Slovenska minoritska provinca je na svojem izrednem provincialnem kapitlju, ki se je odvijal 6. in 7. novembra 2019 sprejela sklep, da s 1. avgustom 2020 upravljanje župnije Prežganje vrne ljubljanski nadškofiji. Sveta maša ob slovesu bratov minoritov od župljanov župnije Prežganje je bila 26. julija 2020 in jo je ob somaševanju še nekaj bratov vodil provincialni minister slov. minoritske province, p. Igor Salmič. Pridigo, govor ob slovesu, zahvalne besede ter zapis v župnijskem listu najdete spodaj.

Pridiga prov. ministra p. Igorja Salmiča ob slovesu Slovenske minoritske province na Prežganju

Prežganje, 26. julij 2020 ob 8. uri

Kaj je najpomembnejše in najdragocenejše v mojem življenju? Kaj je tisto, za kar sem pripravljen zastaviti vse drugo, da bi pridobil tisto najbolj dragoceno? To je osrednje vprašanje današnje božje besede, dragi bratje in sestre. Jezus namreč pravi, da je nebeško kraljestvo podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Prodal je vse drugo, da bi pridobil ta zaklad.

In kaj predstavlja ta zaklad v mojem življenju? Svet ponuja vedno različne vrste zaklade. Za nekoga je morda tisto najbolj dragoceno, da ima veliko materialnih dobrin in veliko hišo, dva bazena, tri dobre avtomobile, odlično službo … Morda pa nekateri niso tako materialno usmerjeni, ampak morda želijo kakšno priznanje s strani družbe ali s strani drugih. Da sem spoštovan s strani drugih in najpomembnejše je, da bodo dobro govorili o meni … To je ta drugi nivo. Tretji pa je, da imam jaz oblast nad drugimi, da imam moč, da jaz odločam. In nekateri se vse življenje trudijo za to, da bodo to dosegli, da bo na koncu vse odvisno od mene in da bodo drugi delali tako, kakor sem si jaz zamislil. To so zakladi, ki nam jih ponuja svet. In če gledamo vsak dan tudi reklame po televiziji, sem povzel bolj ali manj vse tisto, kar nam ponuja svet in nam obljublja, da bomo srečni.

Mislim, da lahko samo potrdimo, da ko tečemo za kakšno stvarjo in jo potem pridobimo, kmalu za tem vse to veselje usahne. In iščemo nekaj drugega. In ko dosežemo tisto drugo, zopet tečemo za nečim tretjim. Kajti srce ni nikoli popolnoma srečno.

In vidimo v prvem berilu kralja Salomona, sina kralja Davida, zelo znanega kralja v Izraelu. In na začetku njegovega kraljevanja Bog ponudi Salomonu in mu reče: »Zaželi si karkoli in jaz ti bom izpolnil«! In mi si lahko predstavljamo Salomona, ki začne šele kraljevati, prizna, da je šele deček, da je šibak, da je krhek in Salomon bi si lahko zaželel recimo vse tisto, kar bi utrdilo njegovo kraljevanje. Ali je to, da bi imel močnejšo obzidje, da bi imel močnejšo vojsko, da bi uničil sovražnike, da bi se mu povečalo njegovo bogastvo, da bi ga častili vsi narodi. Vse to je imel na pladnju, da bi lahko prosil Gospoda. Ampak za kaj Salomon prosi? Salomon prosi za poslušno srce.

Poslušno srce, kaj to pomeni? Pomeni, da nekoga poslušam, da mu prisluhnem. In že v stari zavezi najpomembnejša zapoved ni, kaj smeš, kaj ne smeš, to ja, to ne – ampak prva zapoved v stari zavezi je: »Poslušaj Izrael, kajti jaz Gospod, ti imam za povedati!« »Poslušaj, prisluhni«! To pomeni eno čisto preprosto stvar. Da če mi prosimo za poslušno srce, to pomeni, da mi sami od sebe ne vemo, kaj je najboljše za nas, da bi sami izbrali. Kajti če bomo sami izbrali, kaj je najboljše za nas, bi verjetno izbrali tisto, kar sem do sedaj našteval. Poslušno srce pa pomeni, da se imam jaz za majhnega, da priznam pred Gospodom, da sem omejen pri iskanju, kaj je in kaj ni dobro zame, in da želim v to iskanje povabiti Gospoda. Gospod, želim ti prisluhniti. Želim, da mi Ti poveš, kaj je zame najboljše! Kajti želim bolj prisluhniti Tebi, kakor pa svoji intuiciji. To je ta lepa drža pri Salomonu, da si od Gospoda izprosi poslušno srce. In če imamo naše srce resnično poslušno, kaj nam Gospod obljublja? Obljublja nam ta zaklad, ki je nebeško kraljestvo. Zdaj pa to ne pomeni, da sedaj čakamo na konec sveta, ampak nebeško kraljestvo je že prisotno med nami. In kaj pomeni, da si mi želimo tega nebeškega kraljestva? To je vse tisto, kar je zaobjeto v molitvi očenaš. Ko molimo: pridi k nam tvoje kraljestvo; to pomeni, da naj bi Gospodov način kraljevanja, ki je ponižnost, bil prisoten tudi v naših srcih; da naj bi bilo njegovo ime vedno posvečeno: da bi vedno imeli v svojem srcu in na svojih ustnicah Gospodovo ime, da ne bi nikoli pozabili, da smo od njega prejeli vse tisto, kar smo prejeli, da smo blagoslovljeni; da bi ga vedno prosili, da naj se zgodi njegova volja, tudi takrat ko to ne bo najlažje za nas, da se zgodi Njegova in ne naša volja.

