Misijon na Danskem - p. Tomaž Majcen

IMG 57741. februarja 2017 smo bratje minoriti ponovno začeli z našo navzočnostjo na Danskem. P. Tomaž Majcen je začel misijonsko poslanstvo v Kopenhagnu.

Zgodovinske okoliščine misijona

V 13. stoletju so imeli bratje minoriti, ali kot jim tukaj rečejo, sivi bratje, na Danskem 26 samostanov. Več kot 300 bratov je pričevalo in oznanjalo evangelij v takrat še močno katoliški deželi. Po reformi leta 1536, ko je danski kralj uzakonil luteransko vero in prepovedal katoliško, pa so morali te kraje zapustiti.

S podpisom ustave 1849 in svobode veroizpovedi se je katoliška Cerkev ponovno vrnila na Dansko. Danes so katoličani v manjšini, saj jih je približno za 1 %. Večina, 82 % prebivalstva, so člani Evangeličanske luteranske Cerkve, približno 4 % prebivalstva pa je islamske veroizpovedi.

V zadnjih 100. letih je na Danskem delovalo več kot 30 minoritov, večinoma iz Poljske, Nizozemske, Belgije in ZDA.

Ponovna prisotnost

Pred nekaj leti so bratje minoriti zapustili Dansko. Želja generalnega ministra je bila, da se Red ponovno vrne, in tukajšnji škof Czeslaw Kozon je to z veseljem sprejel. Tako smo bratje po skoraj 100. letih ponovno prisotni v samem mestu Kopenhagen, katerega zgodovina pričuje o navzočnosti sivih bratov in stalni prisotnosti duha sv. Frančiška.

 

Namen misijona

- vrnitev reda na Dansko in pričevanje bratskega življenja;
- pastoralna oskrba dveh danskih župnij v centru Kopenhagna;
- poživitev Frančiškovega svetnega reda;
- pospeševanje ekumenskega in medverskega dialoga.

Na misijonu trenutno delujeta dva brata, ki prihajata iz Slovenije in Hrvaške.

p. Tomaž Majcen
Stenosgade 4 A
1616 København V., Danmark
tel. +45 21 78 05 90
e-pošta: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Papež Frančišek v Assisiju

ASSISI (petek, 4. oktober 2013, RV) – Sveto mašo, začela se je ob 11. uri, je papež Frančišek daroval na trgu pred baziliko sv. Frančiška Asiškega. Še prej se je spustil v kripto bazilike in se pred grobom sv. Frančiška zaustavil v tihi molitvi. Pridigo je začel s frančiškanskim pozdravom: »Mir in dobro vsem!«, nato pa spregovoril o pričevanju sv. Frančiška v današnjem času. V njegovem celotnem življenju sta dva med seboj neločljivo povezana elementa, dve strani iste medalje: »Ljubezen do ubogih in posnemanje ubogega Kristusa.«

Biti kristjan – odnos z Osebo
Kot prvo, nam sv. Frančišek Asiški pričuje o naslednjem: biti kristjani je življenjski odnos z Jezusom Osebo, je obleči se z njim, je izenačenje z njim, je papež dejal pri pridigi. Pojasnil je, da se Frančiškova pot začne pri Jezusovem pogledu s križa: »Dopustiti, da nas On gleda v trenutku, ko daruje svoje življenje za nas in nas priteguje k sebi.« Sv. Frančišek je to doživel v pred križem cerkvici sv. Damijana, kjer se Jezus ne zdi mrtev, ampak živ. Kri, ki prihaja iz njegovih ran, izraža življenje. Jezus nima zaprtih oči, ampak na široko odprte: to je pogled, ki nagovarja srce. Križani nam ne govori o porazu, polomu. Paradoksalno nam govori o smrti, ki je življenje, ki daje življenje, ker nam govori o ljubezni, kajti Križani je Ljubezen učlovečenega Boga. Ljubezen pa ne umre, ampak porazi zlo in smrt. »Kdor pusti, da ga gleda križani Jezus, postane na novo ustvarjen, postane novo bitje. Od tukaj vse izhaja: to je izkušnja milosti, ki spreminja, biti ljubljeni brez zaslug, čeprav grešniki,« je zatrdil papež.

