Molitev pred križanim pri sv. Damijanu

Najstarejša molitev in hkrati najstarejši Frančiškov tekst sega v leto 1206. To molitev je Frančišek molil v času, ko mu je s križa v cerkvici sv. Damijana Kristus rekel: "Frančišek, pojdi in popravi mojo cerkev, ki se podira."
Po mnenju Kajetana Esserja, je ta molitev nastala že januarja leta 1206 kot posledica iskanja, meditacije in številnih drugih molitev. Zato je obenem dragocena priča, kaj se je dogajalo v Frančiškovem srcu v tem času.

O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca.
Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen, 
razumnost in spoznanje, o Gospod,
da se bom držal tvoje svete in resnične zapovedi. Amen.


To molitev so na začetku, kot nam kažejo rokopisi, molili v narečju in kot taka se je širila naprej - predvsem po Italiji. Po drugih državah pa so jo prevajali v latinski jezik, "da bi obrodila več sadu, ker so jo tako lažje razumeli".
Kdo je ta Frančišek, ki tako moli? Legenda treh tovarišev ga opisuje kot pridnega in sposobnega sodelavca svojega očeta ter nadarjenega trgovca. Ta mladi mož je bil pri dvajsetih letih politično, vojaško in trgovsko dosti bolj zrel, kot si lahko danes predstavljamo. Imeli so ga za odraslega moža in temu primeren odnos je imel do njega tudi oče. V trgovini svojih staršev je lahko prodajal, barantal in delal. Zavedal se je svoje odgovornosti in delal za družino.
Seveda to ni Frančišek, ki je tako molil. Spremenile so ga izkušnje. Poglobil se je v razmišljanje in opustil svoje sanje o viteštvu. Svoje sreče ne vidi več v vojaških pohodih. Njegovo odločitev sta zamajala ujetništvo v Perugii in dolgotrajna bolezen. Ne more več izpolnjevati želja svojega očeta. Očetova trgovska žilica in sinov fini verski občutek sta ju razdelila. Opuščal je stvari, ki so ga prej osrečevale: denar, imetje, kariera, prijatelji. Napolnjeval ga je "nov in nenavaden duh". Umikal se je v votline, bežal pred glasno družbo, bral Sveto pismo, molil. Začel je razumevati novo bogastvo, čutil je zaklad na njivi, prijeti pa ga še ni mogel. Ni se še dokončno poslovil od starega sveta, a nov svet, s svojimi potmi je še daleč pred njim.
Toda Frančišek je popolnoma odprt in je svoje življenje pripravljen brez zadržkov spremeniti oziroma se prepustiti Bogu, da ga spremeni. V svojem življenju čuti novo silo, ki ga vodi. V takšnem razmišljanju "gre nekega dne mimo cerkvice sv. Damijana, ki je bila skoraj podrta in opuščena. Voden po Duhu vstopi v cerkev, da bi molil. Ponižno in predano se vrže pred Križanim na tla. Naenkrat ga obišče Duh in počutil se je čisto drugače kot prej, ko je vstopil v cerkev. Spregovorila mu je podoba križanega Kristusa. Ustnice na podobi so se premikale in Frančišek je zaslišal: 'Frančišek, pojdi in popravi mojo cerkev, ki se podira!' Frančišek se je tresel in nemalo čudil; zaradi teh besed pa je skoraj prišel ob pamet. Pripravljen je bil poslušati in se žrtvovati za to nalogo" (2 Čelano 10; prim. Legenda treh tovarišev 13).
Te molitve pred Križanim ne moremo razumeti brez podobe križa, ki je stara že prek 800 let. Kristus na križu ni mož bolečin, mučen, bičan, popljuvan, pač pa je to vstali Gospod z veličastnimi potezami. Na križu stoji. Levo in desno vidimo žene ob praznem grobu. Nad njegovo glavo je žareč rdeč krog, v katerem vidimo Gospoda, ki odhaja v nebo. V roki nosi križ kot zmagovalno palico. Obkrožajo ga zbori angelov. Na zgornjem delu križa pa je v polkrogu naslikana roka nebeškega Očeta, ob vznožju pa so upodobljeni apostoli, ki gledajo Gospoda. Ob telesu Križanega sta dve skupini ljudi - najmanjše osebe predstavljajo nepomembneže, ki niso verovali: vojak s sulico in Jud, ki je Jezusa zasramoval. Večje osebe pa so: na levi strani Božja mati Marija in apostol Janez, na desni pa Marija Magdalena, Marija Jakobova mati in rimski stotnik. Naslikano je torej celotno velikonočno dogajanje: križanje, vstajenje in vnebohod. Poveličani Gospod na sredini podobe, je Frančiška popolnoma prevzel. Čutil se je nagovorjenega.


"Izrazno močan križ, s katerega Kristus prodorno gleda človeka, je prevzel iščočega Frančiška, da se je čutil nagovorjenega in poslanega. Ta trenutek se mu je vtisnil globoko v spomin in ga spremljal vse življenje. Tako živo, kot se je čutil nagovorjenega, tako živ je bil tudi njegov odgovor, sestavil je molitev" (L. Lehmann).

