1. februarja 2017 smo bratje minoriti ponovno začeli z našo navzočnostjo na Danskem. P. Tomaž Majcen je začel misijonsko poslanstvo v Kopenhagnu.

Zgodovinske okoliščine misijona

V 13. stoletju so imeli bratje minoriti, ali kot jim tukaj rečejo, sivi bratje, na Danskem 26 samostanov. Več kot 300 bratov je pričevalo in oznanjalo evangelij v takrat še močno katoliški deželi. Po reformi leta 1536, ko je danski kralj uzakonil luteransko vero in prepovedal katoliško, pa so morali te kraje zapustiti.

S podpisom ustave 1849 in svobode veroizpovedi se je katoliška Cerkev ponovno vrnila na Dansko. Danes so katoličani v manjšini, saj jih je približno za 1 %. Večina, 82 % prebivalstva, so člani Evangeličanske luteranske Cerkve, približno 4 % prebivalstva pa je islamske veroizpovedi.

V zadnjih 100. letih je na Danskem delovalo več kot 30 minoritov, večinoma iz Poljske, Nizozemske, Belgije in ZDA.

Ponovna prisotnost

Pred nekaj leti so bratje minoriti zapustili Dansko. Želja generalnega ministra je bila, da se Red ponovno vrne, in tukajšnji škof Czeslaw Kozon je to z veseljem sprejel. Tako smo bratje po skoraj 100. letih ponovno prisotni v samem mestu Kopenhagen, katerega zgodovina pričuje o navzočnosti sivih bratov in stalni prisotnosti duha sv. Frančiška.

Namen misijona

- vrnitev reda na Dansko in pričevanje bratskega življenja;
- pastoralna oskrba dveh danskih župnij v centru Kopenhagna;
- poživitev Frančiškovega svetnega reda;
- pospeševanje ekumenskega in medverskega dialoga.

p. Tomaž Majcen
Stenosgade 4 A
1616 København V., Danmark
tel. +45 21 78 05 90 (+386 41 876 775)
e-pošta: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

