Dragi Frančiškovi bratje in sestre!

V jubilejnih letih 2023–2026 hodimo po poti hvaležnosti in praznovanja. Spominjamo se dogodkov iz življenja sv. Frančiška Asiškega ter ob tem želimo poglobiti svojo pot zvestih Jezusovih učencev ter Frančiškovih bratov in sester. Žal pa živimo v času, zaznamovanem z dramatičnimi situacijami, ki povzročajo obup in nam preprečujejo, da bi na prihodnost gledali z vedro dušo: tragedije vojn, družbene krivice, neenakost, lakota, izkoriščanje ljudi in stvarstva … Pogosto nas to pripelje v stanje, ko čutimo negotovost prihodnosti in ne vidimo jasnih izidov svojih načrtov, s čimer tvegamo, da živimo brez upanja, postanemo ujetniki dolgčasa in malodušnosti … Zato smo prav vsi še kako potrebni oznanila upanja.

Prav z oznanilom upanja se bomo srečali v teh prazničnih dneh, ko bomo podoživljali dogodek Jezusovega rojstva, kakor je zapisano v Lukovem evangeliju: V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. Vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno. (Lk 2,8–20)

Naše krščansko in frančiškovsko življenje je romanje proti Bogu, našemu zveličanju in polnosti vsega dobrega. Če cilji, dosežki in uspehi na poti ostanejo samo materialni, nas po prvem zadovoljstvu še vedno pustijo lačne, željne globljega smisla. Dejansko ne potešijo v polnosti naše duše, ker nas je ustvaril On, ki je neskončen, zato v nas prebiva želja po presežnem, stalni nemir po izpolnitvi največjih želja, po tistem »več«.

Jezusovo rojstvo je dovolj velik razlog, da se vsak dan odločno podamo na pot, da postanemo romarji upanja. To je vabilo za vse nas – še posebej v prihajajočem jubilejnem letu: hodimo v upanju! Upanje premaga vsako utrujenost, vsako krizo in vsako tesnobo, ko nam daje močno spodbudo za pot naprej, ker je dar, ki ga prejmemo od Boga samega. On napolni s smislom naš čas, nas razsvetljuje na poti, nam kaže smer in cilj življenja. Ravno upanje je nova moč, ki jo Bog vliva v nas in ki nam omogoči, da vztrajamo v tekmi, ki nam da »dolg pogled«, ki seže onkraj težav sedanjosti in nas usmeri proti gotovemu cilju: občestvu z Bogom in polnosti večnega življenja. Če obstaja lep cilj, če življenje ne teče proti niču, če nič od tega, kar sanjamo, načrtujemo in uresničujemo, ne bo izgubljeno, tedaj je vredno hoditi, premagovati ovire in se spoprijemati z utrujenostjo, saj je končna nagrada čudovita!

Sv. Frančišek je po praznovanju Jezusovega rojstva v Grecciu šel odločno naprej in vemo, da ga je Gospod vodil na La Verno, kjer mu je vtisnil rane; k Svetemu Damijanu, da je zapel Sončno pesem; do Marije Angelske, kjer je stopil v večno življenje. To je bila pot, ki je bila podobna poti pastirjev: In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno.

Naj bo tudi naša pot v teh jubilejnih letih pot, ko bomo slavili in hvalili Boga za vse, kar slišimo in vidimo, kakor nam daje zgled sv. Frančišek …

V božični noči je v Grecciu imel plemič Giovanni videnje, kako je dete v Frančiškovih rokah oživelo. Kot oživi hostija v duhovnikovih rokah. Božič je zato vsako leto edinstvena priložnost, da se detetu Jezusu približamo na neponovljiv način. Kako? Tako, da božično praznovanje postane Božji dotik, ko naše srce postane najlepša monštranca na svetu. Tako, da se v preprosti in živi veri temu Otroku (Evharistiji) približamo z ubogim in ponižnim srcem otroka.

Želim vam blagoslovljene in milostne dni obhajanja Jezusovega rojstva ter okrepljeno hrepenenje po srečevanju z Odrešenikom v jubilejnem letu 2025

Mir in dobro!

p. Milan Kos, prov. minister

Jaslice iz cerkve sv. Petra in Pavla na Ptuju	Jaslice iz cerkve sv. Frančiška v Piranu
Jaslice iz cerkve Marijinega Vnebovzetja v Olimju	Jaslice iz cerkve sv. Frančiška v Piranu