Vzvišeni, veličastni Bog
Za Frančiška je veličastni Kristus na križu Bog. Najvišji je tudi v sramoti križa. Križani je "razodeta in obenem globoko skrita Božja skrivnost, in sicer skrivnost udeležbe pri slavi" (Jungclausen).
Frančišek za Boga vedno uporablja le take izraze. V Pismu vsem klerikom piše o "duhovnikih Vsemogočnega" in jih prosi, da bi "samo njemu, najvišjemu Gospodu ugajali". V Hvalnici Bogu Najvišjemu moli: "...vzvišeni in veličastni Bog, ti sam si dobrota, vsa dobrota, najvišja dobrota...". V Nepotrjenem vodilu spodbuja svoje brate: "Vso dobroto hočemo povrniti Gospodu, ki je najmogočnejši in najvišji Bog". On je "najmogočnejši in najvišji Bog". Tudi v Hvalnici stvarstva začne z besedami: "Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod".
Frančišek ne ostane samo na površju, ampak prodre v globino. Tako odkrije Božjo vzvišenost tudi na križu, v jaslicah, v kruhu in vinu na oltarju. Tudi, ko je bil nemiren in se je spraševal o lastni vrednosti v trpljenju, napakah, razdvojenosti se ni zakopal v lastno bolečino. Prek sebe je gledal na Najvišjega

Veličastni Bog
Slava spominja na sijaj in veličastvo. To je starozavezna ključna beseda. V hebrejskem jeziku je to: kabod; v grškem: doxa; v latinskem: gloria. Kaj tiči za tem "Gospodovim veličastvom"? "Veličastvo" po Martinu Bubru pomeni Božjo "silo". Mišljena je Božja želja po stiku s človekom in svetom. V tem smislu lahko rečemo: Bog je vsiljiv. Če se Frančišek obrača na "veličastnega Boga", na Boga čigar je "veličastvo", misli s tem na božjo lastnost priti na zemljo. Bog je ljudem in svetu naklonjen in to ga sili, da pride k nam.
Veličastvo je Božja prisotnost v svetu, ki žari v vseh stvareh in vseh ljudeh. "Božje veličastvo napolnjuje vsa njegova dela" (Sir 42, 16).
Frančišek vidi obenem veliki petek in veliko noč. V križanem Kristusu se odraža veličastvo. Zato obstaja vsakdanjost, trpljenje, smrt in nesmiselnost, toda tudi luč, veselje, življenje.

Revija Med nami

Med nami Duh Assisija in Brezmadežna - št. 1/2017-2018

Tabori in ostali dogodki

 logo sporocila

Mednarodna spletna stran:
omfconv link

Iskanje

film brezmadezna

grob sv franciska2

film o minoritih2

  • 1
  • 2
  • 3
Prev Next
Angela Folinjska - 4. januar

Angela Folinjska - 4. januar

Neža Praška - 2. marec

Neža Praška - 2. marec

Rozalija iz Viterba – 6. marec

Rozalija iz Viterba – 6. marec

Elija Asiški – 23. april

Elija Asiški – 23. april

Brat Egidij - 23. april

Brat Egidij - 23. april

Fidelis Sigmarinški – 24. april

Fidelis Sigmarinški – 24. april

Marjeta Kortonska – 16. maj

Marjeta Kortonska – 16. maj

Paskal Bajlonski -  17. maj

Paskal Bajlonski - 17. maj

Bernardin Sienski - 20. maj

Bernardin Sienski - 20. maj

Krispin – 21. maj

Krispin – 21. maj

ANTON PADOVANSKI - 13. junij

ANTON PADOVANSKI - 13. junij

BONAVENTURA - 15. julij

BONAVENTURA - 15. julij

Lovrenc Brindiški – 21. julij

Lovrenc Brindiški – 21. julij

KLARA ASIŠKA - 11. avgust

KLARA ASIŠKA - 11. avgust

MAKSIMILIJAN KOLBE - 14. avgust

MAKSIMILIJAN KOLBE - 14. avgust

Ludvik Toulouški, škof – 19. avgust

Ludvik Toulouški, škof – 19. avgust

JOŽEF KUPERTINSKI - 18. september

JOŽEF KUPERTINSKI - 18. september

FRANČIŠEK ASIŠKI - 4. oktober

FRANČIŠEK ASIŠKI - 4. oktober

Marija Frančiška od peterih Jezusovih ran – 6. oktober

Marija Frančiška od peterih Jezusovih ra…

JANEZ KAPISTRAN - 23. oktober

JANEZ KAPISTRAN - 23. oktober

p. PLACIDO CORTESE - 15. november

p. PLACIDO CORTESE - 15. november

ELIZABETA OGRSKA - 17. november

ELIZABETA OGRSKA - 17. november

Leonard Portomavriški – 26. november

Leonard Portomavriški – 26. november

JAKOB IZ MARKE - 28. november

JAKOB IZ MARKE - 28. november

Brat Juniper

Brat Juniper