Sveti Maksimilijan Kolbe - duhovnik: človek molitve ali dejanj?

Na splošno poznamo svetega Maksimilijana kot človeka, ki je dal svoje življenje za sojetnika v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu. Osebe, ki bolje poznajo življenje patra Kolbeja, pa vidijo v njem osebo, ki je vnaprej videla svojo prihodnost/dobo; človeka, ki je pri delu za evangelizacijo uporabil medije v - do sedaj - najširšem smislu. Mi, minoriti, hočemo v njem videti sodobno utelešenje svetega Frančiška, ki je v 21. stoletju ideal minorita.

             Vendar pa je tistega slavnega popoldneva, julija 1941, ko je stopil iz vrste na dvorišču taborišča v Auschwitzu in ga je poveljnik taborišča Hans Fritsch vprašal: »Kdo si?«, sveti Maksimilijan odgovoril: »Katoliški duhovnik«. Ni se predstavil s svojo številko, kot je predvideval pravilnik, ni se predstavil s svojim imenom in priimkom, tako slavnim in poznanim celi Poljski, niti ni rekel, da je minorit, pater. »Katoliški duhovnik«. Ta preprost stavek, izgovorjen v tistem trenutku, ni bil naključen, vseboval je globoko sporočilo.

            Glede na to, da je bilo kot vodilna tema te predstavitve napisano: »Sveti Maksimilijan, duhovnik«, da bi nadgradili in predstavili problem molitve in dela v življenju in nauku svetega Maksimilijana, je treba začeti pri predstavitvi vprašanja svetnikovega duhovništva, ki ga je v ključnem trenutku življenja on postavil na prvo mesto.

            14. avgusta 2009 je v koncentracijskem taborišču, poleg celice smrti, kardinal Dziwisz rekel: »Sveti Maksimilijan je hotel s svojim odgovorom “Katoliški duhovnik” poudariti, da je z daritvijo svojega življenja namesto drugega jetnika, hotel to narediti v Kristusovem imenu, in na nek način namesto Kristusa – najvišjega Duhovnika. S tem istovetenjem s Kristusom - Duhovnikom, ki daruje svoje življenje, nam je sveti Maksimilijan dal ključ, da bi razumeli smisel njegove izbire. Kot Kristusov namestnik na zemlji je naredil tisto, kar bi naredil Kristus, če bi bil na dvorišču taborišča.«

            Vredno se je ustaviti ob vidiku darovanja. Profesor E. Staniek je na osnovi naukov cerkvenih očetov rekel, da so bile do tridentinskega koncila Kristusove besede »to delajte v moj spomin« razumljene na dva načina:

            - dobesedno: »to delajte«, obhajajte evharistijo, ponavljajte obred, ki sem ga jaz začel pri zadnji večerji;

            - v globljem smislu: darujte svoje življenje. Ponavljajte to, kar delam jaz – z dajanjem/darovanjem svojega življenja na križu za vas. Za zaključek je profesor Staniek priporočil, naj bo v prezbiteriju križ, da se duhovnik ob daritvi spomni, da se besede, ki jih izgovarja v trenutku posvetitve, nanašajo nanj in ga obvezujejo, da daruje svoje življenje na Gospodovem oltarju.

            Sveti Maksimilijan je z darovanjem svojega življenja za jetnika dobesedno izpolnil Gospodov ukaz pri zadnji večerji. Vse svoje duhovniško življenje je opravljal to žrtev v nekrvavi obliki, a na koncu jo je dopolnil z daritvijo samega sebe. Kot vemo, ga je papež Janez Pavel II. razglasil kot mučenca (Rim, 10. 10. 1982).

            Na začetku te predstavitve nas zgoraj omenjena interpretacija vodi do vprašanja o tem, kako je sv. Maksimilijan razumel svoje duhovništvo. In tukaj nas čaka presenečenje: P. Louvencourt je zapisal, da »je pred to skrivnostjo pater Kolbe molčal«. Njegovo duhovništvo je prišlo na povsem nepričakovan način, tako da se on sam ni mogel dlje ustaviti ob tej skrivnosti, ki se je v njem dopolnila v trenutku posvetitve. To smo jasno videli, tako v pismu, ki ga je napisal materi, kot v njegovih zapiskih takoj po posvečenju.

