Ena izmed Frančiškovih hvalnic, ki do sedaj ni bila toliko znana in do nedavnega ni bila uvrščena v Frančiškove Spise, je Spodbuda k hvaljenju Boga. Kajetan Esser je to delo označil kot pristno Frančiškovo. Bila naj bi predhodnica Sončne pesmi in je vedno stala v njeni senci. Spada v vrsto hvalnic, ki jih je Frančišek sestavil v čast Bogu ali svetnikom. Nekatere teh hvalnic so ohranjene.

1Bojte se Gospoda in dajte mu čast (Raz 14,7).
2Vreden je Gospod, da prejme hvalo in čast (prim. Raz 4,11).
3Vsi, ki se bojite Boga, ga hvalite (prim. Ps 21,24).
4Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj (Lk 1,28).
5Hvalite ga, nebesa in zemlja (prim. Ps 68,35).
6Vse reke, hvalite Gospoda (prim. Dan 3,78).
7Božji otroci, slavite Gospoda (prim. Dan 3,82).
8To je dan, ki ga je naredil Gospod, veselimo se ga in se radujmo (Ps 117,24).
Aleluja, aleluja, aleluja! Izraelov Kralj (Jn 12,13)!
9Vse, kar diha, naj hvali Gospoda (Ps 150,6).
10Hvalite Gospoda, ker je dober (Ps 164,1);
vsi, ki to berete, slavite Gospoda (Ps 102,21).
11Slavite Gospoda vse stvari (prim. Ps 102,22).
12Vse ptice pod nebom, hvalite Gospoda (Dan 3,80; prim. Ps 148,7-10).
13Vsi dečki, hvalite Gospoda (prim. Ps 112,1).
14Mladeniči in mladenke, hvalite Gospoda (prim. Ps 148,12).
15Vredno je Jagnje, ki je bilo umorjeno,
da prejme hvalo, slavo in čast (prim. Raz 5,12).
16Slavljena bodi sveta Trojica in nedeljiva Enost.
17Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju.

Nastanek hvalnice
Kapucin Marianus iz Florence (umrl 1537), je v kroniki reda zapisal nekaj zanimivih podrobnosti o tej hvalnici. Videl jo je v eremitaži Cesi di Terni v Umbriji, napisano na leseni tabli in postavljeno pred oltarjem, kot neke vrste antipendij. Nek drug zgodovinar nakazuje, da je Frančišek to tablo izdelal lastnoročno. Na žalost se je ta Frančiškova "umetnina" izgubila. V hvalnici vabi vse stvarstvo k hvaljenju Boga, zato je dal na tablo narisati različna bitja. Zanjo je Frančišek uporabil Rimski psalterij. Če jo primerjamo z drugimi hvalnicami, deluje malo nebogljeno.
Za boljše razumevanje moramo vedeti, da je cerkvica v eremitaži Cesi di Terni zelo podobna Porciunkuli in posvečena Mariji Angelski tako kot tudi cerkvica na La Verni. To nam razloži dejstvo, da sta na koncu hvalnice omenjena Marija in nadangel Mihael. Neko izročilo trdi, da je Frančišek to molitev sestavil ob posvetitvi cerkvice oz. oltarja.