Resnični mir prihaja od Kristusa
Druga stvar, o kateri nam priča Frančišek, je po papeževih besedah to, da kdor sledi Kristusu, prejme resnični mir, tistega, ki nam ga lahko da samo on in svet. Sv. Frančiška mnogi povezujejo z mirom, kar je prav, a le redki se v to poglobijo. Mir, ki ga je Frančišek sprejel in živel in ki nam ga posreduje, je Kristusov mir, ki prihaja preko največje ljubezni, ljubezni križa. To je mir, ki ga je Jezus Vstali dal svojim učencem, ko se je prikazal sredi med njimi in jim rekel: 'Mir vam bodi!' ter pri tem pokazal prebodene roke in stran. »Frančiškanski mir ni osladno čustvo,« je zatrdil papež in poudaril, da takšen sv. Frančišek ne obstaja. Prav tako ni neke vrste panteistična harmonija s kozmičnimi energijami. To ni frančiškansko, ampak je ideja, ki so jo naredili. »Mir sv. Frančiška je Kristusov mir,« je poudaril papež. »Najde ga tisti, ki vzame nase njegov jarem, to je, njegovo zapoved: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Ta jarem se ne more nositi s prevzetnostjo, domišljavostjo, napuhom, ampak samo z blagostjo in ponižnostjo srca.«

Spoštovanje človeka in stvarstva
Na tretjem mestu je papež izpostavil pričevanje asiškega svetnika o spoštovanju do vsega, kar je Bog ustvaril; človek pa je poklican varovati človeka. Sv. Frančišek začne Hvalnico stvarstva s temi besedami: »Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod … hvaljen bodi … z vsemi tvojimi stvarmi.« Bog je ustvaril svet, da bi ta postal prostor rasti v ubranosti in miru. Frančišek je bil človek ubranosti in miru. Papež je pozval k spoštovanju stvarstva, da ljudje ne bi bili orodje uničenja: »Spoštujmo vsakega človeka. Naj se nehajo oboroženi konflikti, ki s krvjo mažejo zemljo, naj umolkne orožje in naj se sovraštvo umakne ljubezni, žalitev odpuščanju in nesloga slogi. Začutimo krik tistih, ki jočejo, trpijo in umirajo zaradi nasilja, terorizma in vojne; v Sveti deželi, ki jo je sv. Frančišek tako ljubil, v Siriji, na celotnem Bližnjem vzhodu, na svetu.«


Po kratkem zasebnem obisku v cerkvi sv. Damijana se je papež Frančišek odpravil v prostore asiške škofije. Tam se je v dvorani, kjer je sv. Frančišek odvrgel svoja oblačila, srečal z ubogimi, ki prejemajo pomoč s strani Karitas. Z nekaterimi od njih je popoldan tudi kosil v menzi Karitas, kjer vsak dan delijo en obrok tople hrane.

Sveti oče je v svojem nagovoru poudaril, da je danes lepa priložnost za povabilo, da bi Cerkev odvrgla vse, kar je posvetnega. »Ko se v medijih govori o Cerkvi, se predpostavlja, da so Cerkev duhovniki, redovnice, škofje, kardinali in papež. Vendar pa smo Cerkev mi vsi – od prvega krščenega naprej. In tako moramo vsi slediti poti, ki nam jo je pokazal Jezus. To pa je pot izpraznjenja. On je postal služabnik, bil je ponižan vse do križa. Če želimo biti kristjani, ni druge poti kot ta.« Kot je spomnil papež, nekateri sprašujejo, če ne bi mogli krščanstva narediti malo bolj človeškega, brez križa, brez Jezusa, brez izpraznjenja. Po papeževih besedah bomo tako postali 'kristjani iz slaščičarne', podobni lepim tortam in slaščicam. Kar je sicer lepo, vendar tako nismo pravi kristjani.

Papež Frančišek je nadalje izpostavil, da mora Cerkev danes odvreči zelo veliko nevarnost, ki grozi vsem, to je nevarnost posvetnosti. Kristjan ne sme živeti posvetno. Posvetnost nas vodi v nečimrnost, oblastnost, ošabnost. In to je malik, ni Bog. In malikovalstvo je največji greh.