            Po drugi strani ne moremo zanikati, da se je svetnik resno in pozorno pripravljal na posvečenje. Ob pripravi na izpite pred posvečenjem, je zapisal v svoj dnevnik: »O, Brezmadežna, moja Gospa, pomagaj mi, da se dobro pripravim na ta trenutek. Po eni strani me je strah pred tako veliko močjo; po drugi strani pa, čutim veliko željo po tem trenutku« (09. 04. 1918). Kot ponavadi, ko je sv. Maksimilijan pisal o sebi, o svojem posvečenju, je to opisal zelo na kratko in ne da bi izdal svojih čustev ter brez navdušenja. Čustva pa, ki so ga spremljala v tem trenutku, je povzel z enim stavkom: »Po posvečenju sem imel solze v očeh, a sem se moral zadržati zaradi molitev kanona skupaj z njegovo eminenco, kardinalom«. V njegovih zapiskih najdemo še zelo pomemben stavek, ki nam lahko da eno drugo pojasnilo. Pod datumom: 20. maj 1918, je sv. Maksimilijan zabeležil: »Sacerdos alter Cristus. Iesum Christum et hunc crucifixum exemplo et verbo predicare«.

            Če bi neko osebo hoteli vprašati, če je bil sv. Maksimilijan človek molitve ali dejanj, bi nedvomno odgovorila, da je bil človek dejanj. Tak vtis lahko dobimo, če površno beremo literaturo o njem.

            Tu ugotavljamo, da osebnost sv. Maksimiljana ni še do konca poznana. Večina oseb ga pozna zaradi dejanja v Auschwitzu. Samo nekateri posežejo po življenjepisih, ki dobro predstavljajo življenje mučenca iz Auschwitza. Nismo se pa vedno spraševali o razlogih njegovih izbir. Če samo pomislimo na njegove spise, njegova predavanja, njegova pisma, dnevnike, zapiske z duhovnih vaj, odkrijemo v njih njegovo duhovno globino, njegovo skoraj posesivno željo, da bi postal orodje v rokah Brezmadežne. To ga je pripeljalo do tega, da je bil pozoren na njene navdihe, ki so mu prihajali med molitvijo.

            Mnenje o osebnosti sv. Maksimilijana je odvisno od znanja, ki ga imamo o njem. Nedvomno je bil človek dejanj, ki je anticipiral svojo dobo, se posluževal najnovejših in najbolj inovativnih odkritij pri svojem delu; bil je zelo inteligenten, kar mu je pomagalo, da je končal študij z dvema doktoratoma. Bil je tudi velik dušni pastir in cilj njegovega dela je bilo osvajanje duš. Zato je v Rimu v Serapficumuustanovil društvo ‘Vojska Brezmadežne’. Poznamo ga tudi kot razširjevalca katoliških revij kot: Vitez Brezmadežne, Mali vitez Brezmadežne, Mali dnevnik. Ustanovil je Niepokalanow, največji samostan v takratni Evropi. Poleg tega je celo življenje sanjal o misijonskih načrtih. Nekateri od njih so se uresničili, na primer misijon na Japonskem z Vitezom v japonščini. Zgoraj našteta dela osebi, ki ne pozna dobro osebnosti sv. Maksimilijana, sporočajo eno stvar – bil je človek dejanj.

            Nočemo biti prehitri, zato se vprašajmo, če bi zares lahko uresničil vse to samo s človeškimi močmi? Je mogoče, da bi en človek s polovico pljuč, ki je bolehal za tuberkulozo, lahko pustil tako veliko znamenje v zgodovini človeštva v samo 47 letih? Je bilo dejanje, ki ga je naredil v Auschwitzu zares učinek človeka dejanj, ki ni imel močnih temeljev v molitvi?