Posebnosti v hvalnici
Molitev se začne z vzklikom: "Bojte se Boga in izkažite mu čast". Ta stavek je kot preludij večjega glasbenega dela in vodilni moto ne samo celotne molitve, ampak vsega pastoralnega dela Frančiška in njegovih bratov. 
V Frančiškovem času so lahko imeli dogmatične pridige ali pridige, s katerimi s ljudi poučevali, le škofje in posebej pooblaščeni duhovniki. Vsi ostali pridigarji so se omejevali na spodbudne govore, t. i. "exhorte". Nastopali so na odprtih trgih ali na krajih, kjer so lahko zbrali ljudi okoli sebe in jih spodbujali k spreobrnjenju. Pridigali so o pokori, pri tem pa jim ni šlo za nauk, ampak za praktično krščansko življenje. Njihovi spodbudni nagovori so bili kratki, toda učinkoviti, ker so svoje besede potrjevali s svojim strogim življenjem. Papež je tudi manjšim bratom sv. Frančiška dal dovoljenje, da so pridigali o pokori.
Frančišek je storil še korak dlje; spokorniško pridigo je vedno povezal s hvalnicami. Ta način je pripeljal do novega pridigarskega stila, ki je obsegal spodbujanje in hvalnice. Bratje so se zbrali na trgu, kjer so peli, igrali in pridigali. Vse je bilo namenjeno slavljenju Boga. To ni bil nikakršen fanatizem, ampak so ljudi osrečevali. Frančišek se je obrnil k ljudem. Njegova molitev je apel ljudem, da se Boga bojijo in ga hvalijo.
Druga vrstica nam pove, zakaj naj se bojimo Boga in ga hvalimo, tretja pa k hvaljenju vabi vse ljudi. Toda Frančišek se ne zaustavi pri ljudeh, ampak se obrne k nebu in naravi (5. vrstica). Še posebej očitno je, da se obrne na ves kozmos in ga osebno nagovarja. V 7. vrstici je človeka nagovoril na poseben način. Ne govori o človeških otrocih - kot Danijelova knjiga, ampak o Božjih. V tem dejstvu vidi vrednost človeka - vsak človek je Božji sin ali hči. To poudarja na več mestih. 8. vrstica je primer Frančiškove spontane molitve; komaj je vse povabil k hvaljenju Boga, ko ga že začne sam hvaliti. Trikrat mu zakliče "aleluja". Ob posvetitvi cerkve vidi prihajati Gospoda v cerkev, kot so ga videli Judje prihajati v mesto Jeruzalem. To poudari še z besedami v 9. vrstici. Bog je dober. Na drugem mestu je zapisal: "Samo Bog je dober!" V razlagi Očenaša pravi: "Ki si v nebesih: v angelih in svetnikih, ko jih razsvetljuješ za spoznanje, kajti ti, Gospod, si luč ... kajti ti, Gospod, si najvišje dobro, večno dobro, iz katerega vse dobro izhaja, brez katerega nič dobrega ne obstaja." In v Hvalnicah Bogu najvišjemu je zapisal: "Ti sam si dobro, vse dobro, najvišje dobro, Gospod Bog, živi in resnični." Zgovorne so tudi besede: "Vsi, ki to berete, hvalite Gospoda." Ta detajl kaže, da je bila hvalnica zapisana takoj, ko je nastala. Dokazuje tudi, da je bila hvalnica zares napisana na tabli, ki je postavljena tako, da so jo lahko brali vsi, ki so šli mimo. Iz tega stavka žari velika samozavest sv. Frančiška. 

V 11. vrstici Frančišek še enkrat vabi vse stvarstvo k hvaljenju Boga, nato pa posebej imenuje ptice neba, dečke, mladeniče in mladenke. Iz prvih življenjepisov sv. Frančiška vemo, da je ljubil zlasti ptice, katerim je tudi pridigal. V 15. vrstici Jezusa Kristusa imenuje jagnje, ki je bilo umorjeno. Kot sv. Pavel, tudi Frančišek gleda na pot Božjega sina, ki se je učlovečil in je sedaj poveličan: "In je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo" (Flp 2,8-10).

Višek hvalnice je v vrstici, ko se obrne k Sveti Trojici, ki jo je vneto častil. Nenavaden pa je zaključek hvalnice. Frančišek se obrne k nadangelu Mihaelu z vzklikom: "Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju". V 13. stol. sta bila v koledarju dva praznika na čast nadangelu Mihaelu. Frančišek je zelo častil angele, ki nas podpirajo v našem boju proti skušnjavam. Nekoč je rekel: "Nadangela Mihaela moramo posebej častiti, kajti njegova naloga je, da vodi duše k Bogu."
V hvalnici je posebej očitno, kako je za Frančiška pomembno tudi najmanjše. Iz lastnega življenja namreč izvira izkušnja, da se velike stvari oblikujejo v majhnih.