»Vsi se moramo znebiti te posvetnosti: duha, ki je nasproten duhu blagrov; duha, ki je nasproten Jezusovemu duhu. Zelo žalostno je videti posvetnega kristjana, ki se zanaša na gotovost, ki mu jo, kot misli, nudita tako vera kot tudi svet. Jezus sam je rekel: 'Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali služiš Bogu ali denarju.' Denar predstavlja vse to, kar predstavlja duh posvetnosti. Žalostno je izbrisati z eno roko to, kar z drugo pišemo. Evangelij je evangelij! Bog je eden! Jezus je postal služabnik za nas in tu ni prostora za duha sveta.« 

Papež se je v nadaljevanju govora posebej obrnil na prisotne v dvorani: »Danes sem tukaj z vami. Mnoge od vas je oropal ta kruti svet, ki ne dá dela, ki ne pomaga; kateremu ni mar, da otroci umirajo od lakote; da toliko družin nima hrane, dostojanstva, da bi domov prinesli kruh; da mora toliko ljudi bežati iz sužnosti, lakote, bežati zato, da bi bili svobodni. Z veliko bolečino tolikokrat vidimo, da mnoge doleti smrt, kot je bilo včeraj pri Lampedusi: danes je dan žalovanja. To povzroča duh sveta. Papež je nadaljeval, da je naravnost smešno, če kristjan – če duhovnik, sestra, škof, kardinal, papež – želi iti po poti te posvetnosti, ki je drža, ki ubija. Duhovna posvetnost ubija. Ubija dušo! Ubija ljudi! Ubija Cerkev!«

Sveti oče je ob koncu dejal, da je bil Frančišek, ki je na tem mestu odvrgel svoja oblačila, mladenič, ki sam za to dejanje ni imel moči. »Božja moč je bila tista, ki ga je spodbudila, da je to storil. Božja moč, ki nas je želela spomniti na to, kar je Jezus govoril o duhu sveta; na to, kaj je Jezus prosil Očeta, da bi nas Oče obvaroval pred duhom sveta.«

Papež je zaključil s prošnjo, da bi Bog vsem kristjanom dal milost in pogum, da bi odvrgli posvetnost, ki je gobavost, rak današnje družbe. 


Iz Karitasovega centra se je papež takoj odpravil v samotišče Carceri nad Assisijem, kjer so svoje samotno zatočišče našli Frančišek in njegovi bratje. V celici sv. Frančiška se je papež zaustavil v molitvi, nato pa odšel v katedralo svetega Rufina, kjer se je ob 15.15 začelo srečanje z duhovniki, posvečenimi osebami in člani pastoralnih svetov asiške škofije.

Poslušati Božjo besedo
Papež Frančišek jim je spregovoril o nekaterih vidikih življenja škofijske skupnosti, začenši s poslušanjem Božje besede. Cerkev je namreč skupnost, ki z vero in ljubeznijo posluša Gospoda, ki govori. Ravno Božja beseda je tista, ki prebuja vero, jo hrani in prenavlja, dotika se src in ji spreobrača k Bogu in njegovi logiki, tako drugačni od naše. Beseda je tista, ki stalno prenavlja naše skupnosti. Papež Frančišek je nadaljeval, da se na tem področju lahko vsi nekoliko izboljšamo: še bolj poslušamo Božjo besedo, da bi bili manj bogati s svojimi besedami in bogatejši z njegovimi. To velja za duhovnika ki pridiga, za mamo in očeta, ki sta prva vzgojitelja, ter za katehiste in vse učitelje. »Ni dovolj brati Sveto pismo, treba je poslušati Jezusa, ki v njem govori, treba je biti kot antene, ki sprejemajo in so naravnane na Božjo besedo, da bi tako bile antene, ki oddajajo. Božji Duh je tisti, ki dela Sveto pismo živo, ga daje do globine razumeti, v njegovem pravem in polnem smislu,« je dejal papež.

Hoditi
Drugi vidik, ki ga je nakazal papež Frančišek je: hoditi. Najlepša izkušnja je namreč biti del ljudstva, ki hodi skozi zgodovino, skupaj s svojim Gospodom, ki hodi med nami. »Nismo sami, ne hodimo sami, ampak smo del ene same Kristusove črede, ki hodi skupaj,« To velja tudi za duhovnike: Hoditi s svojim ljudstvom, včasih spredaj, včasih sredi in včasih zadaj. »Najpomembnejša stvar je hoditi skupaj, sodelovati in si od blizu pomagati; opravičiti se, priznati lastne napake in prositi odpuščanjeter tudi sprejeti opravičila drugih in jim odpustiti,« je poudaril papež. Hoditi skupaj, brez bežanja naprej, brez nostalgije za preteklostjo. In med hojo se pogovarja, se spoznava, se drug drugemu pripoveduje, se raste kot družina.

