V očetovo naročje

 

Sledili smo Frančiškovim prizadevanjem za spreobrnjenje po vrnitvi v Assisi. Bil je žalostna figura: vojščak, ki je hrepenel po slavi viteštva, pa se je vrnil, še preden se je boj sploh začel. Bil je ubežnik, v očeh someščanov propadli junak, sanjač, ki se ni bil sposoben soočiti s kruto resničnostjo. Pritisk okolice je bila huda preizkušnja za njegovo mlado srce. Frančišek se ni mogel na nikogar nasloniti. Očeta je razočaral, tovariši so ga le osuplo gledali in niso mogli več prepoznati starega Frančiška. Najhuje je bilo, da se ni mogel nasloniti niti nase. Klic, ki mu je prekrižal načrte in spremenil pot, ni prihajal iz njega: ni bil iz njegove moči, to ni bilo več sanjarjenje, in čeprav se je klic pojavil v sanjah, je bil Frančišek popolnoma prepričan v njegovo resničnost.

Potrebna je bila samota in oglušujoča tihota votline, potrebno je bilo srečanje z gobavcem in Križanim, ki je spregovoril, da je Frančišek odkril, kdo v resnici je: grešnik - vendar grešnik, ki ga Gospod ljubi prav takšnega, kakršen je. Dolge ure mučne tišine in iskanja Gospodovega obličja so počasi spodkopavale Frančiškove iluzije o sebi, sanje o slavi in bogastvu so vse bolj izgubljale svoj lesk. Puščal jih je za sabo, tako kot je zapustil papeško vojsko pri Spoletu.

Samota pa je imela še en zdravilni učinek. Globlje ko je dojemal Gospodovo brezpogojno Ljubezen, bolj se je bil sposoben razkriti. Če me Bog ljubi takšnega, kakršen sem, ne potrebujem mask, ni se mi treba sramovati, ničesar mi ni treba skrivati. Frančišek je resnično postajal odprt, da prisluhne in spozna Božji klic, ko je utišal svoje predstave, strahove in pričakovanja. Sedaj je lahko "slišal skrivnosti, ki mu jih je pošiljal Gospod" (prim. LM II, 5).

Frančišek ne bi zmogel prenesti bolečine soočenja s svojo grešnostjo, če ga pri tem ne bi spremljala Božja ljubezen. Pomagala mu je sleči vse lažne podobe o sebi in mu dajala pogum, da se je spustil v ta boleč proces. V njem pa je našel tudi svojo resnično podobo: bil je UBOŽEC v OČETOVEM NAROČJU.

Če ga je lahko Bog ljubil in objel kljub njegovi grešnosti, potem se lahko tudi sam objame. A to je lažje reči kot storiti. Nič lažje ni bilo kot objeti gobavca takrat na poti pod Asizijem. Ko je objel zaudarjajočega ubožca in poljubil razpadajoče lice, je gobavec nenadoma izginil. Vse zaudarjajoče v Frančišku pa je ostalo in to je moral sprejeti. To je korak, kjer se začne prava ljubezen. Frančišek je je bil sposoben, ko je odkril, da ga tako odrešujoče najprej ljubi Gospod. Ko ob koncu življenja še enkrat pregleduje svoje korake spreobrnjenja, v Oporoki ugotavlja: "Kar mi je bilo prej odbijajoče, je postalo vir duhovne in telesne tolažbe."

Sv. Bonaventura začne biografijo o sv. Frančišku (LEGENDA MAJOR) s prikazom svetnika, ki trikrat sleče svojo obleko:

  • ko jo podari ubožnemu vitezu (LM I, 2);
  • ko jo zamenja z najubožnejšim revežem pred baziliko sv. Petra v Rimu (LM I, 6);
  • ko jo pred škofom in meščani Asizija vrne svojemu očetu (LM II, 4).

Ta zunanja dejanja le nakazujejo njegovo stopnjujoče prizadevanje, da odkrito in iskreno stopi pred Gospoda. Frančišek že takoj na začetku svoje poti razvije značilen način odgovora na Božji klic: preprost in neposreden. Evangeljsko spodbudo "sleči starega človeka" udejanji, ne da bi se oziral na javno mnenje. Odgovor je korenit in ne pušča za sabo poti nazaj, ne išče zasilnih izhodov in kompromisnih rešitev.

Ko se je osvobodil lažnih iluzij o sebi, je lahko stopil nag pred škofa in odgovoril na božji klic. Našel je svojo resnično podobo, resničnega Frančiška. Sedaj je lahko prisluhnil klicu Velikega Kralja in nanj svobodno odgovoril.

 

Svetopisemski odlomki za osebno molitev

spismo

Lk 9, 57-62: Rad bi hodil za Jezusom

Flp 3, 7-14: Zaradi Njega sem zavrgel vse

Napovednik

Revija Med nami

Med nami Duh Assisija in Brezmadežna - št. 1/2017-2018

Tabori in ostali dogodki

 logo sporocila

Mednarodna spletna stran:
omfconv link

Iskanje

film brezmadezna

grob sv franciska2

film o minoritih2