Mednarodni znanstveni simpozij ob 500-letnici Carpaccieve oltarne slike in 700-letnici posvetitve cerkve sv. Frančiška

Od 2. do 4. decembra 2018 je v minoritskem samostanu v Piranu potekal mednarodni znanstveni simpozij ob 500-letnici Carpaccieve oltarne slike in 700-letnici posvetitve cerkve sv. Frančiška.

Na osrednji dan simpozija, v ponedeljek, 3. decembra, se je zbralo okrog šestdeset udeležencev. Po uvodnih pozdravih gvardijana samostana br. Roberta Horvata, provincialnega ministra slovenske minoritske province sv. Jožefa, p. Igorja Salmiča, provincialnega ministra italijanske province sv. Antona Padovanskega, p. Giovannija Voltana, ter podžupana občine Piran, g. Bruna Fonda, ter še nekaterih drugih, so sledila predavanja.

Igor Salmič je spregovoril pod naslovom Samostan sv. Frančiška od začetkov prve polovice 16. stoletja. Na kratko je predstavil delovanje minoritov v tem obdobju. Arhivski viri za to obdobje so bolj skopi. Eden od razlogov je bilo uničenje arhiva iz začetka 16. stoletja kot posledice močnih poplav. Še največ izvemo npr. o materialnih dobrinah, ki so jih redovniki pridobili preko raznih oporok (vinograde, soline, hiše …). Predavatelj se je dotaknil tudi odnosa manjših bratov do protestantizma. Poleg škofijske duhovščine pa je za piranske minorite poseben izziv predstavljal tudi prihod observantov (Bernardin). Naldini govori o napetostih med obema kriloma manjših bratov. Svoje razmišljanje je sklenil z omembo znamenite Carpaccieve slike ter z željo, da bi v bodoče bratje bili še bolj naklonjeni kulturi, preko katere vodi ena od poti evangelizacije.

Ljudevit Anton Maračić, hrvaški minorit, je spregovoril pod naslovom Minoritski samostan v Piranu in družina Tartini. V javnosti je malo poznana globoka povezava družine Tartini s samostanom v Piranu, razen morda tega, da ima družina, ki izhaja iz srednje Italije, v cerkvi svojo grobnico. Ta vez se je še posebej pokazala v času, ko je znameniti glasbenik Giuseppe Tartini moral iz Padove bežati v Assisi in se je nekaj časa skrival v svetem samostanu, kjer ga je sprejel sorodnik, piranski minorit Giovanni Torre, ki je malo pred smrtjo postal kustos samostana. Ta je mlademu umetniku tudi omogočil, da se je tam ob češkem minoritu Bohuslavu Černohorskem, učitelju kontrapunkta, naprej izpopolnjeval, kar ga je pripeljalo do glasbenega vrha, ki ga je dosegel ob umetniškem udejstvovanju v baziliki sv. Antona Padovanskega v Padovi.

Kristjan Knez, ki je diplomiral iz sodobne zgodovine na Univerzi v Trstu, je spregovoril pod naslovom Vprašanje domovine Carpaccia. O slikarjem izvoru med bipotezami, polemikami in zgodovinopisnimi razpravami. Slikarska dejavnost Vittoreja in Benedetta Carpaccia Kopru in Piranu, obstoj »slikarjeve hiše« ter prisotnost družine do začetka 19. stoletja so podkrepili tezo, da je bil umetnik doma v Kopru. Pomanjkanje zanesljivih virov je pri vse večjem številu učenjakov spodbudilo razmah prepričanja o veljavnosti domneve. Od sredine 19. stoletja je določanju rojstnega kraja botroval lokalpatriotizem, ki se mu je pridružilo širjenje narodne zavesti. V času razvnetih političnih in nacionalnih strasti je domneva, da je slikar doma v Kopru, veljala za neizpodbiten dokaz o »italijanskosti« polotoka. S porajajočim se gibanjem za osvoboditev južnih Slovanov izpod Avstro-Ogrske pa so Carpaccia prišteli med »jugoslovanske« veličine. Šele natančno dokumentirane študije v začetka 20. stoletja so dokazale beneško poreklo Vittoreja Carpaccia.