p. Igor Salmič OFMConv

Storia dei francescani in Slovenia

Blaženi Monaldo iz Kopra

Manjši bratje svetega Frančiška so, kot je leta 1700 poročal koprski škof Pavel Naldini, prišli v Koper še pred letom 1260; Gedeone Pusterla pa navaja leto 1230. Podobnega mnenja je tudi fra Ljudevit Maračić, saj navaja, da se zdi verjetno, da je sv. Anton Padovanski od leta 1227 do leta 1230, ko je kot lombardski provincial prišel v Istro, tako kot v Trstu tudi v Kopru (in morda tudi Poreču) postavil temelje Reda. Povsem verjetno je tudi, da je blaženi Monaldo iz Kopra (1210 – 1280, v letih 1254 – 1260 provincialni minister) kot 20-letni mladenič v rodnem mestu spoznal sv. Antona in se navzel idej ter načina življenja manjših bratov.
 Blaženi Monaldo iz Kopra se je rodil ok. 1210 v Kopru ali Piranu. Bil je diplomirani pravnik. Izobrazbo je najverjetneje dosegel v Padovi. Bil je provincial dalmatinske province, teolog, učen pravnik in je slovel tudi po svojem svetem življenju. Je avtor po njemu imenovane Monaldove Summe (Summa Monaldina), ki je nekakšen pravni leksikon. Hranijo jo v uglednih svetovnih bibliotekah, med drugim v Pragi, Oxfordu, New Yorku in drugod. Razni avtorji mu pripisujejo še druga dela, predvsem več zbirk pridig. Zelo verjetno je, da je napisal več pridig in še kakšen drug teološki spis, vendar bi njegovo avtorstvo lahko dokazali le s kritično raziskavo besedil. Umrl je okoli leta 1280 v minoritskem samostanu v Kopru.
 Vse od njegove smrti so ljudje gojili vero, da je Monaldo pridružen zboru svetnikov v nebesih. Njegove telesne ostanke so s častjo hranili v minoritski cerkvi sv. Frančiška do leta 1806, ko je Napoleon samostan ukinil. Bratje so relikvije bl. Monalda izročili sestram klarisam. Kmalu so tudi te morale zapustiti svoj samostan. Po razpustitvi samostana so klarise prenesle relikvije v privatno kapelo družine Gravisi, ki se je nahajala ob cesti iz Kopra v Izolo. Relikvije so preko družine Gravisi končno prišle v koprsko stolnico, kjer so jih nekoč celo hoteli pokopati na pokopališču. Leta 1901 je škof dovolil, da se skrinjica z relikvijami izroči cerkvi sv. Ane. 24. junija 1904 je škof dr. Frančišek Nagl pregledal svete kosti in potrdil njihovo javno čaščenje. 1. avgusta 1904 so bile relikvije postavljene v cerkev sv. Ane v javno čaščenje. Skrinja z relikvijami je bila pred letom 1954 skrivaj prenesena v Benetke, nato pa v cerkev sv. Marije Velike v Trstu. Relikvije so še vedno tam, in sicer v stranski kapeli.
 V soboto, 6. novembra 2010, je v cerkvi sv. Ane v Kopru vodil somaševanje koprski škof msgr. Metod Pirih ob 800-letnici rojstva bl. Monalda in razglasil Monaldovo leto. V tem letu bi naj bil znanstveni simpozij, razstava Summe Monaldine, tiskanje življenjepisa … Novembra 2011 bo zaključek Monaldovega leta s slovesnim bogoslužjem.
 Pri sv. maši nas je koprski škof msgr. Metod Pirih takole nagovoril v homiliji:
 Letos mineva 800 let od rojstva blaženega Monalda, Frančiškovega brata iz Kopra. Živel je za časa sv. Frančiška. Bil je redovnik svetega življenja in učenjak. Po izročilu je umrl v Kopru l. 1280. Njegove relikvije so dolga leta hranili in častili v minoritski cerkvi sv. Frančiška v Kopru, potem so jih imele klarise, nato nekaj časa družina Gravisi, potem stolnica, od l. 1901 do 1954 so bile v tej cerkvi sv. Ane, sedaj pa je njegov grob v cerkvi sv. Marije Velike v Trstu.
 Lik blaženega Monalda in vsakega svetnika je strnjen v stavku Janeza Krstnika, ki ga je rekel o Jezusu in smo ga slišali v evangeliju: »Za menoj pride mož, ki je pred menoj, zakaj bil je prej kakor jaz« (Jn 1,30).
 Vsak svetnik je zgledna in pristna Kristusova priča, polna Jezusovega duha, ki ga širi v svet, vsak posameznik pa je tesno povezan z Gospodom, ki hodi vedno pred njim, ga vabi in mu je vzor.
 Blaženi Monaldo se je posvetil Bogu po zgledu in pravilih sv. Frančiška Asiškega. Izpolnjeval je zapovedi in tudi evangeljske svete, prisvojil si je v čim večji možni meri Kristusovega duha. Ob tem je dosti študiral. Naravne darove ja nadgradil z modrostjo, ki prihaja od zgoraj. Njegovo teološko razglabljanje imenovano »Monaldovo delo« je postalo znano in je bilo zelo cenjeno v srednjeveški teologiji. Toda njegova svetost ni v učenosti kot takšni, temveč v naporih za Božje kraljestvo. V svojih spisih hoče ponuditi orodje urejenega in harmoničnega cerkvenega življenja, da bi pomagal drugim v spoznanju ter modri in praktični uporabi tistega, kar je sam dognal. Zato je blaženi Monaldo dar za vse, saj tudi danes sije pred nami kot primer žive vere, nesebične predanosti Gospodu in zglednega življenja.
 Že za časa življenja je hodil in romal po različnih krajih. In potem prav tako po smrti. V začetku homilije sem omenil, kje vse so hranili njegove posmrtne ostanke. Človeško bivanje na zemlji je eno samo romanje, bivanje pod šotorom, nenehna nestalnost in negotovost. Toda na koncu je pristan, večna domovina, hiša za vse narode in ljudstva. Tu je oče, ki nas čaka in z njim veliko bratov in sester v pričakovanju, da bi tudi z nami naredili srečno družino v Božji slavi. V tej družini je tudi blaženi Monaldo. S svojim zgledom in s svojimi spisi nas spodbuja, kaže nam pot in nas opogumlja, da je Bog zvest svojim obljubam. Zaupajmo mu svoje prošnje in različne želje, da nas Bog ohrani povezane v trdni veri, v milosti, pogumu in miru.
 Dragi bratje, naj bo to jubilejno leto priložnost, da bolje spoznamo našo zgodovino in tudi mi vsak dan odločno stopamo po poti svetosti, kakor nam jo kažejo sv. Frančišek in njegovi bratje.

p. Milan Kos
prov. minister