveč tudi vir življenja. Je obraz nebeškega Očeta. Sonce ne nagovarja toliko Frančiškovih oči, kot njegovo dušo. Čeprav je Frančišek sedaj bliže temi kot svetlobi, vseeno govori le o lučeh. O nočnih lučeh: luni in zvezdah. Imenuje jih "jasne, dragocene in lepe".
Z višin se Frančišek spusti na zemljo in opeva vse kar je na njej. Zemljo pojmuje kot mater, ki nas hrani. Prinaša nam namreč vse, kar potrebujemo za življenje. Čeprav jo imenuje mati, jo pred tem nagovori kot sestro. S tem nakaže, da zemlja ni popoln vir življenja. Zemlja je sestra in s tem član velike družine ustvarjenih bitij.
Frančišku je bila sestra zemlja zelo blizu. Rad se je zadrževal v kamnitih votlinah in tam molil. Ta povezanost se je še posebej pokazala pred smrtjo, ko je izrazil željo, da naj ga golega položijo na zemljo in ga pustijo ležati toliko časa, kot je potrebno za hojo ene milje.
S to kitico se konča hvalnica kozmičnih elementov. Možno je, da je Frančišek pozneje dodal še ostale kitice, vendar tvorijo enkratni sestavni del celote. Od zemlje je prešel k človeku. Tu je zaznaven eshatološki "šalom", ki ga izreka spravljen človek. Vsakršna napadalnost in omalovaževanje sta izginila. Pobratenje s kozmičnimi elementi se nadaljuje s pobratenjem z vsemi ljudmi.