Daniela Tomšič, arhitektka in vodja Območne enote Piran ZZVKD Slovenije, je spregovorila pod naslovom Holistično vrednotenje Carpaccieve slike Madone na prestolu s svetniki iz Pirana. Več kot tričetrtstoletna hramba slike Madona z Jezusom in svetniki Vittoreja Carpaccia iz piranskega samostana v samostanu sv. Antona Padovanskega v Padovi odpira vprašanje vrednosti in pomena umetnine za Piran in Republiko Slovenijo kot kraju njene namestitve do druge svetovne vojne. Pomen umetnine kot kulturne dediščine izhaja iz njenega celovitega vrednotenja v trajnostnem kontekstu, ki ga sestavljajo okoljski faktorji človek-prostor-čas. Holistična kvaliteta dediščine je odvisna od ravnotežja med omenjenimi faktorji, saj edino uravnoteženost omogoča implementacijo kulturne dediščine kot civilizacijske kreacije.

Mojca Kovač, zaposlena na OE ZZVKD Piran, je spregovorila pod naslovom Kakšna je bila piranska cerkev sv. Frančiška leta 1518? Cerkvena arhitektura in oprema v luči interpretacije virov. S prispevkom je želela predstaviti cerkev sv. Frančiška v času, ko je bila v cerkev postavljena slika Vittoreja Carpaccia. Slika je bila naročena ob 200-letnici posvetitve cerkve, zato je potrebno osvetliti podobo cerkve in njene nepremične opreme. Gre za eno izmed pomembnejših gotskih cerkva Istre in Furlanije, ki jo odlikujejo značilnosti in posebnosti v arhitekturni zasnovi in ki se zgleduje po modelih cerkva beraških cerkvenih redov.

Sonja Ana Hoyer je spregovorila pod naslovom Giovanni Righetti ml., Carpaccieva kapela v cerkvi sv. Frančiška v Piranu. Inženir arhitekt Giovanni Righetti ml. (1827–1901) je na Tržaškem in v Istri deloval v drugi polovici 19. stoletja – v času razcveta tržaškega neoklasicizma. Njegova široka organizacijska in strokovna dejavnost je posebej vidna v Piranu, kjer je ob koncu 19. stoletja deloval kot projektant in konservator na najpomembnejših kulturnih spomenikih. Med njegovimi novimi in prenovitvenimi posegi v Istri izstopajo dela v Piranu. Med njimi je tudi v takratnih medijih zelo odmevna izvedena rekonstrukcija Carpaccieve kapele v cerkvi sv. Frančiška v Piranu (leta 1887).

Samo Štefanac, redni profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino na Univerzi v Ljubljani, je spregovoril pod naslovom Meje območja delovanja delavnice Pietra Lombarda na vzhodni jadranski obali. Arhitekturo kapele, namenjene Carpaccievi sliki v piranski minoritski cerkvi, vselej povezujemo z delavnico Pietra Lombarda in njegovih sinov Tullia ter Antonia. Lombardova delavnica je bila v poznem 15. stoletju ter na začetku 16. najmočnejša in najbolj dejavna v Benetkah, njeno delovanje pa je segalo tudi do tedaj skrajnih meja ozemlja Serenissime (Ravenna, Bergamo). Medtem ko je v Istri število njihovih del kar precejšnje, pa v Dalmaciji, na obsežnem delu beneškega ozemlja, del Lombardove delavnice ni. Vzrok je po vsej verjetnosti predvsem v moči in uspešnosti mojstrov, delujočih v Dalmaciji.

