"Pater Maksimilijan Kolbe je umrl v času sovraštva in nasilne brezobzirnosti. Človek je bil ponižan v robota, bil je manj vreden od sužnja." Te besede je leta 1971 izrekel Karel Wojtyla kot poljski kardinal, ko so njegovega rojaka Kolbeja razglasili za blaženega, ker je v koncentracijskem taborišču Auschwitz žrtvoval svoje življenje za družinskega očeta. Enajst let pozneje, 10. oktobra 1982, je isti Karel Wojtyla, tedaj že papež Janez Pavel II., pogumnega poljskega duhovnika v Rimu razglasil za svetnika.

Maksimilijan Kolbe se je rodil 7. januarja 1894 v Zdunski Woli kot sin revnega delavca. S sedemnajstimi leti je vstopil v minoritski red. Ker je bil zelo nadarjen, so mu omogočili študij na gregorijanski univerzi v Rimu, kjer je po štirih letih napravil doktorat. Po naslednjih treh letih je prejel mašniško posvečenje. Ko je živel v Rimu, je ustanovil duhovno skupnost Militia Imaculata (Vojska brezmadežne).

Kot mlad duhovnik se je leta 1922 vrnil na Poljsko.Tu je nadaljeval v Rimu začeto delo. Ustanovil je številne časopise in mesečnike. Misijonarska želja ga je vodila na Japonsko, kjer je preživel šest let. Tudi tam je širil Marijino čast preko tiskane besede. Leta 1936 se je vrnil v domovino.

Ko so Nemci leta 1939 Poljsko zavzeli, so kmalu opazili "preveč dejavnega" duhovnika. Ne le, da so bile njegove pridige zelo kritične, odločno je nastopil tudi proti nacizmu. Kot predstavnik tiska je lahko vsak trenutek pričakoval aretacijo, kar pa mu ni jemalo poguma.

Nacisti so ga aretirali 17. septembra 1940 in ga poslali v taborišče Oranienburg. Tokrat je še imel srečo, saj so ga kmalu izpustili. Že pet mesecev pozneje pa so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, ki ga ni nikoli več zapustil.

Strašna smrt Maksimilijana Kolbeja se je začela v jutru vročega julijskega dne leta 1941, ko je pobegnil neki 

ujetnik iz Kolbejevega bloka. Taboriščni vodja Fritsch je, za kazen in opozorilo, izločil deset zapornikov, ki naj bi jih zaprli v celico smrti, temnico brez svetlobe in zraka. Eden izmed nesrečnikov, družinski oče Franciszek Gajowniczek, je začel obupano kričati in v solzah pripovedovati o svojih dveh otrocih. Takrat je Maksimilijan Kolbe mirno in zbrano stopil iz vrste, ki ji je bilo prizanešeno, in ponudil svoje življenje v zameno za Gajowniczkovo. Fritsch je ponudbo sprejel, Kolbejeva strašna usoda je bila zapečatena.

Zaporniki so pripovedovali, da so več dni iz temnice slišali molitev in petje, dokler končno iz nje ni prihajala samo še tišina. Taboriščni rabelj je 14. avgusta do kosti shujšanemu duhovniku, ki ni več kazal znakov življenja, dal smrtonosno injekcijo fenola. Med dvotedenskim trpljenjem v temnici ni bilo iz Kolbejevih ust slišati nobene pritožbe.

Ko ga je papež Janez Pavel II. leta 1982 razglasil za svetnika, je bil med množico na trgu sv. Petra navzoč tudi osiveli Franciszek Gajowniczek s svojo družino. Solze so tekle po njegovem zgubanem licu. To je bil eden najganljivejših trenutkov - zanj in za vsakega vernega kristjana.

Kolbe je dobro poznan tudi pri nas. Slovenski prevod monografije o njem, ki jo je leta 1950 v Parizu izdala M. Wynowska, je izšel v Kopru leta 1967 (Moč ljubezni), njeno delo Zgodba dveh vencev pa je pod naslovom Svetnik v taborišču izhajalo v Družini leta 1957. V slovenščini pa imamo tudi prevod romana avtorja Henrija Walterja z naslovom Pelikan, ki ga je izdala Družina ter knjigo VSAK IMA SVOJO POT, ki nam na kratko predstavlja življenje p. Maksimilijana, njegovo duhovnost in izbrana dela. Ob 70-letnici njegove mučeniške smrti je Slovenska minoritska provinca izdala knjigo nemškega minorita p. Gerharda Wenzla, SKRIVNOST DVEH KRON, ki jo je prevedel mag. p. Tomaž Majcen. 

P. Danilo Holc pa je ob petdeseti obletnici smrti sv. Maksimiljana Kolbeja pripravil dramsko-liturgično uprizoritev svetnikovega življenja PELIKAN.