Papež Leon XIII. je Bonaventuro nekoč imenoval "knez med mistiki". Že leta 1588 ga je papež Sikst V. razglasil za cerkvenega učitelja in mu podelil naslov "doctor seraphicus". Poleg Tomaža Akvinskega, s katerim naj bi prijateljevala in ki je umrl le štiri mesece pred njim, velja Bonaventura za najpomembnejšega sholastičnega teologa. V nemški teološki reviji "Theologische Revue" iz leta 1922 so o njem zapisali: "Sprejemal je izročilo in širil religiozni miselni svet svoje dobe v nedosegljivo jasni sistematičnosti in kratki obliki. Teologijo je prepojil s toplino ljubezni svoje goreče duše." Bonaventuro velikokrat imenujejo tudi ustanovitelja Frančiškovega reda manjših bratov, to pa zato, ker je vnesel novega duha in na novo organiziral red.

Bonaventura, ki se je prej imenoval Giovanni Fidanza, se je rodil leta 1221 v kraju Bagnoreggio blizu Viterba v Laciju. O tem, kako pa je prišel do imena Bonaventura, pripoveduje legenda: mati je prinesla bolnega Giovannija k Frančišku Asiškemu, da bi ga blagoslovil. Ko je bil star pet let, ga je mati spet odpeljala k Frančišku. Hotela se mu je zahvaliti, ker je otrok ozdravel. Takrat je menda Frančišek na glas vzkliknil: "Buona ventura!" - kakšen srečen dogodek. Od tedaj so fanta imenovali še samo Bonaventura.

V red manjših bratov je vstopil zelo mlad. Od leta 1236 do leta 1242 je študiral v Parizu. Leta 1256 je doktoriral iz teologije in leta 1257 je, star šestintrideset let, postal sedmi general reda manjših bratov. Po naročilu papeža Gregorija X., ki ga je leta 1273 imenoval za kardinala in škofa v Albanu, je v Rimu pripravil drugi lyonski koncil. Pozneje ga je tudi vodil (od maja do julija 1274). Bonaventura je povsem izpolnil papeževa pričakovanja in pokazal zelo spretno roko pri reševanju zastavljene naloge, vendar zaključka koncila ni doživel. Nekaj dni pred koncem je umrl, in sicer 15. julija 1274 v Lyonu. Papež Sikst IV. je velikega redovnika 14. aprila 1482 razglasil za svetnika.

V središču Lyona, na Place des Cordeliers, stoji mogočna cerkev sv. Bonaventure, posvečena generalu manjših bratov, kjer ima tudi svoje zadnje bivališče. Na vhodu, ob eni najbolj prometnih trgovskih ulic, visijo ogromne, z zlatom pretkane tapiserije, ki prikazujejo dogodke iz Bonaventurovega življenja.

Češčenje in običaji
Karel VIII. je mestu Bagnoreggio podaril relikvijo Bonavenurove roke, ki jo hranijo v stolnici. Posmrtni ostanki so zgoreli v Lyonu. Glavo, ki so jo takrat rešili, pa pogrešajo od leta 1807.

Upodobitve
Sv. Bonaventuro upodabljajo kot Frančiškovega manjšega brata, včasih s kardinalskim klobukom, pogosto za pisalno mizo, ob sebi pa ima križ in knjigo. Pogosto prikazujejo tudi njegovo smrt in pokop, npr. Zurbaranov "Pogreb" (Louvre, Pariz). Večkrat je upodobljen z drugimi cerkvenimi osebnostmi, še posebej s svetniki iz reda manjših bratov, npr. s sv. Antonom Padovanskim na Belludijevi sliki (Accademia, Benetke).

Molitev
"Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 5,14-16). Dobrotljivi Bog, naj ob naukih škofa in cerkvenega učitelja Bonaventure duhovno napredujemo in ga posnemamo v dobroti in ljubezni. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

"Kristus je pot in vrata. Kristus je lestev in vozilo, kakor pokrov sprave, ki je bil nad Božjo skrinjo, in skrivnost od vekov skrita. Kdor se ozre na Kristusa, ki je naša sprava, z vso pozornostjo in premišljuje, kako je visel na križu, z vero, upanjem in ljubeznijo, s pobožnostjo, občudovanjem in veseljem, s spoštovanjem, hvalo in radostjo, z njim obhaja pasho, to je mimohod; s palico križa prebrodi Rdeče morje in iz Egipta pride v puščavo. Tam uživa skrivnostno mano in s Kristusom počiva v grobu kot na zunaj mrtev. Vendar čuti, kolikor je mogoče v tem življenju, tudi to, kar je bilo na križu rečeno razbojniku, ki se je obrnil h Kristusu: Danes boš z menoj v raju.
Če hoče človek, da bo ta prehod popoln, mora opustiti vsako razumsko razglabljanje ter se z vsem čustvovanjem okleniti Boga in ga v Bogu preoblikovati. To pa je skrivnostno in izredno dejanje, ki ga nihče ne pozna razen tistega, ki ga prejme; prejme ga pa le, kdor to želi, želi pa le, kogar do dna razvname ogenj Svetega Duha, ki ga je Kristus poslal na svet. Zato pravi apostol, da to skrivno modrost razodeva Sveti Duh" (Iz spisa sv. Bonaventure, škofa, Pot duha k Bogu).