Duška Žitko, zaposlena v Pomorskem muzeju Piran, je spregovorila pod naslovom »PINACOTHECA MINORUM« v Piranu. Likovna dela Minoritskega samostana sv. Frančiška v Piranu in muzejska restitucija. Prispevek je osvetlil bogato likovno zbirko beneških, istrskih in furlanskih slikarjev od 16. do 19. stoletja, ki se je ohranila v Minoritskem samostanu sv. Frnačiška v Piranu, ter njene zgodovinske okoliščine in usodo. Že v 19. stoletju so zbirko imenovali »PINACOTHECA MINORUM«, saj jo je obogatil priliv likovnih del iz tedaj kar dvanajstih ukinjenih samostanov manjših bratov v Istri. Nekatere so danes od leta 1997 javnosti predstavljene tudi v samostanski »Pinakoteki«. Med njimi je tudi pet likovnih del, ki so bila od leta 1954, ko je bil piranski samostan nacionaliziran, skupaj s še 25 prenesena v varstvo v tedaj ustanovljeni piranski mestni, danes Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Pet od njih je bilo umeščenih v stalno zbirko Pokrajinskega muzeja v Kopru.

S postavitvijo stalne razstave Končno doma se je letos junija v nekdanjo cerkev sv. Katrine iz obeh muzejev po 64 letih dokončno vrnilo še osemnajst likovnih del. Tri slike samostana so ostale na ogled v stalni kulturnozgodovinski zbirki v palači Gabrielli, sedežu Pomorskega muzeja, in dve v stalni zbirki v Pokrajinskem muzeju v Kopru. Tri pomembna likovna dela, ki so bila leta 1940 iz samostana odpeljana v Italijo, med njimi tudi oltarna slika Vittoreja Carpaccia, so še vedno v Italiji.

Debora Tosato, umetnostna zgodovinarka iz Italije, zaposlena na Zavodu za varstvo kulturne dediščine na metropolitanskem območju Benetk in provincah Belluno, Padova ter Benetke, je spregovorila pod naslovom Od virov do sodobnih raziskav izvirni prispevek Carpaccia v kontekstu beneškega renesančnega slikarstva. Na osnovi nekaterih pomenljivih del iz umetniške produkcije bratov Bellini, Gentileja in Giovannija, je bil prikazan razvoj Carpaccievega študija slikarstva, da bi kar najbolje spoznali njegov izvirni prispevek k slikanju podob za zasebne kapele, platen za šole in oltarnih slik. V ta kontekst sodi pozno avtorjevo ustvarjanje v Istri, torej tudi oltarna slika za piransko cerkev sv. Frančiška, s katero Carpaccio sklene svoje značilno zanimanje za perspektivno upodabljanje prostora ter za urbano ikonografijo.

Ferdinand Šerbelj, pred upokojitvijo kustos v Narodni galeriji v Ljubljani, je spregovoril pod naslovom Vpogled v krajino piranske oltarne slike Vittoreja Carpaccia. Predavanje je obravnavalo vlogo Carpaccieve pokrajine na piranski sliki z vidika stilne in ikonografske opredelitve v okviru slikarjevega opusa. Gre za vprašanje renesančne interpretacije prostora, ki je v arhitekturi že dosegel pravilna razmerja v odnosu do človeške figure. Topografska pokrajina pa se v tem času šele izvija iz idealiziranega quatrocentističnega prostora. Obravnava te slike pomembne oltarne slike pa seže prav v jedro slikarjevega razumevanja odnosa med zgodbo oz. motivom sacra conversazione in interpretacijo krajinskega ozadja.