Oznanjati vse do periferij
Poleg poslušanja in hoje je papež Frančišek izpostavil še tretji vidik življenja skupnosti, in sicer: oznanjati vse do periferij. Periferije asiške škofije so nedvomno območja, ki so na obrobju, zunaj reflektorskih luči, je pojasnjeval. To so tudi osebe in človeške stvarnosti, ki so potisnjene na rob in prezirane. So osebe, ki se fizično morda nahajajo blizu središča, duhovno pa so daleč. »Ne bojte se izstopiti in stopiti naproti tem osebam, tem razmeram. Ne pustite se zaustaviti s predsodki, navadami, mentalno ali pastoralno togostjo, s frazo 'vedno se je delalo tako',« je spodbudil papež. »A na periferije se lahko gre samo, če se v srcu nosi Božja beseda in če se hodi s Cerkvijo, kot sv. Frančišek. Sicer nosimo sami sebe in ne Božje besede, kar pa ni dobro in ne služi ničemur. Nismo mi, ki rešujemo svet: Gospod je tisti!«


Po srečanju z duhovniki, posvečenimi osebami in člani pastoralnih svetov asiške škofije se je papež Frančišek napotil v baziliko sv. Klare, kjer se je srečal s klarisami. Najprej je v kripti bazilike počastil Klarine posmrtne ostanke, nato pa se je v tihi molitvi zaustavil v korovski kapeli pred Križanim iz sv. Damijana.

Papež Frančišek se je v govoru klarisam zahvalil za gostoljubnost ter za njihovo molitev za Cerkev. »Ko sestra posveti Gospodu v klavzuri vse svoje življenje, pride do spremembe, ki je ne moremo popolnoma razumeti. Običajno mislimo, da ta sestra postane izolirana, sama z Absolutnim, sama z Bogom, da živi asketsko, spokorno življenje. Toda to ni pot katoliške klavzurne sestre. Pot gre namreč preko Jezusa Kristusa. Jezus Kristus je središče vašega življenja, vaše spokornosti, vašega skupnostnega življenja, vaše molitve in tudi univerzalnosti molitve. Na tej poti se zgodi nasprotno od tega, kar bi morda kdo mislil, da se postane asketska sestra v klavzuri. Ko namreč sestra hodi po poti zrenja (kontemplacije) Jezusa Kristusa, molitve in spokornosti skupaj z Jezusom Kristusom, postaja zelo človeška. Sestre v klavzuri so poklicane, da so zelo človeške, tako kot Mati Cerkev, človeške, da razumejo stvari življenja, da so osebe, ki razuemejo človeške probleme, ki znajo odpuščati, ki znajo za vsako osebo prositi Gospoda. Do vaše človeškosti se pride po učlovečenju Besede, po poti Jezusa Kristusa. In kakšno je znamenje takό človeške sestre? Veselje, ko je navzoče veselje. Razžalosti me, ko srečam sestre, ki niso vesele. Morda se nasmeshnejo..., toda ne z nasmehom veselja, tistega veselja, ki prihaja iz notranjosti. Danes pri maši, ko sem govoril o Križanem, sem rekel, da ga je Frančišek zrl kot tistega, ki ima odprte oči, odprte rane, s krvjo, ki polzi. Vaše zrenje je namreč resničnost. Resničnost Jezusa Kristusa in ne abstraktne ideje«.

Papež je na koncu svojega govora še na kratko spregovoril o življenju v skupnosti. »Odpuščajte, prenašajte se, saj življnje v skupnosti ni lahko... Skrbite za skupno življnje, saj ko je v skupnosti tako, torej družinsko, je Sveti Duh, ki je med vami. To sta dve stvari, ki sem vam ju hotel reči: zrenje (kontemplacija) vedno, vedno z Jezusom, z Jezusom Bogom in Človekom in življenje v skupnosti, vedno z velikodušnim srcem... Znamenje tega je veselje. Za vas prosim ravno to veselje, ki prihaja izresničnega zrenja ter iz lepega življenja v skupnosti. Hvala. Hvala za gostoljubnost«. Ob tem so sestre zaploskale.

Samuel

Katera je moja življenjska pot?
Se poročiti, ostati sam; postati oče, mati...
Se odločiti za posvečeno življenje, duhovništvo, iti v misijone...

Prehodi pot skupine SAMUEL in prisluhni glasu Stvarnik, ki ti govori v globini srca.

Več na letaku na tej povezavi
http://samuel.rkc.si/dokumenti/Samuel_letak_2013.pdf

Skupina Samuel je namenjena mladim med 
17. in 35. letom starosti, ki še niso naredili dokončne 
življenjske odločitve in so pripravljeni sprejeti tisto,
kar Gospod želi za njihovo prihodnost.
»Tukaj sem, ker si me klical.
Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša!«1Sam 3,5.10
1. doseči oseben odnos s Kristusom
2. osvoboditi se negotovosti in sprejeti odločitev
3. odkriti navzočnost Boga v svojem življenju
4. prenoviti odnos do življenja

Živi rožni venec

zrvDragi brat, draga sestra v Kristusu!

