Karizma in poslanstvo frančiškovih bratov minoritov

Frančiškovi bratje minoriti tako rekoč od Frančiškovih časov na prostoru, kjer danes živi slovenski rod, uresničujemo svetnikovo naročilo: »Naj bratje živijo Evangelij«. To naročilo je Frančišek zapisal v svoji knjigi življenja - Vodilu, za katerega je želel, da bi ga vsi bratje imeli, ga poznali in o njem premišljevali v spomin na svojo prisego.
 

MINORIT-manjši brat

Beseda minorit v slovenskem govornem okolju označuje redovnika minoritskega bratstva, ki ga je ustanovil sv. Frančišek in seje v zgodovini razdelil na tri veje (minoriti, frančiškani, kapucini). Izraz minorit je prevzet iz nemščine in izhaja iz nemške besede Minoriten, kar pomeni manjši, ta pa spet iz latinske besede minor, ki ima isti pomen. Izraz minorit- manjši izraža bistvo Frančiškovega hotenja, naj se njegovi bratje imenujejo manjši bratje, »da bi že iz samega imena spoznali, da so za učenje ponižnosti prišli v šolo ponižnega Kristusa« (Konst. 3).

Duhovnost in poslanstvo manjših bratov minoritov sta torej osredotočena na izpolnjevanje evangelija. Iz njega se bratje učijo in odločajo za življenje v pokorščini, čistosti in brez lastnine.
Frančiškovi bratje minoriti to poslanstvo na slovenskih tleh uresničujemo že skoraj 800 let. V različnih zgodovinskih razmerah in v težkih časih so si bratje minoriti prizadevali za življenje po vzoru sv. Frančiška, za oznanjevanje evangelija in rast krščanskega življenja, pa tudi za razcvet znanstvenega, kulturnega in umetniškega življenja. Vztrajali so v najhujših časih naše zgodovine in v velikih nevarnostih, ki so ogrožale tako vero, Cerkev, minoritski red kot tudi narod. Vzponi in padci so si sledili, kakor si sledijo jagode rožnega venca. Na ozemlju današnje Slovenije so se zamenjavali vladarji in oblastniki, menjale so se redovne province, provincialni ministri in kustosi. Usihali so samostani in se rojevali novi. Skozi zgodovino pa sta na slovenskih tleh od Frančiškovih časov stala in obstala dva minoritska samostana, dva stebra, dve še vedno živi priči duhovnosti, poslanstva in življenja v duhu sv. Frančiška. To sta samostan sv. Petra in Pavla na Ptuju (1239) in samostan sv. Frančiška v Piranu (1301).

Karizma

Z besedo karizma označujemo vsak zastonjski dar, ki ga posameznik ali skupnost prejme od sv. Duha in je namenjen rasti Cerkve. Poudariti je treba, da je karizma dinamična stvarnost, ki je gibljiva in odprta razvoju skladno z zgodovinskimi, socialnimi in kulturnimi okoliščinami. Sestavljena je torej iz mnogih elementov, ki so povezani v celoto.
Od Frančiškovih časov naprej so nastopile mnoge plime in oseke, ki so prispevale k razdelitvi na tri glavne veje, tri družine, tri smeri, ki pa vse vodijo k istemu cilju (minoriti, frančiškani, kapucini). Modri papež Pij X. je razložil, da je bila Frančiškova karizma tako plodna, da ni mogla biti omejena samo na eno skupnost. Minoriti, frančiškani in kapucini smo vsi sinovi enake časti in istega očeta.

