Rojen je bil 15. septembra 1946 v Pobrežju, župnija sv. Vid – Videm pri Ptuju. Po končali osnovni šoli, ki jo je obiskoval v domačem kraju je šel v malo minoritsko semenišče v Zagreb. Po drugem letniku gimnazije je opravil noviciat na Cresu in tam tudi 2. 8. 1964 naredil prve zaobljube. Študiju teologije se je posvetil na Teološki fakulteti v Ljubljani. V tem času je tudi dozorel njegov redovniški poklic in tako je 4. oktobra 1971 v Sostrem pri Ljubljani naredil večne zaobljube. Želja po duhovniškem poklicu se mu je uresničila 2. julija 1972, ko je v cerkvi sv. Jurija na Ptuju bil posvečen v duhovnika.

V letih študija 1969 je še z nekateri bogoslovci v Sostrem ustanovil glasbeno skupino Minores, ki je navduševala mlade in starejše v domovini kakor tudi v tujini.

Kot kaplan se je z vso predanostjo in gorečnostjo ter iznajdljivostjo posvečal pastoralnemu delu v župniji Sostro do leta 1975, ko je v njem dozorela odločitev za misijonski poklic. Sledila je priprava na delo v misijonih, ki jo je opravil v Veliki Britaniji...

Leta 1977 je prvič stopil na afriška tla in hitro ugotovil, da je tam vse drugače kot doma: drugače so delali, drugače so se smejali, drugače se pogovarjali. V prvem hipu bi vse spremenil, vse poslovenil. A kmalu je odkril, da to ne bi bila prava pot. Začel se je učiti. V tem procesu učenja, sprejemanja značaja je postal del njih. Še vedno je bil Slovenec, ampak spoznaval in živel je v drugi kulturi. Zambijci so ostali Afričani, ampak živeli so s Slovencem, ki je imel drugačne navade. Nihče nikomur ničesar ni vsiljeval, spoznavali so se, bogatili, delali, se veselili. P. Miha je deloval tudi na misijonu sv. Jožefa. Ustvaril je verski, kulturni, izobraževalni in zdravstveni center. Semenišče je bilo prvo, kar je p. Miha z ostalimi brati uresničil, nadaljeval je z osnovno šolo, kasneje še s poklicno šiviljsko in mizarsko šolo. V letu 1991 je izpeljal zanimiv projekt, ki je v Sloveniji pognal razvejane korenine: botrstvo na daljavo. Čez tisoč zambijskih otrok je že dobilo slovenske botre in s tem možnost za izobrazbo. V zadnjih sedemnajstih letih, odkar je ustanovil radijsko postajo in se posvetil delu v tiskarni v Ndoli, kjer tiskajo knjige in časopise, je s kritično in jasno besedo opozarjal na krivice, ki jih vrši oblast in na revščino ljudi. Predstavljal je glas preprostega, domačega, lačnega, neukega, bolnega človeka. V njihovem imenu se je boril proti tistim, ki lažejo in kradejo.

S prepoznavno zeleno kapo na glavi in praviloma v tradicionalni afriški obleki, pa je p. Miha ostajal v prvi vrsti duhovnik, prerok med ljudmi. Imenovali so ga črnec v beli koži. To potrjujejo tudi najrazličnejša priznanja, ki jih je prejel.

P. Miha je rad prihajal domov v Slovenijo. Rad pa se je tudi vračal med svoje Zambijce.

Bil je duhovnik, minorit, a kot misijonar je postal tudi gradbenik, novinar, tiskar, mizar, ključavničar, mehanik ... Ob vsem delu je bil tudi glasbenik, v roke je rad vzel kitaro. V Sloveniji se ga bomo spomnili tudi po glasbenih skupinah, ki jih je pripeljal v našo državo: Ba Cengelo, Ba Stella, The Habakkuk Brothers.

Kljub občasnim težavam z zdravjem se ni znal zaustaviti pri delu. In tako je tudi končal svojo zemeljsko pot 29. oktobra 2011, ko mu tudi v bolnici v Ndoli niso mogli več pomagati ob dveh srčnih infarktih. 3. novembra je bil pokopan v Zambijsko zemljo, ki jo je tako vzljubil, da želi tam dočakati dan vstajenja.