Ponesi me na krilih vetra visoko nad
zvezde med serafe in kerube. V nebesa.
Z Božjim ognjem mi vžgi srce,
da bom gorel v večni ljubezni.

te misli pokojnega patra Mirka Pihlerja iz njegove pesniške zbirke so se uresničile v petkovem ranem jutru (19. 12. 2014), ko je sklenil zemeljsko življenje in odšel v nebesa praznovat božič, da mu v teh adventnih dneh ni potrebno več vzklikati: Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

P. Mirko Pihler se je rodil 9. junija 1942 v Pacinjah – župnija Dornava in osnovnošolsko izobrazbo z malo maturo pridobil na Ptuju. V domači družini in ob patrih minoritih je v njem dozorel redovniški in duhovniški poklic. Da ni nikoli zares podvomil v pravilnost odločitve, da se odene v redovniško oblačilo sv. Frančiška in se v redu manjših bratov minoritov napoti po Frančiškovi poti, pove v pesmi Asiški trubadur.

Tako je leta 1958 v Zagrebu vstopil v malo semenišče in že 1959 začel na Cresu leto noviciata, ki ga je končal z začasnimi zaobljubami 7. avgusta 1960. V Zagrebu je potem uspešno zaključil gimnazijo in nadaljeval s študijem teologije. S slovesnimi zaobljubami 4. oktobra 1965 v Zagrebu je potrdil, da želi za vedno ostati Frančiškov brat. Študij teologije je nadaljeval v Ljubljani in stopil na duhovniško pot z mašniškim posvečenjem 29. junija 1967 v Mariboru. 

Kot duhovnik je bil ves čas predan pastoralnemu delu. Po začetnem pastoralnem letu v Javoru nad Ljubljano, je leta 1968 začel v tukajšnji župniji sv. Petra in Pavla na Ptuju kaplansko službo. Po treh letih je 1971 postal župnik vikar pri Sveti Trojici v Halozah in gvardijan tamkajšnjega samostana. Leta 1972 postane župnik v Sostrem pri Ljubljani in soupravitelj župnije Javor ob tem pa tudi gvardijan tamkajšnjega samostana. V letu 1978 se ponovno vrača za župnika župnije sv. Peter in Pavel na Ptuju ter prevzame službo gvardijana ptujskega samostana. Službo župnika in gvardijana s krajšim premorom vrši do leta 1992. V tem času je tudi prevzel veliko nalogo rekonstrukcije porušenega prezbiterija  in obnove samostana ob praznovanju 750. letnice minoritskega samostana 1989. Ob tem pa je bil še slabih deset let soupravitelj župnije Vurberk (1978 do 1987). Po vsem tem opravljenem delu se leta 1992 ponovno seli v Sostro in prevzame službo župnika in gvardijana ter za nekaj časa postane tudi soupravitelj župnij Javor in Prežganje. Od leta 2002 do 2010 vrši službo nadžupnika v nadžupniji sv. Jurij na Ptuju ter zadnja štiri leta tudi gvardijansko službo. Duhovniška in redovniška pot ga je ponovno pripeljala v njemu drag klošter na Ptuju, kjer je v letih 2010 do 2014 bil župnik moderator. V letošnjem letu je predal službo župnika in postal župnik sodelavec.
Za pokojnega patra Mirka lahko rečemo, da je z veseljem povsod opravljal službo župnika. Skrbno poučevanje verouka, lepo pripravljene župnijske slovesnosti, urejena župnijska pisarna in lepo okrašena cerkev so darovi, ki jih je znal povsod razvijati. Ob vsem tem pa je mnoge romarje in turiste duhovno spremljal na različnih romanjih v domače romarske kraje kakor širom po Evropi.

Ob duhovniškem delu ga je na redovniški poti spremljala tudi umetnost, rokohitrstvo in ljubezen do dobrega vina. »Umetnost je ‘čudna gospa’, zapeljiva in lepa«, je dejal v enem izmed pogovorov in nadaljeval »umetnost je silna moč, ki človeka zagrabi in drži.«
Do leta 1991 so le redki vedeli za njegov umetniški talent. Ob svoji petdesetletnici (1992), je »abrahamu« nazdravil s prvo obsežnejšo razstavo, s tridesetimi akvareli in risbami; po tistem pa je pripravil še nekaj samostojnih razstav po vsej Sloveniji in sodeloval na skupinskih razstavah. Ob odprtju razstav so brali njegovo poezijo – izdal je dve pesniški zbirki: Večerni spomini in Prameni svetlobe. Takole je zapisal: »Poklic duhovnika in pesnika se odlično enačita. Ali ni duhovnikova molitev pesem? Duhovnik s psalmi vsak dan slavi Stvarnika, liturgija, ki jo duhovnik dnevno opravlja, pa je ena sama pesem. Pravi pesnik je vedno v nekem smislu duhovnik, kakor je tudi pristen duhovnik vedno pesnik«. Pero in čopič sta se pri njem zlivala v eno; pesmi in slike imajo isto vsebino: verovanjsko, domačijsko, krajinsko. Največ akvarelov ima na temo »Križani«, trpeči Kristus je nepogrešljivo vtkan v njegove stvaritve. Njegova poezija oddaja nežnost, žlahtnost, ubranost duha – prvine, ki jih ustvarja s podobami in motivi iz narave. Impresije na obali ali ob podeželskem Križanem, v samostanski tišini ali na potovanju prehajajo v molitev in meditacijo,« je v knjigi Proseče dlani zapisal Jože Zadravec. V svoji poeziji pa seveda p. Mirko ne more mimo žlahtne kapljice, ki jo blagoslavlja kot eden prvih slovenskih vitezov evropskega vinskega reda.

Vse to potrjuje tudi priznanje MO Ptuj, ki mu je leta 2010 podelila veliko oljenko za izjemno pesniško in slikarsko ustvarjanje in veliko skrb za kulturno in duhovno rast v širšem družbenem okolju. 

Poleg poezije in slikarstva je bil p. Mirko poznan tudi kot »čarovnik«. Magija mu je pomagala tlakovati pot do ljudi. Saj je bila njegova »čarobna palica« prvenstveno namenjena temu, da so se ljudje sprostili in nasmejali. 

O sebi je dejal tudi tako: rad imam ljudi, zame so v svojem bistvu vsi dobri, vsi enaki. Z njimi sem v različnih obdobjih življenja, z njimi sem človek z vprašanji, na katera znam pa tudi ne znam odgovoriti. Gotovo bo ostal v spominu mnogim po svoji odprtosti in sprejemanju vseh ljudi: vernih in nevernih, bogatih in revnih, velikih in malih…

P. Mirko je posejal že zadnje zrno, napisal zadnji verz, naslikal zadnjo sliko, ... in tiho odšel k svojemu Stvarniku. 
Od + p. Mirka Pihlerja smo se poslovili v nedeljo, 21. decembra 2014. Mašo zadušnico je vodil celjski škof in apostolski administrator mariborske nadškofije msgr. dr. Stanislav Lipovšek ob somaševanju 58 duhovnikov. Sledil je pogreb na starem Rogozniškem pokopališču.

p. Milan Kos