Rojstvo in pot do duhovništva

"Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi." (1 Kor 1,25)

To je svetopisemski stavek, ki je najprimernejši za opis sv. Jožefa Kupertinskega. Oče sv. Jožefa Kupertinskega, Felice Desa, je bil oskrbnik gradu italijanskega plemiča Penellija v Copertinu v Apuliji. Ker je oče podpisoval številna posojila, ne da bi se pred tem prepričal, če so prosilci vredni zaupanja, je v kratkem času izgubil celotno družinsko premoženje in bil zadolžen čez glavo. Da ne bi končal v ječi, je pobegnil in kmalu za tem umrl. Mati Franceschina je sina rodila v hlevu in mu dala ime Giuseppe Maria.

Materi je bil sin v veliko breme, ker je bila brez premoženja, otrok pa je bil nenehno bolan. Kljub temu je poskrbela za njegovo osnovno izobrazbo. Osemletni Jožef je nekega dne v cerkvi odprtih ust poslušal igranje orgel. Bil je tako zamaknjen, da ni opazil, kaj se okoli njega dogaja. Ko so ga sošolci našli tako zamaknjenega v poslušanju glasbe, so mu nadeli ime "Bocca aperta", pomeni "Odprta usta".
Ko je po treh letih končal šolanje, se mu je na kolku pojavil velik tur, ki ga je za pet let priklenil na posteljo. Mati mu je vdano stregla in ga negovala, ostali ljudje pa se mu niso približali zaradi smradu, ki se je širil okoli njega. Nekega dne ga je mati odpeljala v romarsko cerkev Santa Maria delle Grazie v Galatone. Tam so mu rano namazali z oljem iz luči, ki je gorela pred milostno podobo. Giuseppe je v trenutku čudežno ozdravel in se zdrav odpravil domov.
Ko je bil star štirinajst let, ga je neki čevljar vzel v uk, toda Jožef je bil tako neroden in trdoglav, da se ni mogel naučiti niti najenostavnejših čevljarskih spretnosti. Zato ga je čevljar odslovil. Kaj storiti? Tako nepripraven za kakršno koli delo ni imel nobene prihodnosti.
Ker je bil zelo veren in pobožen, je zaprosil za sprejem v red. Minoriti so ga zavrnili in na koncu je pristal pri kapucinih. Po osmih mesecih so ga zaradi nespretnosti tudi ti odslovili. Razbil je vsako posodo, ki jo je prijel v roke. Za kazen so mu na habit pritrdili dele posod, ki jih je razbil, vendar ga tudi to ni izučilo.
Ker ga niti v samostanu niso sprejeli, je bilo zanj vsakršno upanje izgubljeno. Kljub temu, da je imel dva strica pri minoritih, in si je mati zelo prizadevala, da bi ga sprejeli v samostan, so ga odklonili.
Začeli so mu groziti, da bo zaradi očetovih dolgov končal v ječi. Zatekel se je v Grottello, majhen romarski kraj, kjer je brat njegove matere, p. Giandonato Caputo, postavil majhen samostan. Brat zakristan se ga je usmilil in mu dovolil bivati na podstrešju cerkvice. Giuseppe je šest mesecev bival na podstrešju in veliko molil. To so opazili tudi bratje in njegov stric ga je sprejel za samostanskega hlapca, mu izročil habit tretjerednikov in ga tako rešil pred svetno oblastjo.
Jožef je delal v hlevu, veliko molil in se ponoči učil, da bi odpravil svojo neizobraženost. Ko so v samostanu videli njegovo prizadevanje, so ga najprej sprejeli za redovnega brata, stric Francesco Desa pa je sklenil, da mu omogoči študij. Ob neskončni potrpežljivosti in prizadevanju obeh stricev, mu je uspelo, da je prišel do nižjih redov. Za diakonsko posvečenje je moral na izpitu prebrati in zapeti evangelij v latinskem jeziku in ga zatem tudi razložiti. Na pamet se je naučil najkrajšega (glej Lk 11,27) in na izpitu je izpraševalec izbral ravno tega. Težji je bil izpit pred duhovniškim posvečenjem. Jožef se je zopet zatekel k molitvi. Na izpitu so se prvi kandidati tako dobro odrezali, da je škof prekinil izpraševanje v prepričanju, da so vsi tako dobro pripravljeni. Tako je po Božji previdnosti in z nemajhnimi zaslugami svojih stricev končno postal duhovnik.
Pater Jožef se je zavedal svojega pomanjkljivega znanja. Kot duhovnik je vedno prijel za vsako delo, ponoči pa je študiral in molil.