Potem pa kar se tiče medsebojnih odnosov, da bi si znali med seboj odpuščati – to je tudi v očenašu – to je logika nebeškega kraljestva, da tudi če se je nekaj hudega zgodilo v naših medsebojnih odnosih, da si znamo odpuščati. Zakaj si moramo odpuščati? Zato, kar v isti molitvi molimo, ker nam je Gospod odpustil. In če mi pri sv. spovedi doživimo, kako nam Gospod odpušča, kako je usmiljen, smo tudi mi povabljeni, da na isti način odpuščamo tudi mi tisto, kar je najtežje. In potem prosimo, da naj nas ne vpelje v skušnjavo, naj nam ne podeli bremena, ki je preveliko za nas, ampak naj nas reši vsega hudega. Mi to molitev očenaša molimo vsak dan, ampak v tej molitvi je skrit ves ta zaklad, o katerem govori današnji evangelij. Gre za odnos do Boga in odnos do bratov in sester in do svojega bližnjega.

In prepričan sem, da so bratje minoriti od vsega začetka, od 13. stoletja naprej oznanjali to Božo besedo. Oznanjali o tem božjem kraljestvu, o tem zakladu. In tudi 40 let so oznanjali nebeško kraljestvo med vami v tej župniji. Na različne načine. In tukaj smo hvaležni vsem patrom, ki so v teh letih delovali med vami. Omenil bi nekatere, kot p. Frančka Čučka, p. Alojza Klemenčiča, p. Janka Gašpariča, p. Jožeta Petka, p. Janeza Ferleža, p. Mirka Pihlerja in ostale minorite, ki so prihajal tudi iz Sostra sem pomagat. Potem je tukaj, kjer je bil dom duhovnih vaj in je še, bilo veliko posejano v srca mladih ljudi, ki so se želeli napajati v tej Božji besedi. Tukaj bi tudi omenil br. Branka Likarja, ki je bil nekaj časa odgovoren za Dom duhovnih vaj na Prežganju, in ki ga je Gospod kar kmalu poklical k sebi.

Hkrati pa smo minoriti hvaležni vsem vam, da ste nas v vseh teh letih sprejemali z odprtim srcem, da ste omogočili to delo, to oznanjevanje Božje besede, te večne Resnice, da ste tudi vi s poslušnim srcem prisluhnili vsem našim bratom, ki so tukaj delovali. In da so tudi bratje lahko s poslušnim srcem prisluhnili vam in iskali tisto, kar je bilo najboljše za vse skupaj. Danes je dan hvaležnosti za vse tisto, kar smo med seboj prejeli, čeprav tudi ne skrivamo žalosti v tem trenutku, ko se kot minoritska provinca poslavljamo od vas.

Nekaj razlogov smo našteli v našem pismu, ki smo ga vam posredovali v župnijskem listu glede našega vedno manjšega števila pa tudi staranja, vse to je privedlo do nekaterih težkih odločitev.

S svoje strani vas tudi prosim za odpuščanje za vse tisto, kar je bilo narobe narejeno z naše strani in vas tudi prosimo za razumevanje pri tej težki odločitvi.

Ampak slovo ni tisto pravo slovo, ko se poslavljamo na tak način. Tisto kar ostane, je ta zaklad, o katerem govori danes evangelij. In tisto, kar je najlepši sad tega 40-letnega sodelovanja, je ravno to poslušno srce. Če imamo vsi skupaj poslušno srce, če smo odprti za Gospoda in za druge, potem je to tisto najlepše, kar nas še naprej povezuje. Tudi če fizično ne bomo velikokrat skupaj, je ravno poslušno srce tisto, kar ostane. Tukaj se je sejala Božja beseda in tudi besede sv. Frančiška. In bi rad zaključil ravno z njegovimi besedami. Da tisto, kar je najbolj dragoceno, ni to, da jaz prosim Gospoda, kar mora on storiti za mene, ampak da jaz prosim Gospoda in ga vprašam: »Gospod kaj pa Ti želiš, da jaz storim? Naj nas ta Frančiškova beseda spremlja še naprej. Amen.

