Predam se v njegov objem

 

"Hvaljen, moj Gospod, v onih,
ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo,
in prenašajo slabosti in trpljenje."
                                                            (Hvalnice stvarstva)
 
Frančiška smo srečali v času mladostnih sanj, ko Gospod s svojim klicem obrne njegovo pot. Zbegan v samoti in tišini išče točko, na katero bi se lahko oprl, ko se mu je vse dosedanje življenje zrušilo pod nogami. Kmalu spozna, da je svoje življenje preveč vzel v svoje roke, da njegova moč ne zadostuje, da ga bo "drugi opasal in odvedel, kamor noče". V podobi usmiljenega in ljubečega Boga kot v zrcalu zagleda svojo podobo: grešnika v Božjem objemu. Prva izkušnja nezaslužene ljubezni vžge v njem neslutene korake. Sposoben je objeti gnijočega gobavca, vse zapustiti in gol zakorakati v novo življenje.
Križani se mu razodene v razpadajoči cerkvici in mu zaupa svoje poslanstvo. Zaljubljenec je pozoren na vsak najmanjši namig ljubljene osebe. Sliši besede, ki jih drugi preslišijo, sluti pomene, ki so drugim nerazumljivi. Tako Frančišek doživlja Božje nagovore. Živi iz Božje besede, ki je kažipot njemu in prvi skupnosti bratov. Zdi se, da je Frančišku vse jasno, da je našel svoj pot k Bogu in njegova odpoved rojeva bogate sadove.
A le nekaj let zatem Frančišek spet tava v temi. Znajde se na razpotju in ne ve, kam ga Bog kliče. Vleče ga v zavetje gorskih samotišč, kjer tišina tako glasno diha Božjo navzočnost. Tudi v dolini srečuje Božji nagovor; v vsakodnevnem vrvežu, v bolečinah in radostih meščanov. Katero pot naj izbere: pot molitve in poglabljanja v Boga ali pot oznanjevanja? Kaj so zgolj moje želje in kaj je Božja volja? Frančišek prinese svoj dvom v molitvi pred Boga. Pa ne le svoji, ampak tudi molitvi svojih bratov in sestre Klare. Frančišek ve: lažje se je odreči imetju in očetovi dediščini kot svoji volji! Ni dovolj le sleči svojo obleko, da svoboden zadihaš novo življenje. Cena Božje ljubezni je cena poti na Kalvarijo. Frančišek se je napotil za Kristusom in na tej poti počasi odpada vse, s čimer se trudi zakriti svojo goloto. Predenj je postavljen nov izziv: zaradi Jezusa, čigar zvesti učenec je bil, postati popolnoma ranljiv, kakor je bil na milost in nemilost prepuščen njegov Gospod na križu. Bog od Frančiška zahteva, naj svoj neprecenljivi sen, svoje bratstvo, prepusti drugim in zaupa, da bo On po njih prav tako deloval, kot je po njem. Frančišek je to zmogel - še več - v popolni predanosti je našel popolno veselje.

S koncem Frančiškovega življenja se bližamo koncu duhovnih vaj. Kakor smo jih začeli s Hvalnico stvarstva, jih sedaj tudi končujemo, le da se nam pokaže v novi luči. Frančišek jo je sestavil v predzadnjem letu svojega življenja, ko je onemogel obležal pri Sv. Damijanu. V njem še odmevajo mistični dogodki La Verne, kjer je v gorečem objemu prejel znamenje Ljubljenega - njegove rane. Majhno temačno kolibo poleg samostana klaris, v kateri je ležal, so preplavile poljske miši, ki mu niso dale miru. Zaradi očesne infekcije je bil skoraj že slep. Napadi jetike, s katero se je v mladosti okužil v ujetništvu, so se vedno pogosteje pojavljali. Občasno se jim je pridružila še malarija, ki jo je staknil na misijonskem potovanju. Pogosto je krvavel in se zvijal od trebušnih bolečin. Razmere v bratstvu so ga spravljale v obup, le malo je ostalo od njegovih idealov. Temu je treba prišteti še boleče rane na rokah, nogah in strani. Zdi se, da je izkušnja La Verne obudila vse stare Frančiškove bolečine in jih naredila neznosne.
 
Legenda iz Perugie pripoveduje, kako je Frančišek v takšnem stanju padel v hudo notranjo stisko. Začel se je smiliti samemu sebi in dvomiti o smislu svojega življenja, misleč, da bo pogubljen. Neko noč se mu je prikazal Kristus, da bi mu lajšal trpljenje z obljubo radosti in miru svojega kraljestva. To je vžgalo Frančiškovo srce, da je sestavil eno najlepših ljubezenskih pesmi vseh časov. Z njo je bil pripravljen dovršiti svoje življenje in se dokončno predati svojemu Gospodu. Čeprav skoraj slep in v hudih bolečinah, je Frančišek občutil neizrekljivo veselje nad življenjem, ki je bilo popolnoma prepojeno z ljubeznijo. Prišel je na vrh svojega življenja: prek križa je zrl vstajenje in svetloba nadomestila njegovo slepoto. Frančišek je umrl gol na tleh, združen z vsem stvarstvom in Stvarnikom v besedah Hvalnice. Do konca je izživel svoj moto: "Neizrekljivo je ljubiti Božjo ljubezen, ki nas je tako neizrekljivo ljubila"(LM IX, 1).

Hvalnica stvarstva je neke vrste priročnik frančiškovske duhovnosti, napisana v pesniški obliki. Oriše pot, stopinje prihajanja k "Najvišjemu, Vsemogočnemu, dobremu Gospodu", ki je cilj vsake duhovne poti, ne le Frančiškove. Ob koncu duhovnih vaj tudi mi
 občutimo Božjo ljubezen do nas in našo hvaležnost zanjo. Želimo jo deliti z vsemi, ki jih srečujemo. Ko iščemo vsebino našega odgovora in želimo zaobjeti trenutke milosti teh duhovnih vaj, se nam misli vrtijo okrog štirih glavnih tem Hvalnice stvarstva:
  • Bog me ljubi takšnega, kakršen sem
  • vse stvarstvo odkriva Božjo ljubezen
  • predam se v varen objem Božje ljubezni
  • milost izročitve me dviga v novo življenje

 

Svetopisemski odlomki za osebno molitev

spismo

Napovednik

Revija Med nami

Med nami Duh Assisija in Brezmadežna - št. 1/2017-2018

Tabori in ostali dogodki

 logo sporocila

Mednarodna spletna stran:
omfconv link

Iskanje

film brezmadezna

grob sv franciska2

film o minoritih2