Že sam izraz nam pove, da
je molitev rožnega venca nekaj
živega, kajti povezani smo v
občestvo živih ljudi, ki molijo k
živemu in resničnemu Bogu.
V našo molitev k troedinemu
Bogu nas bo povezovala
ptujskogorska Mati Božja, zavetnica
s plaščem, naša priprošnjica
in posredovalka pri Stvarniku.
Molili bomo za več potreb, ki
so navedene na kartončku.
Če se nam želiš pridružiti,
izpolni prijavnico in jo pošljite na naslov: 

Minoritski samostan Matere Božje
Ptujska Gora 40, 2323 Ptujska Gora

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate..

 

 

 Po desetki, ki jo boste zmolili, se boste z molitvijo izročili Brezmadežni in dodali molitveni namen, ki je določen za tisti dan. Kdor ne bi zmogel zmoliti desetke rožnega venca, naj daruje svoje trpljenje po namenu tistega dneva.

IZROČITEV BREZMADEŽNI

 

Brezmadežna Devica,

moja mati Marija.

Tebi se danes in za vedno izročam,

da bi razpolagala z menoj

v dobro človeških duš.

Prosim te, moja Kraljica in Mati Cerkve,

da bi zvesto sodeloval pri tvojem poslanstvu

za prihod Kristusovega kraljestva na svet.

Zato ti darujem,

o brezmadežno Marijino Srce,

molitve, dejanja in žrtve današnjega dne,

 

… (namen)

 

O Marija, brez madeža spočeta,

prosi za nas, ki se k tebi zatekamo,

in za vse tiste, ki se k tebi ne zatekajo,

posebno za sovražnike svete Cerkve

in vse tiste, ki so ti priporočeni.

        

MOLITVENI NAMEN ZA VSAK DAN V TEDNU

 

 

Ponedeljek:

… da bi družine, ki jih pestijo različne stiske in težave, v Bogu odkrivale moč in oporo.

Torek:

... da bi mladi zmogli odpreti srca Bogu in prepoznati svojo poklicanost ter ga prositi za pravilno življenjsko odločitev.

Sreda:

… da bi si zakonci vzeli več časa drug za drugega in otroke.

Četrtek:

… da duhovniki, redovniki, redovnice in misijonarji, ki se nahajajo v različnih preizkušnjah, ne bi pozabili Kristusovega povabila ljubezni.

Petek:

… da bi tisti, ki živijo v izvenzakonskih skupnostih, odkrili, da Bog preko zakramenta svetega zakona prinaša blagoslov.

Sobota:

… da bi si Bogu posvečeni prizadevali za sveto življenje.

Nedelja:

… da bi se družine rade zbirale pri nedeljskem bogoslužju.

 

Kazahstan - br. Miha B. Majetič

br. miha b. majeticBr. Miha B. Majetič, ki je kot misijonar deloval že v Zambiji in Vietnamu,  je v teh dneh začel duhovniško delo in redovniško življenje na minoritskem misijonu v Kazahstanu – Astani.

Zgodovinske okoliščine misijona

 

V XIII. in XIV. stoletju so Frančiškovi bratje Janez iz Pian Carpina, Willem iz Rubruck-a, Rajmond Lull, Janez iz Montecorvina in drugi, oznanjali evangelij v Srednji Aziji in so vzpostavili cerkvene strukture. Nekateri med njimi so darovali lastna življenja kot mučenci.

1933 – 1934 je sv. Maksimilijan Kolbe potoval skozi Kazahstan, ko je bil na poti iz Japonske v Poljsko ob priložnosti provincialnega kapitlja.


V času težkih let komunizma je p. Odoryk Bien z veliko poguma in ogromnimi žrtvami skrbel za kristjane, ki so jih sovjeti odpeljali in pustili v mrzlih krajih Kazahstana. Po padcu komunizma se mu je pridružil p. Krzysztof Kukułka in pomagal pri pastoralnem delu.

Septembra 2003 se je zastopstvo našega reda, ki so ga sestavljali generalni minister, p. Joahim Giermek, njegov predhodnik p. Lanfranco Serrini in dva druga brata, udeležilo kongresa predstavnikov tradicionalnih  in svetovnih verstev, ki ga je sklical predsednik države Nusułtan Nazarbajev.