------------------

(Podobno pridigo je prov. minister imel tudi v župniji Javor pri sv. maši ob 10. uri.)

Poslovitev od patrov minoritov iz Prežganja

Sestavil: Franc Černe

Spoštovani Frančiškovi bratje, patri minoriti,

kar 40 let naši dušni pastirji tu na Prežganju.

V mesecu septembru leta 1980 je kot prvi p. minorit tu na Prežganju začel maševati p. Jože Kramberger, nato p. Andrej Kropej in še istega leta 1980 p. Franček Čuček, ki je bil zelo priljubljen predvsem pri mladih. Nato so sledili naslednji patri, ki so pustili zelo globok pečat na Prežganju, ne le na področju duhovne oskrbe temveč tudi na gospodarskem področju. Lahko govorimo o pravem razcvetu. Če navedem le nekaj največjih pridobitev, je to zagotovo ta zadnja na prvem mestu, kjer je naša farna cerkev z zavetnico sv. Marjeto dobila novo obleko (fasada), nato popolnoma prenovljeno župnišče z novo streho in obleko v domu duhovnih vaj, popolna obnova cerkvenih orgel, prenovljen objekt bivše mežnarije z novo streho, sedaj okrepčevalnica pri Marjeti, rekonstrukcija in obnova gospodarskega poslopja z novo streho, urejenimi prostori za igrala in druženje faranov, izgradnja parkirnega prostora, mrliške vežice, prenova in sprememba namembnosti garaže v Rajsko kaščo, obnovljen in zasajen rajski vrt z zelišči, obnova cerkvenega muzeja tu na pokopališču ob farni cerkvi, pa da ne pozabimo na podružnično cerkev sv. Križa Trebeljevo, kjer so se izvedla kar obsežna vzdrževalna dela. To so le največje pridobitve v tem času vaše navzočnosti tu na Prežganju, je pa še mnogo drugih manjših pridobitev na gospodarskem področju, ki jih ne naštevam. Kar pa se tiče duhovne oskrbe, prejemanje svetih zakramentov in ostalih duhovniških opravil, vključno z organizacijo in vodenjem doma duhovnih vaj, pa vam, spoštovani patri minoriti, kapo dol in hvala in še enkrat hvala. V tem času smo na Prežganju obhajali tudi slovesnost nove maše, našega rojaka domačina Frančiška Jerant »Acota«, takrat vašega sobrata, za kar je tudi vaša zasluga zagotovo velika. Za vse to so v teh letih poleg že na začetku omenjenih patrov bili odgovorni in bili veliko med nami p. Franček Čuček 3 leta, p. Alojz Klemenčič 9 let, žal oba že pokojna, nato p. Janko Gašparič 14 let, vendar je bil 3 leta v tem času le upravitelj župnije, kot župnik pa je bil p. Mirko Pihler, močne sledi pa je pustil tudi p. Jože Petek z 12 leti staža tu na Prežganju, kjer je bil še posebno priljubljen pri gasilcih, saj je bil tudi njihov član društva. Omeniti moram tudi takratnega provinciala p. Slavka Stermška in p. dr. Andreja Šegula, ki je tu večkrat prihajal na Prežganje. Še mnogo drugih imen vaših sobratov patrov bi moral omeniti, pa vendar se vseh imen niti ne spomnim, nekateri pa so žal mnogo prezgodaj umrli in so sedaj v Božji slavi, pa naj Bog poplača stotero vsem vam še živim Frančiškovim bratom minoritom, kot tudi že pokojnim, še enkrat iskrena hvala za vse in ohranimo vezi in lepe spomine eni na druge, za kar bo zagotovo poskrbel naš sedanji dušni pastir iz vašega reda p. Janez Ferlež. V zahvalo in spomin pa vam bosta ključarja izročila eno skromno darilo, in sicer sliko naše prežganjske lepotice, cerkve sv. Marjete, s posvetilom nas prežganjskih faranov na zadnji strani slike. HVALA! (izročitev slike in marjetic)