Frančišek je torišče enega in istega plemenitega stebla s tremi vejami. Uradni naziv za brate minorite se glasi Ordo fratrum minorum conventualium. Konventualni Frančiškovi posnemovalci so se že v samem začetku odločili, da raje živijo v mestnih središčih kakor v eremitaži, raje v večjih in urejenih skupnostih kakor kot potujoči pridigarji. Iz conventa - samostana, stabilnega prebivališča, zasidranega v živem srcu sveta, so se Frančiškovi sinovi minoriti v prvi vrsti trudili za duhovno in molitveno življenje, radi so prisluhnili potrebam Cerkve, nikoli pa jim ni bilo tuje delo in prizadevanje na kulturnem, znanstvenem, pedagoškem in umetniškem področju. Tako je bilo skozi vso zgodovino, tako je tudi danes. ii   Zgodovina pa minoritskemu bratstvu kljub izredno uspešnim in cvetočim i-   obdobjem ni prizanašala s težkimi preizkušnjami, ki so bile posebej močne v XIX. in v začetku XX. stoletja, ko je red štel približno 1.000 članov. Te hude preizkušnje v življenju in delovanju minoritskega bratstva je največji med Frančiškovimi brati minoriti v dvajsetem stoletju, sv. Maksimilijan Kolbe, primerjal s preizkušnjami, ki jih je preživljalo izraelsko ljudstvo, ko je bilo ponižano, da je potem mogla zasijati božja slava in slava Marije Kraljice nebes in zemlje. Bil je prepričan, da njegovih bratov minoritov, ponižanih kot nekoč božje ljudstvo, Bog ni zapustil, kakor se je morda zdelo, ampak jih je določil, da se na edinstven način kot krščanski vitezi hrabro bojujejo za božje kraljestvo pod varstvom Brezmadežne. Maksimilijanovo videnje se, hvala Bogu, uresničuje v zarji tretjega tisočletja. Minoritski red je od Maksimilijanovih časov v stalnem porastu in trenutno šteje nekaj čez štiri tisoč članov, ki delujejo na vseh celinah.

Temelji duhovnosti in poslanstva bratov minoritov

Trije osnovni temelji, ki zaznamujejo duhovnost in poslanstvo Frančiškovih bratov minoritov, so: majhnost, bratstvo in konventualnost.

Konventualni

Izraz "konventualni« izhaja iz »con-ventus« in pomeni skupaj priti, združiti se.
V prvi vrsti torej pomeni skupnost ljudi, »comunitas«, nato pa stavbo, samostan, v katerem skupnost hiva, »convent«.
Nadalje izraz konventualni pomeni določen način življenja- strukturo, ki jo je red, ki ga je ustanovil sv. Frančišek, v teku zgodovine in njenih mnogoterih vplivov razvil v skladu s svojo karizmo.
Ta način življenja se kaže v skupni molitvi, skupnem bivanju, medsebojni delitvi duhovnih in materialnih dobrin, skupni mizi, sodelovanju pri
organizaciji in delitvi dela, soodgovornosti pri poslanstvu in delu na duhovnem in materialnem področju.

Sv. Frančišek je želel, da se njegovi bratje imenujejo manjši bratje, da bi tako že iz samega imena spoznali, da so za učenje ponižnosti prišli v šolo ponižnega Kristusa. Majhnost je osnovni sestavni del karizme Frančiškovega bratstva. Frančišek je želel, da bi bratje vedno bili in ostali manjši, med seboj, v Cerkvi in v svetu. To se bratom ni vedno posrečilo in Frančiškova želja je bila skozi vso zgodovino na preizkušnji, prav tako kakor je bilo na preizkušnji bratstvo. Frančiškovo bratstvo ni nekaj statičnega. Težko ga je pravno definirati. Frančiškovo bratstvo je kakor ljubezen prvih kristjanov v dajanju, ne v prejemanju. Majhnost in bratstvo sta temelja vseh, ki smo deležni Frančiškove karizme, KONVENTUALNOST pa je lastna Frančiškovim bratom minoritom. Zato se bomo pri konventualnosti podrobneje zaustavili.

Frančiškovska karizma

je način življenja in evangeljsko pričevanje za čisti dar Duha, ki ga je začel sv. Frančišek Asiški v naročju Cerkve, ga prenesel na red, ki ga je ustanovil, in se dinamično razvija s pomočjo reda skozi zgodovino ter se danes dosledno in ustvarjalno uresničuje po Frančiškovih bratih in sestrah.

Ko pa je število bratov naraslo na 3.000 in je bil red že hierarhično urejen in navzoč v različnih pokrajinah, je bila potrebna večja redovna disciplina, vzgoja mlajših in starejših in prilagoditve zahtevam Cerkve. Sveti Frančišek se je zavedal, da sta njegova karizma in bratstvo potrebna sprememb, ki jih je zahteval čas in nove okoliščine. Zato je napisal prvo Vodilo, v katerega je vključil sklepe kapitljev in dele svojih spisov. Med leti 1221 in 1223 so bratje prebrodili kratkotrajno krizo (odklonitev prvega Vodila, razprava o drugem Vodilu leta 1223) in s soglasjem ustanovitelja odprli teološko šolo v Bologni. S tem se je začel razvoj konventualnosti, ki je želel preseči preveliko navezanost na prvotni način življenja in zagotoviti študij mladim bratom, ki bi želeli postati duhovniki, ter odgovoriti na pastoralne potrebe univerzalne Cerkve.