Neverjetni dogodki

Patra Jožefa so obhajali številni dvomi in v svojem srcu bojeval je težke boje. Nekemu prijatelju je v pismu zapisal: "Pogosto sem se Bogu pritoževal na Bogom!". Neko noč, ko je zopet molil in jokal nad svojimi težavami, ga je v celici obiskal skrivnostni frater. Predstavil se mu je kot njegov služabnik in mu izročil spodnje oblačilo. Pater Jožef v težkih trenutkih, ki jih je doživljal, ni skrbel za osebno higieno, niti za obleko. Naenkrat se je zavedel, da visijo z njega samo kosi oblačil. Vzel je ponujeno spodnjo obleko in skrivnostni obiskovalec je odšel skozi vrata. Fratra ni nihče poznal in ga nihče ni videl. Od tistega trenutka dalje pa so vsi dvomi in notranji boji izginili. Pater Jožef se je prebil iz temin svojega srca v luč Božje ljubezni.
Na praznik serafskega očeta sv. Frančiška, 4. oktobra 1630, je prvič "poletel". V Coppertinu je bila velika slovesnost s procesijo in mašo, kjer je bil kot duhovnik navzoč tudi pater Giuseppe - Maria Desa. Počasi se je dvignil nad množico in letel nad njihovimi glavami. Ni samo lebdel, ampak počasi letel. Ko se je zopet spustil na zemljo je, od sramu pobegnil in se skril. Ti dogodki so v Grottello privabili množico radovednežev, ki so hoteli na lastne oči videti ta pojav. Ko se je pater Jožef zamaknil so rinili k oltarju, se ga dotikali, nekateri pa so preizkušali celo z ognjem in zbadanjem, koliko je v zamaknjenju telesno občutljiv. Do zamaknjenj je prihajalo pogosto in bila so nepredvidljiva. Včasih je bila dovolj omemba Božjega imena ali duhovni pogovor.
Pater Jožef je imel tudi druge nenavadne sposobnosti. Bil je prijatelj z živalmi, ki so se mu brez strahu približale. Videl je ljudem v dušo in če se kdo ni iskreno spovedal, mu je to povedal v obraz.
Zaradi vseh teh sposobnosti pa so se pojavile tudi številne težave. Predstojniki so zahtevali, da mora maševati v javnosti, čeprav jih je prosil, naj mu to prihranijo. Škof in plemiči so začeli sumiti, da gre za prevaro in da se hoče samo razkazovati. Zato so 26. maja 1636 zoper njega v Rim poslali ovadbo. Začeli so se meseci trpljenja. Poklicali so ga pred inkvizicijsko sodišče v Rim in ga prestavili v Assisi. Bratje v samostanu so ga sprejeli kot zapornika. Več kot pet let je preživel zaprt v ločenih prostorih. Šele potem so ga bratje sprejeli kot člana skupnosti, 10. aprila 1644 pa ga je mesto Assisi imenovalo za častnega meščana. V Assisiju je dobil moč, da je ozdravljal bolne, pohabljene in brezumne ter prejel je dar prerokovanja.
V Assisiju je živel do 23. julija 1653, ko je prišel generalni inkvizitor za Umbrijo s štirimi vojaki - policisti. Prebral mu je razsodbo rimskega oficija (sodišča), ki ga je sklenil zapreti v oddaljen kapucinski samostan. V razsodbi je pisalo "ad tempus", začasno. Po dolgih dnevih potovanj so prispeli do samostana San Lorenzo pri Pietrarubbii, ki leži zahodno od Urbina. Zapornika so izročili gvardijanu samostana s strogimi ukazi. Zaprt mora biti v celici, ki ne sme zapustiti drugače kot med maševanjem. Prepovedali so mu vse stike, tudi pisne, in sicer z grožnjo izobčenja.
Ljudje so hitro izvedeli, kje je zaprt, in velike množice so začele oblegati samostan in se udeleževati njegovih maš. Gvardijan jim tega ni mogel prepovedati. Zaradi neznosnega števila ljudi, v sicer samotnem samostanu, se je gvardijan pritožil svojemu predstojniku. Patra Jožefa so skrivaj preselili v Fossombrone. Nihče, razen bratov v samostanu, ni smel izvedeti, da je pri njih. Bratje so z njim ravnali zelo vljudno. Najbolj so se čudili njegovi hvaležnosti in dobrohotnosti. Nikoli se ni pritoževal.

Leta 1656, ko je minoritski red obhajal generalni kapitelj, so papeža prosili, da bi se pater Jožef lahko zopet vrnil v svoj red. Papež je prošnjo uslišal in prestavili so ga v samostan v Osimu, kjer je v tišini in umaknjenosti živel do svoje smrti 18. septembra 1663. Tam je tudi pokopan. Njegovo kripto pod glavnim oltarjem minoritske cerkve dnevno obiskujejo ljudje, ki se priporočajo za blagoslov.

Upodobitve in običaji
Jožefa Kupertinskega upodabljajo kot redovnika minorita v zamaknjenju (s perutmi). Za svojega zavetnika so ga izbrali abstinenti, ponekod pa se mu priporočajo študenti pred težjimi izpiti. Leta 1963 so ga izbrali za svojega zavetnika tudi astronavti (v zamaknjenjih se je svetnik večkrat vzdignil s tal, obstal in krožil v zraku več minut).