2005 je msgr. Tamasz Peta, škof v Astani, službeno povabil Red manjših bratov minoritov v svojo škofijo.

Namen misijona:

 

- Vrnitev reda v Kazahstan (»re-imlatatio Ordinis«) in pričevanje bratskega življenja.

- Duhovno služenje v krajevni Cerkvi in karitativna dejavnost (»izbira ubogih«).

- Pospeševanje ekumenskega in medverskega dialoga v »Duhu Assisija«.

 
Na misijonu trenutno delujejo trije bratje, ki prihajajo iz Slovenije, Poljske in Italije.


 

o. Mihael Majetic 

Rimsko-katolicheskaya cerkov

Tashenova 26

PO Box 622

010010 Astana

Kazakhstan

Tel. +7 707 5032 016

E-pošta: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Božično voščilo

Božič, 2014

Dragi bratje in sestre!

In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora (Lk 2,7).

Evangelist je zapisal, da zanju ni bilo prostora v prenočišču. Neizogibno se nam porodi vprašanje o tem, kako bi se razpletle stvari, če bi Marija in Jožef potrkala na moja vrata  vsakodnevnega življenja. Bi bilo kaj prostora zanju? To na videz slučajno omembo o tem, da ni bilo prostora v prenočišču, kar je potisnilo sveto Družino v hlev, je evangelist Janez poglobil in pokazal njeno srž, ko je zapisal: »Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli« (Jn 1,11). Tako veliko moralno vprašanje o tem, kakšno je stanje pri nas glede ljudi, ki so potrebni naše pomoči, dobiva še bolj globok pomen: ali imamo zares prostor za Boga, ko skuša vstopiti k nam? Ali imamo zanj kaj časa? Ali ni prav Bog tisti, ki ga odganjamo od sebe? Kolikor hitreje se znamo premikati, kolikor bolj učinkovite postajajo naprave, ki nam prihranijo čas, toliko manj časa imamo na voljo. In Bog? Kar zadeva njega, skoraj nikoli ni videti nujno. Naš čas je že popolnoma zaseden. Stvari pa gredo še globlje. Ali ima Bog res prostor v našem mišljenju? Način našega razmišljanja je zastavljen tako, kot da On v bistvu ne bi smel obstajati. Tudi če se zdi, da trka na vrata našega mišljenja, ga je treba odgnati s kakšnim razmislekom. Zanj ni mesta. Tudi v našem čutenju in hotenju zanj ni mesta. Hočemo samo sami sebe. Hočemo stvari, ki jih je mogoče otipati, srečo, ki jo je mogoče izkusiti, uspeh naših osebnih načrtov in naših namenov. Popolnoma smo polni samih sebe, tako da za Boga ni več nobenega prostora. Zato pa tudi ni prostora za druge, za uboge, žalostne, razočarane, preizkušane... Izhajajoč iz preproste besede o pomanjkanju prostora v prenočišču se lahko zavemo, kako potrebna je Pavlova spodbuda: »Preobražajte se z obnovo svojega uma!« (Rim 12,2). Pavel govori o obnovi, o razkritju našega uma; s tem misli splošno na način, kako vidimo svet in sebe. Spreobrnjenje, ki ga potrebujemo, mora resnično seči do globin našega odnosa z resničnostjo.