            Da bi lahko odgovorili na ta vprašanja, moramo najprej oceniti njegov odnos, ki ga je imel do molitve in dela v osebnem življenju in v skupnosti, ki jo je ustanovil. Odgovore lahko najdemo v zapiskih patrov (v tako imenovanih Konferencah), kjer je svetnik začrtal cilj Niepokalanowa in način uresničitve: »Tu, v Niepokalanowu, smo poklicani ne samo, da postanemo sveti, temveč tudi zato, da osvojimo druge duše, ves svet za Brezmadežno. Kako to narediti? Z molitvijo in ta mora biti neprestana. Nadnaravnih resnic ne dosežemo z naravnimi sredstvi; potrebujemo nadnaravna sredstva.« Od trenutka, ko je sv. Maksimilijan imel sanje o dveh vencih, je imel v svojem življenju samo dva cilja: lastna svetost in posvečevanje drugih. In vse to mora biti doseženo, ne z lastnim trudom, ne z osebnim načrtom, ampak mora biti vse narejeno po volji Boga in Brezmadežne, z nadnaravnimi močmi - torej z molitvijo.

            Ta način razmišljanja je hotel vcepiti bratom. Duhovniški poklic je bil zanj posebna oblika delovanja. Delo redovnika je imelo dvojno dimenzijo: materialno in duhovno, a sta morali biti obe plati medalje hkrati. Med molitvijo redovnik prepozna voljo Brezmadežne in jo izpolnjuje v delu. Da bi imel gotovost, da bo njegovo delovanje po Božji volji, mora posvetiti vse svoje moči molitvi, da lahko potem vse moči vloži v izpolnitev dela, ki ga je prepoznal kot pravo. Iz tega vrstnega reda stvari izhaja definicija molitve sv. Maksimilijana: »Molitev je dvigovanje duše k Bogu.«. Duha molitve ima tisti, ki bo imel dušo dvignjeno k Bogu. Dejansko to pomeni združiti svojo voljo z Božjo. Molitev takrat ni razumljena samo kot dejanje spoštovanja do Boga ali kot ena oblika pogovora z Njim, ampak predvsem kot življenjski odnos, ki temelji na nenehnem iskanju in dopolnjevanju v redovnem življenju, ki ga hoče Bog.

            Pater Kolbe se je dobro zavedal, da redovniki sodelujejo pri realizaciji Božjega načrta, in da njegov uspeh potrebuje nadnaravno moč, ki lahko pride samo iz molitve. Sveti Maksimilijan je v molitvi videl orodje za obvladovanja sveta, in redovnike za poklicane k rabi tega orodja: »So duše, ki jim je usojeno, da bodo imele dvignjene roke v molitvi in v večjem delu je prihodnost odvisna od njih. Mi, redovniki, pa pripadamo tem dušam. Gospod hoče, da vladamo svetu preko molitve.« To resnico je odkril in živel z željo, da bi postala pravilo življenja v Niepokalanowu, tako tistemu na Poljskem, kot tistemu na Japonskem, zato je pogosto ponavljal bratom: »V naravnem redu stvari so naravna sredstva v skladu s ciljem in zadostujejo. V nadnaravnem redu pa stvari z naravnim značajem ne zadoščajo. Zato je potrebna nadnaravna milost. Tu sta potrebni pokora in molitev, preprosti sredstvi za doseganje milosti.« Zato je bila ena od pobožnosti, uvedenih najprej na Japonskem in nato na Poljskem, stalna adoracijaNajsvetejšega zakramenta.

            Po sv. Maksimilijanu je med naravnimi sredstvi, ki imajo velik pomen, poleg molitve, trpljenje. »Če bi več delali, a brez lastne žrtve, bi vse bilo nič.« Zato je bolnišnica znotraj Niepokalanowa najbolj učinkovito mesto med vsemi delovnimi področji, zakaj v trpljenju lastna ljubezen ne išče zaslug. In potem molitev in čisto srce – to je Božji blagoslov.

