Tako kot vsako leto smo se tudi letos bratje, ki imamo do 15 let večnih zaobljub, zbrali na tako imenovani permanentni ali trajnostni vzgoji v Piranu, in sicer od 17. do 21. novembra 2019. Letos so se nam pridružili tudi nekateri starejši bratje, česar smo bili veseli. Zgled in opora starejših bratov sta namreč vedno zelo dragocena. Vzgoja pa je ne nazadnje nekaj, kar traja vse življenje. Dnevi permanentne vzgoje so namenjeni tako poglobitvi kakšne tematike kot tudi bratskemu druženju. Tema letošnjih dnevov permanentne vzgoje je bila: Ti si naše življenje – pričevanje. To je tema, s katero naj bi se v tem letu ukvarjali vsi bratje. Razmišljali naj bi torej o tem, kako jaz kot posameznik, posamezno bratstvo in ne nazadnje vsa naša provinca pričujemo – ne toliko z besedami, s predavanji, ampak predvsem vsak s svojim življenjem. Zakaj oziroma za koga naj bi pričevali? S svojim življenjem naj bi redovnik, duhovnik, bratstvo, provinca pričevali, da je hoditi za Jezusom po poti redovništva, duhovništva nekaj lepega, nekaj, kar te osrečuje, kar ti daje smisel, nekaj, za kar se splača »zapraviti« svoje življenje. Izbrati Jezusa in njegovo Besedo za smisel svojega življenja je tisto, kar dela tvoje življenje polno, ti daje luč za hojo po poti. Seveda to pričevanje temelji najprej na osebnem srečanju z Gospodom. V izkustvu, ko je vsak posameznik začutil, da se ga je Jezus dotaknil, vzljubil in poklical po imenu. 

Prvi dan je bil med nami dr. Karel Gržan, ki nam je najprej spregovoril o tem, kako je za pričevanje nujno potrebno, da se sprejmem takšnega, kot sem: »Sprejetost samega sebe mi omogoča, da zapuščam svojo napihnjenost, narejenost in se vračam k samemu sebi.« V Božjih očeh je vsak neizmerno dragocen, vsak obdarovan s talenti, ki so mu dani, da jih uporabi za dobro, za rast Božjega kraljestva. To zavedanje o dragocenosti pred Bogom, to, da sem sam s sabo zadovoljen, je prvi korak, da lahko gradim zdrave odnose z drugimi in ne nazadnje tudi z Bogom. Pričujem lahko, kadar sem v svoji notranjosti vesel, zadovoljen. V drugem delu svojega razmišljanja je dr. Gržan spregovoril o humorju, ironiji in smehu, ki osvobajata. Hudič se boji smeha, hoče, da vse jemljemo resno. Gre za to, da se torej ne bi jemali preveč resno, da se zmoremo nasmehniti ob lastnih napakah in se zavedati, da je popoln edinole Bog. Tam, kjer se bratje smejijo, veselijo, je prostor za pristne odnose, samo pristni odnosi pa omogočajo pristno pričevanje. Smeh nas osvobaja ravno zato, ker nas vrača k pristnosti. 

V torek popoldne smo se bratje odpravili v Trst, v Rižarno (Risiera di San Sabba), kjer so najprej luščili riž, leta 1943 pa so jo nacisti spremenili v koncentracijsko taborišče. V notranjosti je bil krematorij, kjer so sežgali okrog 5000 ljudi. Veliko slovenskih rojakov je tam izgubilo svoje življenje. V Rižarni smo obhajali sveto mašo, pri kateri smo se spomnili vseh, ki so tam umrli. Posebej smo se spomnili tudi minorita, božjega služabnika p. Placida Corteseja. Tega našega sobrata so nacisti prav tako zaprli, mučili in ubili. Po sveti maši smo obiskali še trg Oberdan, kjer je bil v eni izmed stavb nacistični preiskovalni zapor, kjer so p. Placida Corteseja umorili. Mučenec p. Placido Cortese je do konca ostal zvest Jezusu. Zavedal se je, da kdor hodi s Kristusom skozi življenje, ne more ničesar izgubiti. »Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,39).

Sreda je bila namenjena predstavitvi 3. poglavja prenovljenih Konstitucij, ki govori o bratskem življenju v skupnosti. O tem je spregovoril provincial p. Igor. Bratsko življenje je temelj naše karizme. Zanj se je treba neprestano truditi. Bratje se moramo zavedati, da je za pristne odnose in lepo bratsko življenje odgovoren vsak sobrat. »A vendarle moramo vedeti, da si bratstva sami ne moremo zgraditi, da ga gradi Jezus. In samo v molitvi, prečiščevanju svojih misli, želja smo lahko bratje.« Bili smo hvaležni za iskren pogovor in podelitev med nami.

Biti pričevalen danes ni tako enostavno, a verjetno nikoli ni bilo ravno lahko. Zahteva stalno umiranje samemu sebi in postavljanje D(d)rugega na prvo mesto v življenju. Bolj ko bo Jezus ne samo na naših ustnicah, ampak v našem srcu, bolj bomo v svoji hoji za Njim pristni, iskreni. Tako bomo čedalje bolj postajali pravi učenci. In drugi nam bodo sledili, tako kot so sledili Jezusu in njegovim učencem, zato ker Božje, ker svetost privlači.