Prosimo Gospoda v teh božičnih dneh, da se bomo prebudili za njegovo navzočnost, da bomo zaslišali, ko tiho, a vztrajno potrka na vrata našega bitja in hotenja. Prosimo ga, da naj se v naši notranjosti vzpostavi mesto zanj. In da ga bomo tako prepoznali tudi v tistih, prek katerih se obrača na nas. Le tako bomo zmogli pritrdilno odgovoriti na vprašanja, ki nam jih je papež Frančišek postavil ob začetku leta posvečenega življenja. Takole je dejal: Tudi danes vam ponavljam, kar sem vam rekel že večkrat: 'Prebudite svet! Prebudite svet!' Kako? Postavite Kristusa v središče vašega bivanja. Ker je temeljno pravilo vašega življenja 'hoja za Kristusom, kakor jo uči evangelij' (Perfectae caritatis 2), je bistvo posvečenega življenja v osebni privolitvi Njemu. Dragi posvečeni, nenehno iščite Kristusa, iščite njegovo Obličje, On naj zavzema središče vašega življenja tako, da boste preoblikovani v 'živi spomin na življenje in delovanje Jezusa, učlovečene Besede vpričo Očeta in bratov' (Vita consecrata 22). Tako kot apostol Pavel se Mu pustite osvojiti, privzemite njegovo čutenje in njegov način življenja (Vita consecrata 18); pustite se dotakniti njegovi roki, voditi njegovemu glasu, podpirati njegovi milosti (Vita consecrata 40). To ni lahko, pustiti se dotakniti njegovi roki, voditi njegovemu glasu, podpirati njegovi milosti. In s Kristusom, izhajajte vedno iz evangelija! Privzemite ga kot način življenja in ga prevedite v vsakdanje geste, zaznamovane s preprostostjo in doslednostjo, ter tako premagajte skušnjavo, da bi ga spremenili v nekakšno ideologijo. Evangelij bo ohranil 'mlada' vaša življenje in poslanstvo ter ju bo naredil aktualna in privlačna. Evangelij naj bodo trdna tla, na katerih greste pogumno naprej. Ker ste poklicani biti 'živa eksegeza' evangelija, naj bo le-ta, dragi posvečeni, temelj in zadnja oporna točka vašega življenja in poslanstva. Pojdite ven iz vašega gnezda naproti periferijam današnjega moškega in ženske! Za to pa se pustite srečati Kristusu. Srečanje z Njim vas bo potisnilo k srečanju z drugimi in vas bo pripeljalo do najbolj ubogih, do najrevnejših. Dosezite periferije, ki čakajo luč evangelija (Evangelii gaudium 20). Prebivajte na mejah. To bo od vas zahtevalo čuječnost, da bi odkrili novosti Duha; bistrost, da bi prepoznali zapletenost novih ovir; razločevanje, da bi določili meje in ustrezen način nadaljevanja; in potopitev v resničnost, dotikajoč se 'trpečega Kristusovega mesa v ljudstvu' (Evangelii gaudium 24).

Papež Frančišek nas je vse med ostalim vzpodbudil naj postavimo Kristusa v središče našega življenja. V teh dneh bomo postavili jaslice z Novorojenim po naših cerkvah, v naših samostanih in naših domovih. Morda bomo čutili olajšanje in strmeli nad lepoto jaslic in nas bodo v tem potrdili še mnogi s pohvalo, kako lepe jaslice ste naredili. Vse to ne more zadostovati. Potrebno je veliko več, da bo Kristus resnično v središču našega življenja. Pomislimo na sv. Frančiška, ki je na prigovarjanje brata Leona naj pove vsaj nepovezane besede, ki ga navdihujejo ob skrivnosti božiča, po dolgem molčanju z blagim in zelo sladkim glasom začel počasi luščiti nepovezane besede: Betlehem. Ponižnost. Mir. Tišina. Intimnost. Veselje. Sladkost. Upanje. Dobrohotnost. Milina. Zarja. Dobrota. Ljubezen. Luč. Nežnost. Svit…

Na nas je, da se v teh dneh »Betlehema« odločimo za ponižnost, mir, tišino… Potem več ne bo vprašanja: Ali naj postavim Kristusa v središče mojega življenja? Tudi drugih, bratov in sester, kakor vernih in nevernih, ne bo potrebno prepričevati, da je Kristus naše središče. Prepričan sem, da bodo to sami začutili in v teh negotovih ter nemirnih časih želeli od nas »recept« kako to narediti.

Dragi bratje in sestre, želim vam doživet »Betlehem« in veliko poguma ter Božje milosti, da boste v novem letu 2015 uspevali ohranjati Kristusa v središču vašega življenja!

p. Milan Kos, prov. minister

 

Razmišljanje kardinala Gianfranca Ravasija v pričakovanju dneva molitve za mir v Assisiju

VATIKAN (nedelja, 7. avgust 2011, RV) – 27. oktobra bo ob Benediktu XVI. in množici predstavnikov različnih religij v Assisiju navzoča tudi majhna skupina petih oseb, nekoliko posebnih in še neznanih romarjev v Frančiškovo mesto. Njihova prisotnost bo letošnje srečanje v Assisiju naredila izvirno. Gre za pet oseb iz sveta kulture, znanosti in filozofije, ki ne pripadajo nobeni religiji in predstavljajo mnogo tistih, ki ne izpovedujejo nobene vere, a imajo vseeno etični in humanistični pogled na človeka in bivanje. Tem osebam je skupna lastnost, ki jo je lepo opisal sodobni agnostični pisatelj Cormac McCarthy: »Kdor zastavlja vprašanja, želi resnico.« Tako je v pričakovanju dneva molitve za mir v Assisiju, ki bo 27. oktobra potekal ob 25-letnici prvega takega dogodka, za vatikanski časopis L'Osservatore Romano zapisal predsednik Papeškega sveta za kulturo kardinal Gianfranco Ravasi.