Giovanna Baldissin Molli, predsednica zavoda Veneranda Arca di Sant'Antonio, zadolžena za kulturno dediščino, muzej Antoniano ter zavodov zgodovinski arhiv, je spregovorila pod naslovom Tujec, eleganten in nerazumljen: Ambrož na Carpaccievi oltarni sliki v Piranu. Namen prispevka je bil kontestualizirati lik sv. Ambroža, škofa in cerkvenega učitelja, naslikanega v škofovskih oblačilih. Njegova upodobitev izpričuje bogastvo ikonografskih pomenov, dobro vidnih v »frančiškovski« ikonografiji pluviala, ki odraža poseben čut za dragoceno tkanino. Poleg tega prispevek skuša osvetliti vzgibe, ki so privedli do umestitve tega svetnika v sliko, saj sv. Ambroža zelo poredkoma najdemo v beneškem slikarstvu, ki je bolj prisoten v Lombardiji in še zlasti v Milanu.

Alberto Fanton, knjižničar in arhivar italijanske minoritske province Sv. Antona Padovanskega, je spregovoril na temo Carpaccio na varnem. Preselitev oltarne slike v Italijo. Prispevek predstavlja objavljeno in neobjavljeno dokumentacijo, ki se nahaja v arhivu italijanske minoritske province sv. Antona Padovanskega in se nanaša na hrambo in skrb za Carpaccievo delo v piranskem samostanu. Pri tem skuša izpostaviti razloge, ki so privedli do preselitve, postopke, začasne in nato dokončne »preselitve« oltarne slike na sedanjo lokacijo v Padovi.

Jadranka Baković, restavratorka, zaposlena v Restavratorski delavnici pri »Konzervatorskom odjelu« v Zadru, je spregovorila na temo Restavriranje poliptiha sv. Martina V. Carpaccia iz zadrske katedrale. Predstavila je burno preteklost omenjenega poliptiha, kateremu je zaradi poškodb po drugi svetovni vojni, ko so umetnine iz vlažnega skladišča premestili v izrazito suh podstrešni prostor, pretila nevarnost popolnega uničenja. Na njem je bilo narejenih več intervencij. Predstavila pa je tudi rezultate restavratorskih raziskav in zadnji poseg ter proučevanje pisnih in fotografskih podatkov o predhodnih intervencijah.

Barbka Gosar Hirci, akademska slikarka in konservatorka-restavratorka, je spregovorila pod naslovom Konservatorsko-restavratorski posegi na Carpaccievih slikah iz koprske stolnice. V konservatorsko-restavratorski projekt Carpaccio so vključene slike, ki krasijo stolno cerkev Marijinega vnebovzetja v Kopru. Umetnini Pokol nedolžnih otrok in Darovanje v templju sta nekoč krasili desno krilo monumentalnega glasbenega inštrumenta, ki je bil verjetno izdelan leta 1516. Levo orgelsko krilo so leta 1816 prenesli na Dunaj in za njim se je izgubila vsaka sled. Konservatorsko-restavratorski posegi na orgelskih slikah in oltarni sliki Benedetta Carpaccia, Marija na prestolu z detetom, sv. Miklavžem in Janezom Krstnikom so se začeli novembra 2015. V letu 2018 bodo konservirane in restavrirane slike vrnjene v koprsko stolnico.

Gianluca Poldi, fizik z doktoratom znanosti s področja kulturne dediščine, je spregovoril pod naslovom Tehnične posebnosti in ekonomski razlogi? Nekaj preudarkov o Carpacciu v luči analize piranske oltarne slike. S pomočjo nedestruktivnih preiskav je bilo mogoče razumeti, kako je slikar razvil dokaj svojstveno tehniko. Njegov namen je bil namreč doseči svetlobne učinke, lastne beneškemu slikarstvu iz druge polovice 15. stoletja, z značilnim, skrajšanim postopkom oz. hitrim postopkom, in se tako izogniti tipičnim počasnim postopkom nanašanja tankih slojev barve in senčenja na svetli osnovi, povzetim po flamskem vzoru. To naj bi bilo krivo za nekatere značilne konservatorske težave, zlasti za gubanje mnogih podslikav na delih iz zadnjega ustvarjalnega obdobja. Temu gre najbrž pripisati izgube posameznih sestavin slikovnih plasti, morda pa tudi nekatere barvne spremembe. Izhajajoč iz tega bodo raziskani razlogi, ki so Carpaccia privedli do tega, da je razvil in od določenega trenutka dalje dajal prednost temu načinu ustvarjanja.