Njen mož Jožef je bil pravičen
in je ni hotel osramotiti,
zato je sklenil,
da jo bo skrivaj odslovil.

Mt 1, 19

V Svetem pismu piše o Jožefu, da je bil pravičen mož. Njegova pravičnost je bila pravičnost svetih mož Stare zaveze. Te pravičnosti ni določal hladni razum, ni bila prikrojena na črko zakona – bila je nenehno prisluškovanje Božjemu glasu. Lahko rečemo, da nam ima ta sveti mož veliko povedati, ko bi ga le hoteli poslušati. Razmislimo, kako se mu je življenje čudno zasukalo. Vse, kar si je v svoji človeški pameti zamišljal, se je spremenilo. Nič ni bilo več tiste varnosti, ki si jo mi želimo in po njej hrepenimo. Eno samo potovanje v neznano in negotova prihodnost. Toda Božjemu glasu odprto srce ni godrnjalo.

So svetniki, o katerih ne vemo mnogo, vendar dovolj, da iz tega živimo vse svoje življenje!

Frančiškovi manjši bratje minoriti so se na območju sedanje Slovenije najprej nastanili na Ptuju, in sicer leta 1239. Minoritski samostan sv. Petra in Pavla na Ptuju, kakor pozneje tudi Ljubljana, Maribor, Celje, Slovenska Bistrica, so pripadali avstrijski provinci. V 16. stoletju se je od avstrijske province oddelila Štajersko-koroška provinca sv. Jožefa in bila po ukinitvi leta 1830 ponovno združena z njo. Za časa Jožefinskih reform sta se ohranila samo ptujski in celjski samostan, a je bil zaradi pomanjkanja redovnikov slednji kmalu ukinjen. Po prvi svetovni vojni so nastopile nove okoliščine, zaradi katerih je bil samostan na Ptuju leta 1921 priključen Jugoslovanski provinci sv. Hieronima.

Na ozemlju današnje Slovenije (Primorska) so še obstajali samostani, v Piranu že leta 1301, v Kopru in hospic v Izoli, ki pa so spadali v Dalmatinsko provinco sv. Hieronima. Najprej je bil ukinjen hospic v Izoli in za časa francoskih oblasti (1806) še koprski.

Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa je bila ustanovljena 31. maja 1972 na generalnem kapitlju v Assisiju, ko je imela 27 duhovnikov, 1 redovnega brata in 25 klerikov. Prvi provincialni kapitelj je bil na Ptuju od 26. do 28. septembra 1972, ko je bil za provinciala izbran p. Martin Vidovič. Sedež province je postal najstarejši ohranjeni minoritski samostan na slovenskih tleh, samostan sv. Petra in Pavla na Ptuju. Takrat so obstajali še naslednji samostani: samostan sv. Frančiška v Piranu, samostan sv. Vida na Vidmu pri Ptuju, samostan Svete Trojice v Halozah, samostan sv. Lenarta v Sostrem. V Dornavi je bila filialna hiša, patri, ki so upravljali župnijo sv. Jurija na Ptuju, so spadali v samostan sv. Petra in Pavla.
Provinca je obhajala do danes XIV. rednih provincialnih kapitljev, nekaj izrednih in pet duhovnih kapitljev. V teh letih je bila služba provincialnega ministra zaupana šestim bratom:

P. MARTIN VIDOVIČ 1972 - 1978
P. MAKS KLANJŠEK 1978 – 1983; 1992 - 1995
P. TARZICIJ KOLENKO 1983 - 1992
P. JANEZ KURBUS 1995 - 1998
P. SLAVKO STERMŠEK 1998 – 2006
P. MILAN KOS 2006 - 2018

P. IGOR SALMIČ 2018 - 

Danes šteje provinca 46 redovnikov: od tega 40 duhovnikov, 3 redovne brate, 3 ponovince. Povprečna starost je 54 let. Provinca se ves čas razvija in ostaja živi organizem redovniškega življenja, čeprav redovniki postajajo starejši in se manjša število članov.