Preberi več

Knjižna ponudba

 

Gerhard Wenzel

SKRIVNOST DVEH KRON

Letos mineva 70 let od mučeniške smrti p. Maksimilijana Kolbeja, ki je umrl na praznik Marijinega vnebovzetja (15. avgusta 1941) v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Slovenska minoritska provinca je ob tej priložnosti izdala knjigo nemškega minorita p. Gerharda Wenzla, ki jo je prevedel mag. p. Tomaž Majcen. Bratje minoriti želimo tako počastiti redovnika minoritskega reda, ki je na zgleden način uresničeval ideal sv. Frančiška Asiškega, katerega krona je bila mučeniška smrt iz ljubezni do bližnjega. Knjiga je primerna za otroke in mlade tako glede vsebine kot ilustracij, ki jih je naredila Klarisa Sipoš.

Knjige lahko naročite na naslovu:
Slovenska minoritska provinca
Minoritski trg 1, 2250 Ptuj ali po e-pošti: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Napovednik

Ni dogodkov

Revija Med nami

Med nami Duh Assisija in Brezmadežna - št. 3/2019

Glasilo minoritske
province: št. 3/19

 logo sporocila

 

Pridi in poglej

Obvestila (2018):


Molitev za duhovne poklice:


 

Mednarodna spletna stran:

omfconv link

 

Grob sv. Frančiška:

grob sv franciska2

Grob sv. Antona:

grob sv antona

Tweeter

katoliskacerkev Za katoličane je #advent obdobje #pričakovanje in #priprava na #praznik Jezusovega rojstva. Dogodek, ki je za vedno… https://t.co/9sFBYf0xkR
40mretweet
katoliskacerkev RT @IvanHerceg6: V Lenartu praznovali 75 let duhovništva škofa Jožefa Smeja https://t.co/soGsWkdusW
katoliskacerkev Sveti Bog, naj prodre do tebe naša vztrajna molitev. Véliko skrivnost učlovečenja tvojega edinorojenega Sina naj ob… https://t.co/z77mRseKsb

Iskanje

film brezmadezna

minoriti in mladi

film o minoritih2

  • 1
  • 2
  • 3
Prev Next
Angela Folinjska - 4. januar

Angela Folinjska - 4. januar

Neža Praška - 2. marec

Neža Praška - 2. marec

Rozalija iz Viterba – 6. marec

Rozalija iz Viterba – 6. marec

Elija Asiški – 23. april

Elija Asiški – 23. april

Brat Egidij - 23. april

Brat Egidij - 23. april

Fidelis Sigmarinški – 24. april

Fidelis Sigmarinški – 24. april

Marjeta Kortonska – 16. maj

Marjeta Kortonska – 16. maj

Paskal Bajlonski -  17. maj

Paskal Bajlonski - 17. maj

Bernardin Sienski - 20. maj

Bernardin Sienski - 20. maj

Krispin – 21. maj

Krispin – 21. maj

ANTON PADOVANSKI - 13. junij

ANTON PADOVANSKI - 13. junij

BONAVENTURA - 15. julij

BONAVENTURA - 15. julij

Lovrenc Brindiški – 21. julij

Lovrenc Brindiški – 21. julij

KLARA ASIŠKA - 11. avgust

KLARA ASIŠKA - 11. avgust

MAKSIMILIJAN KOLBE - 14. avgust

MAKSIMILIJAN KOLBE - 14. avgust

Ludvik Toulouški, škof – 19. avgust

Ludvik Toulouški, škof – 19. avgust

JOŽEF KUPERTINSKI - 18. september

JOŽEF KUPERTINSKI - 18. september

FRANČIŠEK ASIŠKI - 4. oktober

FRANČIŠEK ASIŠKI - 4. oktober

Marija Frančiška od peterih Jezusovih ran – 6. oktober

Marija Frančiška od peterih Jezusovih ra…

JANEZ KAPISTRAN - 23. oktober

JANEZ KAPISTRAN - 23. oktober

p. PLACIDO CORTESE - 15. november

p. PLACIDO CORTESE - 15. november

ELIZABETA OGRSKA - 17. november

ELIZABETA OGRSKA - 17. november

Leonard Portomavriški – 26. november

Leonard Portomavriški – 26. november

JAKOB IZ MARKE - 28. november

JAKOB IZ MARKE - 28. november

Brat Juniper

Brat Juniper