            Lahko rečemo, da je po sv. Maksimilijanu molitev za redovnika neka oblika dela, duhovni napor, ki je v tem, da postaja vedno bolj ubogljivo orodje v rokah Brezmadežne. »Notranje življenje, kako si ga lahko predstavljamo? Torej, notranje življenje je kot pero v roki pisatelja ali kot čopič v rokah tistega, ki slika. Je v tem, da se pero pusti vedno bolj voditi roki tistega, ki ga vodi.« Najboljši način, da postanemo orodje v Marijinih rokah, po mnenju ustanovitelja Niepokalanowa, je molitev. »Tukaj potrebujemo kolena in molitev, da zanjo, za Brezmadežno, zažgemo vse naše nepopolnosti. Ona sama nam bo razjasnila stvari med molitvijo.«

            Molitev v Niepokalanowu, tako na Poljskem kot na Japonskem, je imela različne oblike. Sveti Maksimilijan, ki je cenil vrednost osebne molitve, je poudarjal pomembnost skupne molitve, h kateri so bili obvezni (tu mislimo na sveto mašo in sveto obhajilo). »Osebna molitev je zelo pomembna, a tiste oblike, ki se nam lahko zdijo drugotnega pomena, ker smo se nanje navadili, so najbolj učinkovite (molitev, maša, brevir). Obvezna molitev je vir številnih milosti, ker izvira iz poslušnosti.«

            Pogosto je sveti Maksimilijan v svojih predavanjih poudarjal posledice opuščanja molitve. Opuščanje le-te ni videl samo kot šibkost duha, ampak predvsem kot izgubo delovnih moči. »Redovnik je kot motor, če odvzameš bencin, se ustavi. Tako je z redovnikom: če se upočasni ali ustavi v molitvi, se odvrne od milosti in posledično postane duhovno življenje šibko.«

            Potem ko smo predstavili vidik molitve v življenju in misli sv. Maksimilijana, hočemo zdaj predstaviti problem dela. Treba je takoj poudariti, da svetnik iz Niepokalanowa ni postavil nasproti teh dveh resničnosti. Nasprotno, po njegovem mnenju mora delo izhajati iz molitve, je njena posledica. Delo in molitev se morata medsebojno podpirati. Govoril je: »Tu se moramo z eno roko držati Brezmadežne in z drugo delati.«

            Sveti Maksimilijan je vedel, da bi nekateri njegovi sobratje lahko imeli težave z združevanjem teh dveh resničnosti, na videz enakih, v nekaterih primerih pa celo nasprotnih. Pravil je: »Nekdo bi se lahko upiral: kako delati in moliti! Tukaj je treba večkrat na dan moliti v cerkvi in tu je zvonec, ki kliče k delu. Drugi bi lahko rekel: kako moliti, če delo moti. Drugi spet lahko misli: če bi bil v drugem samostanu, bi lahko več molil. Prišli pa bodo trenutki, v katerih, četudi bo zvonil zvonec k molitvi, nam bo ukazano, da delamo, nasprotno, oprostili nas bodo molitve. In kako delati z molitvijo? Zato je sv. Maksimilijan modro vzgajal svoje brate, da bi znali združevati ti dve resničnosti, govoreč, da ti dve nista nasprotni, da sta samo navidezno nasprotni. Sta dve sredstvi za doseganje istega cilja, ki je svetost. Za združitev teh dveh resničnosti obstaja pravilnik dneva, kjer se molitev križa z delom in redovnik mu bo skušal slediti in biti zvest, da bo lahko izpolnjeval voljo Brezmadežne.«

