Za kartuzijana, klariso ali pa kakšno karmeličanko omejitev gibanja in priporočilo, da naj ostanejo doma v teh dneh »koronakrize«, verjetno to ni nek stres, tudi če bi bilo gibanje omejeno zgolj na dom, kot je bilo to spomladi nekaj časa v Italiji. Sami so se zaprli za zidove in rešetke, saj je zanje pomembna le notranja svoboda, ki je ne more ogroziti nobena prepoved.

Priznam pa, da je ta omejitev verjetno težja za kakšnega manjšega brata, za katerega je sveti Frančišek predvidel, da živi »vita mixta«. Gre za življenje, ko brat ni le zaprt v samostan, da bi se v času samote in tihote posvečal zgolj molitvenemu življenju ter kontemplaciji božjih skrivnosti, temveč ga zaznamujeta tudi aktivna apostolska dejavnost in povezanost z zunanjim svetom ter ljudmi, h katerim je poklican.

Znalo bi biti zelo neprijetno, če bi v času koronavirusa in »lockdowna« gledali samo v zrak in čakali, kdaj bo konec te preizkušnje. Morda se sprašujemo, zakaj Bog dopušča to. Ali zato, da prečistimo svoje misli, svoj način življenja in delovanja? Prav je, da se vprašamo, kaj nam želi povedati. Meni, našemu narodu, človeštvu, celotni civilizaciji …

Čeprav nam je nekaj odvzeto (svobodno gibanje, druženje), pa lahko to vzamemo kot priložnost. Morda tako, da naredimo nekaj, kar smo načrtovali že dlje časa, a ni bilo pravega časa za to.

Minoriti, pa mislim, da tudi redovniki na splošno, imamo sedaj več časa za skupno življenje v samostanu, ki nam ga je v običajnih razmerah primanjkovalo. Po drugi stani pa zaradi »izolacije« nismo več tako povezani z brati iz drugih samostanov, saj nam je ob kakšnih prazničnih dneh onemogočen obisk drugega brata ali samostana.

Naš provincialni minister p. Igor Salmič je vseeno našel zanimivo zasilno rešitev, saj je brate iz province povabil na videokonferenčno srečanje preko družbenega omrežja. Tako smo se v petek, 20. novembra 2020, ob 16. uri bratje povezali med seboj in podelili utrinke o tem, kako preživljamo ta čas v svojih samostanih. Provincialni minister je to »srečanje« tudi vodil in animiral.

Najprej so življenje v samostanu predstavili gvardijani, nato pa še ostali bratje, ki so to želeli. In kaj smo, povzeto rečeno, izvedeli? Bratje so povedali, da imajo sedaj več časa za molitev, več priložnosti za obhajanje skupne konventualne ali samostanske sv. maše. Prav tako se lažje najde čas za graditev bratstva, skupno rekreacijo, še posebej pa za pozornost do starejšega, bolnega ali onemoglega brata.

Mnogi bratje se iznajdljivo trudijo, da preko elektronskih medijev ostanejo v stiku s farani. Čeprav duhovniki ne morejo v cerkvi obhajati sv. maše skupaj z občestvom, so tistim, ki želijo ostati povezani z Jezusom tudi preko zakramentov, na razpolago za sv. spoved in delitev sv. obhajila. Seveda se to dogaja pod posebnimi varnostnimi pogoji.

Da bi verniki ostali povezani z Bogom vsaj preko Božje besede, eden ob bratov preko elektronske pošte pošilja razlago dnevne Božje besede vsem zainteresiranim. V enem od samostanov bratje preko župnijske spletne strani prenašajo večerno molitev, pri kateri lahko verniki doma sodelujejo. Bratje so odkrili, da lahko na spletu poteka tudi srečanje zakonskih skupin.

Zanimivo izkušnjo imajo bratje, ki so odgovorni za bolniško pastoralo, saj mnogi svojci želijo, da zakramente v bolnišnicah prejmejo bolniki, ki so okuženi s koronavirusom. Ob rahlem »tresenju hlač« je potrebna posebna previdnost, ne samo na oddelku, temveč tudi pri snemanju zaščitne opreme.

Poleg vsega tega bratje najdejo čas tudi za fizično delo: pospravljanje podstrešja, skednja, garaže, izdelovanje miniaturnih hišk za jaslice ... Skratka, hvala Bogu, da so bratje odkrili, da je čas kakor plemenito zlato, ki ga lahko preoblikujemo v ljubezen, dobroto, pozornost in solidarnost.