Foto: Ubald Trnkoczy

 

Napovednik

Ni dogodkov

Revija Med nami

Med nami Duh Assisija in Brezmadežna - št. 5/2017-2018

Glasilo minoritske
province: št. 4/18

 logo sporocila

 

Pridi in poglej

Obvestila (2018):


Molitev za duhovne poklice:


 

Mednarodna spletna stran:

omfconv link

 

Grob sv. Frančiška:

grob sv franciska2

Grob sv. Antona:

grob sv antona

Tweeter

katoliskacerkev RT @Pontifex: This is the first step in order to grow on our journey of faith: listening. Before speaking, listen.
13hretweet
katoliskacerkev #mladi iz škofije #Celje ste vabljeni na adventno #molitev za mlade, ki bo v župnijski cerkvi Svetega Duha v Celju… https://t.co/FPArFwtcSX
19hretweet
katoliskacerkev Danes praznujemo god sv. Lucije, device in mučenke. Rodila se je okoli leta 286 na Siciliji, umrla pa leta 304. K p… https://t.co/g92VPAO9fq
katoliskacerkev Vsemogočni Bog, naročaš nam, da pripravimo pot Kristusu Odrešeniku. Naj nas pri tem ne ovirajo naše slabosti, ampak… https://t.co/LHaozT3Emc

Iskanje

film brezmadezna

minoriti in mladi

film o minoritih2

  • 1
  • 2
  • 3
Prev Next
Angela Folinjska - 4. januar

Angela Folinjska - 4. januar

Neža Praška - 2. marec

Neža Praška - 2. marec

Rozalija iz Viterba – 6. marec

Rozalija iz Viterba – 6. marec

Elija Asiški – 23. april

Elija Asiški – 23. april

Brat Egidij - 23. april

Brat Egidij - 23. april

Fidelis Sigmarinški – 24. april

Fidelis Sigmarinški – 24. april

Marjeta Kortonska – 16. maj

Marjeta Kortonska – 16. maj

Paskal Bajlonski -  17. maj

Paskal Bajlonski - 17. maj

Bernardin Sienski - 20. maj

Bernardin Sienski - 20. maj

Krispin – 21. maj

Krispin – 21. maj

ANTON PADOVANSKI - 13. junij

ANTON PADOVANSKI - 13. junij

BONAVENTURA - 15. julij

BONAVENTURA - 15. julij

Lovrenc Brindiški – 21. julij

Lovrenc Brindiški – 21. julij

KLARA ASIŠKA - 11. avgust

KLARA ASIŠKA - 11. avgust

MAKSIMILIJAN KOLBE - 14. avgust

MAKSIMILIJAN KOLBE - 14. avgust

Ludvik Toulouški, škof – 19. avgust

Ludvik Toulouški, škof – 19. avgust

JOŽEF KUPERTINSKI - 18. september

JOŽEF KUPERTINSKI - 18. september

FRANČIŠEK ASIŠKI - 4. oktober

FRANČIŠEK ASIŠKI - 4. oktober

Marija Frančiška od peterih Jezusovih ran – 6. oktober

Marija Frančiška od peterih Jezusovih ra…

JANEZ KAPISTRAN - 23. oktober

JANEZ KAPISTRAN - 23. oktober

p. PLACIDO CORTESE - 15. november

p. PLACIDO CORTESE - 15. november

ELIZABETA OGRSKA - 17. november

ELIZABETA OGRSKA - 17. november

Leonard Portomavriški – 26. november

Leonard Portomavriški – 26. november

JAKOB IZ MARKE - 28. november

JAKOB IZ MARKE - 28. november

Brat Juniper

Brat Juniper