            Pogosto je svetnik govoril, da teh dveh resničnosti ni mogoče ločiti. Delo in molitev morata vedno biti par, če hočeta človeka pripeljati do tega, da izpolni Gospodovo voljo. Ta medsebojna odvisnost je dobro vidna v apostolskem delu in pri tisku, zato je dajal naslednji primer svojim sobratom: »Pred vami priznam, da sem že več let pred tiskanjem Viteza Brezmadežne in po njegovem razpošiljanju molil enodesetko rožnega venca kot znak izročitve njegovih sadov Brezmadežni«. Sveti Maskimilijan sploh ni hotel pomešati cilja in sredstev. Ker je bil cilj Niepokalanowa osvajanje duš, delo ni moglo biti ločeno od molitve, tudi na račun količine tiskanih izvodov revije. Da bi prišel do nadnaravnega cilja in hkrati spolnjeval Božjo voljo, sta se morala delo in molitev med brati v Niepokalanowu med seboj stapljati na pravilen način. Pogosto je spominjal brate: »Tu v Niepokalanowu delamo samo redovniki, izbrane duše, katere Božja Mati na poseben način ljubi in zato imajo vse naše besede, izgovorjene v molitvi, velik pomen. Ona nas je vzela iz sveta in nas je prinesla sem, ker je bilo njej tako všeč. Drugi so bili vrednejši od nas, a jih ni poklicala, ker tega ni delala zaradi pravice, ampak zaradi usmiljenja. Tudi mi smo jo bolj ljubili in zanjo smo pustili svet. Tako je to in zato bo naša molitev uslišana, ker nas ona najbolj ljubi.« Delo je moralo biti prežeto z molitvijo in molitev z delom. V nasprotnem primeru, če bi bilo to ravnotežje postavljeno v nevarnost, bi lahko prišlo do hudih posledic, tako za redovnika kot za ustanovo. Ker je vedel to in ker je slutil resnično duhovno nevarnost, je sv. Maksimilijan opozarjal brate: »Kadar je veliko dela, se začne manj ceniti molitev. Pri delu pa, ki je v reševanju in posvečevanju duš, je najpomembnejša stvar Božja milost. Bog hoče, da uporabljamo naravna sredstva, ta pa niso najpomembnejša; z milostjo moramo doseči milosti, ki so nepogrešljive pri delu za spreobrnjenje.« Iz tega je sv. Maksimilijan izvlekel posledice, ki so bile hkrati opozorila za same redovnike: »Naše delo je drugotnega pomena. Naše najpomembnejše delo je tiha molitev, so majhne žrtve in bivanje v soglasju z Božjo voljo od jutra do večera. Druge stvari nimajo pomena. Samo z molitvijo in žrtvami lahko dosežemo milost za odrešenje duš.« Po sv. Maksimilijanu je napaka biti navezan na katerokoli stvar, pa ni važno, če je to delo ali molitev. Tako eno kot drugo lahko zaslepi človeka in ga odvrne od tistega, kar bi moralo biti središče njegovega življenje – Božja volja. Najpomembnejša stvar pa je v tem, da vsak trenutek delamo to, kar hoče Brezmadežna in to delamo na najboljši način: moliti, kadar je čas za molitev in delati, kadar je čas za delo. Drugače so lahko tudi najbolj plemenite stvari, narejene ob napačnem času, hudičeva skušnjava.

            Ves nauk svetnika iz Niepokalanowa gre v eno in edino smer, torej, da bi redovnik znal v življenju povezati molitev z delom, kar pa posledično pomeni: ne računati nase. Pomeni znati prepustiti vse Bogu in njegovi sveti volji. Redovnik se mora vedno zavedati, da sam ne more ničesar storiti, da je on samo orodje v Božjih rokah. Molitev je tista resničnost, ki človeka podreja Bogu in ga dela za poslušno orodje v njegovih rokah.

            Treba je poudariti, da je v vsem tem, se pravi v odnosu z molitvijo in v odnosu do Božje volje, sv. Maksimilijan zelo zvest sv. Frančišku, ki je tako zapisal v svojem Vodilu: »Bratje, katerim je Gospod dal milost dela, naj delajo tako, da ne ugasnejo duha svete molitve.«

            Ob koncu je treba reči, da je na vprašanje ‘Kaj je pomembnejše v življenju svetega Maksimilijana, delo ali molitev?’ težko dati en sam odgovor. Čeprav besedila, po eni strani, dajejo velik pomen molitvi v življenju sv. Maksimilijana, po drugi ne podcenjujejo problema dela, predvsem tistega, ki je za odrešenje duš. »Poleg tega,« pravi pater Kolbe, »je molitev v primeru redovnikov ena oblika dela.« Iz tega izhaja, da sta za sv. Maksimilijana delo in molitev dva obraza iste resničnosti, ki je v tem, da spolnjujemo Božjo voljo. V misli sv. Maksimilijana sta delo in molitev pozitivna, v kolikor nam pomagata spolnjevati Božjo voljo. Za zaključek bi radi zapisali ugotovitev, da je sv. Maksimilijan zgled, kako je lahko povezati dejavno življenje s kontemplativnim, tako kot se to vidi v evangeljski zgodbi o Marti in Mariji, ki sta se dopolnjevali v služenju Gospodu.

Predavanje pripravil p. Wiesław Pyzio