Srčno želim to storiti

V času svojega mladostnega iskanja je Frančišek stopil v cerkev. Tam ga prevzame beseda evangelija, v kateri Jezus pravi: "Pojdite. Ne oskrbujte se ne z zlatim, ne s srebrnim ne z bakrenim denarjem v pasovih, ne s popotno torbo, dvema suknjama, čevlji in palico, ampak ZAUPAJTE v Gospoda".

Ko je to slišal, je bil dobesedno ganjen od neke luči in od tu izvirajo besede: "Gospod mi je razodel." Frančišek je te besede razumel kot zapoved. Ko je stopil iz cerkve je rekel: "To hočem, to iščem, to želim storiti" (prim. LM III, 1).

Tako je Frančišek odkril SVOJ POKLIC - poklic zaupanja. S tem se je končalo njegovo iskanje, njegova tema. Toda znašel se je pred novim poslanstvom, pred novo potjo - življenja po evangeliju, ki jo bo treba prehoditi.

Frančiškovo dosledno življenje po evangeliju je postalo privlačno tudi za druge. Prvi, ki se mu je hotel pridružiti, je bil asiški plemič Bernard Kvintavalski.

Ko je Frančišek spoznal, da je "spočel prvega otroka", Bernarda, ki se je iskreno odločil slediti njegov način življenja, je rekel: "O tem se morava posvetovati z Gospodom!" Šla sta v cerkvico sv. Nikolaja in poiskala knjigo Jezusovega življenja. Odprla sta evangeljsko knjigo trikrat, proseč Boga, naj s trikratnim pričevanjem potrdi Bernardovo odločitev" (prim LM III,3).

Trije evangeljski odlomki, ki so pritegnili njune oči, so bili naslednji:

Mt 19, 21 - "Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim..."

Lk 9, 3 - "Ničesar ne jemljite na pot..."

Mt 16, 24 - "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj."

Frančišku je to zadostovalo: "To je naše življenje in vodilo ter življenje in vodilo vseh, ki bi se nam radi pridružili." Načrt in strategija, ki mu ju je razložil njegov Kralj in Gospod, sta bila očitna.

Pozneje je v svoji oporoki zapisal: "Ko mi je Gospod naložil skrb za brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti." V tem stavku je skrita drama: iskanje poti in poklica v temi; čutil se je poklicanega, a ni vedel kam, poti ni poznal. Vse to je bila dolgotrajna in velika bolečina. A našel je odgovor. To nam zaupa v enem samem stavku: "Ko mi je Gospod naložil skrb za brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru sv. evangelija." Od takrat naprej se je vedno zatekal k odpiranju svetopisemskega besedila.

Frančišek se je imel za preprosteža. Je svetnik brez učene teologije, nima vrhunskih izrazov. Njegova teologija je nežen dialog, plamen, ki prihaja iz njegovega srca. Bog je zanj resničnost. Njegov razum je pronical v globine skrivnosti, in, kar je ostalo nedostopno znanosti učenjakov, je postalo odprto za zaljubljenca. Bral je Sveto pismo in to, kar se je samo enkrat dotaknilo njegove duše, se je neizbrisno vtisnilo v srce. To je Frančiška navdihovalo za PREMIŠLJEVANJE, za MOLITEV, za globlji ODNOS Z BOGOM, za LJUBEZEN, za oblikovanje ČISTEGA SRCA. Brez ljubezni in srca ne moremo ničesar razumeti.

Ker je Frančišek z branjem Božje besede, premišljevanjem, molitvijo spoznaval Boga, se je od Njega naučil nebeške modrosti. V premišljevanju Kristusa, ubogega in križanega, je Frančišek videl povzetek in celotno razumevanje Svetega pisma.

"Gospod, kaj hočeš da storim?" vpraša Frančišek Gospoda. Gospod ga pokliče med ljudi, v skupnost, v občestvo, kjer prebiva Jezus. Nato ga pokliče, da o tem z zgledom in besedo pričuje drugim. Vsaka Božja beseda, ki jo na kakršen koli način sprejmemo in ob določeni uri potrka na naše srce, postane za nas klic, po katerem smo dolžni uravnavati svoje življenje.

Svetopisemski odlomki za osebno molitev