Dragi bratje in sestre v sv. Frančišku!

Marijin advent se je začel v globoki ponižnosti. Sprejela je Božji načrt, ki ga s človeškim razumemo gledano ni razumela in jo je prestrašil. Kot nezakonska mati je bila v očeh zaročenca in vseh drugih vredna obsodbe, celo smrtne. A v zavedanju lastne majhnosti je rastlo njeno zaupanje v Gospoda. Dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi, je bil njeni končni odgovor.

Tudi Jožef je v tujem kraju poznal bolečino neizpolnjenega hrepenenja po domu. Želel si je biti sprejet kot mož in oče družine, ko se je zaročil z Marijo. Ob Marijinih dogodkih pa začuti, da zanj ni več prostora. Imel je izbiro. Lahko bi se odločil za lažjo pot in bi z Marijo vred odrinil  to bolečino iz svojega življenja. Toda odločil se je, da se bo z Božjo pomočjo skušal srečati z Marijo in razumeti njeno stisko, ne da bi jo obtožil.

Zadnje priprave na Jezusovo srečanje so bile zaznamovane s preprostostjo. Njuna hiša je bila hlevček; njuna postelja je bila kup slame; namesto zibelke sta poslala v jaslih. Nič nista imela kar bi bilo njuno. Bila sta gosta pri ubogih pastirjih. A vse to je zadoščalo, samo da sta bila skupaj, da sta se imela rada in da bo iz ljubezni rojeno novo življenje. Jok novorojenega Odrešenika in glasba angelov iz nebes sta sad te preprostosti.

Na čem temelji naš advent? Po preprostem zgledu Jožefa in Marije skušajmo usmeriti našo pripravo praznovanja Jezusovega rojstva. Adventni čas je najprej čas spokornosti. Vabi nas k iskreni ponižnosti. Odkrito si moramo priznati lastno nepopolnost, grešnost in nemoč. Vedno znova se moramo odločati za resnico, pa čeprav ni vedno lepa in nas priznanje naših slabosti boli. V tem se odpira prostor za bližnjega. Le če bomo priznali in sprejeli lastno ranjenost, bomo zmogli sprejeti brate in druge ljudi z njihovimi slabostmi vred. Sočutje bo prevladalo nad obtoževanjem. In šele v miru, ki ga takšna medsebojna bližina prinaša, bo nastajal prostor za novorojenega Odrešenika: dom za nas, naše bližnje in za Boga. Prečistimo naše samostane (domove) vsake zlaganosti, obtoževanja, hitenja drug mimo drugega in se poskušajmo preprosto veseliti tega, da smo lahko skupaj kot Frančiškovi bratje in sestre.

Naše iskanje se ne sme končati na predvečer Jezusovega rojstva. Podajmo se na pot, ki bo pomenila vseživljenjski napor. Vedno znova bo od nas zahtevala, da se odpovedujemo zgrešenim življenjskim predstavam. Tako bo celo naše življenje postajalo advent, ko bomo v medsebojnih odnosih odpirali prostor srečanja z bratom (bližnjim) in Bogom.

Samo takšna drža nam lahko pomaga, da bomo Jezusovo rojstvo lahko doživljali podobno kakor je to sv. Frančišek. Ignacio Larranaga je takole zapisal v knjigi Naš brat Frančišek: Frančišek je ostal v družbi brata Leona. Ves dan je bil zaprt v jami skale, da bi premišljeval o uboštvu v Betlehemu ob velikonočni skrivnosti, ob univerzalni spravi med snovjo in duhom, ob stvari med nebom in zemljo. Izkušal je silno močno željo, da bi na lastne oči videl otroka, ki je nebo združil z zemljo. Po večeru je Frančišek spet prišel v kočo. Po večerji se je počutil ves zamaknjen, vendar ni govoril. Brat Leon mu je rekel: Brat Frančišek, povej mi nekaj. Besede? - je vprašal Frančišek? Ustrezne besede tukaj so solze. Oh, brat Leon, Gospod je bil še preveč dober do nas. Ko pomislim na Betlehem, samo točim solze. Ne znam govoriti, brat Leon. Govoril bi ti lahko samo nepovezane besede, toda molk je boljši od solz. Povej mi vendar te nepovezane besede, ki ti jih navdihuje skrivnost božiča, je vztrajal brat Leon. Frančišek je dolgo molčal in je imel zaprte oči. Potem je odprl usta, da bi nekaj rekel, toda reči ni mogel ničesar. Sledil je še en dolg premolk. Zdelo se je, da Frančišek nadzoruje čustva, da bi jih spremenil v besede. Končno je blagim in zelo sladkim glasom začel počasi luščiti nepovezane besede: Betlehem. Ponižnost. Mir. Tišina. Intimnost. Veselje. Sladkost. Upanje. Dobrohotnost. Milina. Zarja. Dobrota. Ljubezen. Luč. Nežnost. Svit… Zadnjih besed skoraj ni bilo več slišati. Potem je Frančišek umolknil, ljubše mu je bilo, da več ne govori.

Želim vam globoko doživeto skrivnost Jezusovega rojstva. V novem letu ponesimo Njegov mir in odrešenje v svet!

p. Milan Kos, prov. minister