Prežganje, 26. 07. 2020

++++++

SV. MARJETA PREŽGANJE

ZAHVALA

SPOŠTOVANI FRANČIŠKOVI BRATJE

PATRI MNORITI

ISKRENA HVALA VAM ZA VAŠ TRUD IN OPRAVLJENO DELO

TAKO PASTORALNE IN DUHOVNE OSKRBE

KOT TUDI SKRB NA GOSPODARSKEM PODROČJU

ŽUPNIJE PREŽGANJE OD LETA 1980 DO 2020

IZKAZALI STE SE KOT IZREDNI DUŠNI PASTIRJI

ZATO SE VAM ISKRENO ZAHVALJUJEMO

»HVALA IN ŠE ENKRAT HVALA!«

Ključarji, mežnar, župnijski pastoralni svet, gospodarski svet

in vse farno občestvo župnije Sv. Marjete Prežganje

Prežganje, 26. 07. 2020

PREŽGANJE – župnijski list (julij 2020)

Dragi župljani župnije sv. Marjete na Prežganju,

na izrednem kapitlju Slovenske minoritske province, ki je potekal 6. in 7. novembra 2019 v samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju, smo bratje minoriti sprejeli težko odločitev, da po štiridesetih letih s 1. avgustom 2020 zapustimo župnijo sv. Marjete na Prežganju. Razlog zanjo je v vedno večjem pomanjkanju poklicev med minoriti, ki ga močno občutimo predvsem v zadnjih desetih letih. Po eni strani še oskrbujemo veliko število samostanov in župnij, po drugi strani pa število bratov strmo pada, tudi zaradi nepredvidenih zgodnejših smrti. Trenutno nimamo nobenega kandidata v vzgoji, kar posledično pomeni, da še vsaj sedem oz. osem let ne bo nobenega novega redovnika z večnimi zaobljubami oz. duhovniškim posvečenjem.

Minoritski red v zadnjih letih zelo poudarja razsežnost bratstva, pa tudi v dokumentih in zakonodaji je opaziti močno zavedanje, da mora biti v vsakem samostanu zagotovljeno zadostno število bratov za dostojno bratsko življenje. Iz tega razloga smo na omenjenem izrednem kapitlju poleg tega sprejeli odločitev o zaprtju še nekaterih drugih postojank. Upamo, da ste našo odločitev zato sprejeli z razumevanjem, čeprav se zavedamo, da sta ob tem dejstvu verjetno pri kom navzoča tudi žalost in razočaranje.

Bratje minoriti smo na Prežganje prišli leta 1980, ko nas je takratni novi ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar prosil, da za nekaj časa prevzamemo upravljanje vaše župnije. Naša navzočnost se je kasneje podaljšala, obenem pa smo videli lepo priložnost, da župnišče preuredimo tudi v Dom duhovnih vaj in ta vaš čudoviti kraj nadgradimo z novo duhovno ponudbo. Ta projekt so finančno podprli Slovenska minoritska provinca in dobrotniki. Med temi ste tudi vi župljani prispevali svoj delež, predvsem s svojim fizičnim delom. Mnoge generacije mladih pa tudi mnoge skupine starejših so lahko hvaležne, da so bile v tem domu deležne duhovne obogatitve. V nadaljnjih letih so sledile obnove drugih objektov, vključno z zadnjo obnovo temeljev in fasade cerkve v tem letu. Za vaš nepogrešljiv delež se vam iz srca zahvaljujemo. V župniji so se kot župniki zvrstili p. Franček Čuček, p. Alojz Klemenčič, p. Janko Gašparič, p. Jože Petek in p. Janez Ferlež. Tudi njim gre posebna zahvala za pastoralno delovanje, vodenje Doma duhovnih vaj (tukaj moramo omeniti tudi brata Branka Likarja) ter vodenje raznih obnov (fasade na župnišču, skednja, …).

Dragi župljani! Iz srca smo vam hvaležni, da ste nas od samega začetka sprejeli za svoje in da so se vsi bratje minoriti med vami počutili domače. Zahvaljujemo se vam za vso človeško bližino, za duhovno in materialno podporo.

V zavesti svoje grešnosti se vam želimo opravičiti za vse, kar smo storili napak in smo morda koga prizadeli s svojim ravnanjem.

Prepričani smo, da je dobri Bog do sedaj obilno blagoslavljal vašo župnijo, zato se mu zahvaljujemo za vse, kar smo od njega prejeli v obdobju našega medsebojnega sodelovanja.

Z vami želimo biti povezani v duhu in molitvi še naprej. Kot izraz naše hvaležnosti želimo z vami v vaši župnijski cerkvi sv. Marjete obhajati sveto mašo, pri kateri se bomo kot bratje Slovenske minoritske province poslovili od upravljanja vaše župnije. To bo v nedeljo, 26. julija 2020, ob 8. uri.

Dragi župljani! Na vaših nadaljnjih poteh naj vas vedno spremlja Božji blagoslov in priprošnja svetega Frančiška Asiškega.

Mir in dobro!

Bratje minoriti