Noviciat je vzgojna ustanova, za katero napiše kandidat prošnjo potem, ko je preživel vsaj eno leto postulata v naši provinci. Z vstopom v noviciat postane novinec - čeprav še ne polnopravni - član naše province in reda. To vzgojno obdobje pomeni

že polno vključitev v redovno življenje z nekaterimi dolžnostmi in pravicami.
V noviciat lahko sprejmemo fante, ki so dopolnili 17 let in čutijo Božji klic ter imajo potrebno človeško in krščansko zrelost. Noviciat je namenjen izključno redovnemu oblikovanju, zato je v tem času prepovedan študij za dosego akademskih naslovov.
V letu noviciata raste novinec na duhovno - vzgojnem in študijskem področju.

Duhovno - vzgojni del obsega uvajanje v molitev, liturgijo, premišljevanje Božje besede, dneve zbranosti in druge oblike duhovnega življenja. Ob rednem in osebnem pogovoru z magistrom pa novinec prepoznava tudi svojo osebno poklicanost.
Študijski del obsega spoznavanje življenja in duhovnosti sv. Frančiška, redovnih pravil (Vodila, Konstitucij, Generalnih in provincialnih statutov), teologije posvečenega življenja, spoznavanje zaobljub z bibličnega, teološkega, psihološkega in pravnega vidika, zgodovine našega reda in osnov krščanske duhovnosti. Če je le mogoče, v tem času poromamo v Assisi, kjer se pri izvirih dodatno duhovno okrepimo.
Red manjših bratov minoritov je odprt tudi za apostolat med ljudmi. Odsev tega je naše življenje, ki se odvija med molitvijo in oznanjevanjem ali kakšno drugo duhovno dejavnostjo. V času noviciata to delo apostolata nadomestimo z raznim drugim delom: skrb za urejenost samostanskih prostorov in okolja, vrta, ... Ker živimo v skupnosti, se najde tudi čas za skupno razvedrilo in rekreacijo.
Po enoletnem spoznavanju, uvajanju in tehtnem premisleku, čemur je noviciat prvenstveno namenjen, novinec pisno prosi provincialnega ministra za polaganje prvih, preprostih zaobljub. S tem izrazi željo, da želi to življenje po evangeljskih svetih, uboštva, čistosti in pokorščine v našem redu nadaljevati, ga poglabljati in se po določenem času (čas preprostih zaobljub ne more trajati več kot devet let) za vse življenje tudi zanj odločiti. Provincialni minister s svojim definitorijem na podlagi vzgojiteljevega poročila presodi in odloči o polaganju zaobljub in sprejemu v naš minoritski red.

Zgodovina: Noviciat slovenske minoritske province sv. Jožefa je ustanovil minister general fr. Lafrannco M. Serrini 10. junija 1993. leta v samostanu sv. Vida na Vidmu pri Ptuju. Pred tem so naši novinci opravljali dobo noviciata skupaj s hrvaškimi sobrati na otoku Cresu. Ob vračanju nacionaliziranega samostana sv. Frančiška v Piranu, je dozorevala misel, da bi noviciat preselili v Piran. Ohranjeni dokumenti samostanskega arhiva v Piranu govorijo, da je od leta 1730 do 1806 tukaj že bil noviciat.
Po sklepu XI. provincialnega kapitlja je Generalni minister fr. Joachim Giermek 17. julija 2002 noviciat iz samostana sv. Vida na Vidmu pri Ptuju preselil v samostan sv. Frančiška v Piranu. 

"Kar nekaj let sem bil pri Frančiškovih otrocih in ta svetnik je bil res prava faca."
"Vem, da me Bog kliče. Sem že poskusil pri onih v Stični, pa me niso sprejeli..."
"Ko sem bil poleti na duhovnih vajah, me je začela vznemirjati misel, da Bog nekaj hoče od mene."
"Doma me nihče ne razume. Pri vas me boste gotovo sprejeli, saj ste kristjani, ne?"
"Že od malega sem ministriral v naši župniji. Vedno sem se pocutil domačega ob oltarju."
"Na Ptujski Gori mi je prišla v roke vaša zgibanka. Kar všeč mi je bila. Zato sem danes tu!"
"P. Janez, oni s kitaro, ki ima lep glas me je navdušil za vas. Tudi jaz rad prepevam."

Tako približno izgledajo prvi stavki fantov, ki prek pisem ali v živo potrkajo na naša vrata z željo, da se nam pridružijo. Motivi so različni in potrebujejo čas, da se izčistijo. Ta čas medsebojnega spoznavanja in izčiščevanja poklica imenujemo postulat. Traja eno leto ali dlje: glede na osebni napredek in željo kandidata.

Osnovno vprašanje tega obdobja je:
Kdo sem jaz
in kdo si Ti?

Prvi del vprašanja vsebuje spoznavanje samega sebe in rast v človeški zrelosti. Kandidat se skupaj z vzgojiteljem ozira na svojo življenjsko zgodbo, jo pripoveduje, išče Božjo prisotnost v njej in se Mu zahvaljuje za ljudi, ki so spremljali njegovo dosedanjo pot. Opaža tudi svoje stranpoti, prevzema odgovornost zanje in se trudi za spreobrnjenje.

Drugi del vprašanja postulanta usmerja k Božjemu obličju. Spoznava Jezusovo življenje in v molitvi išče svoj odgovor na Njegovo ljubezen. Pri tem mu je v oporo izkušnja sv. Frančiška in življenje bratske skupnosti.

 Življenje v postulatu zaobjema naslednja področja:

- življenje v skupnosti

- rast v človeški zrelosti

- uvajanje v življenje z Bogom

- spoznavanje redovništva

- spoznavanje Frančiška in njegove duhovnosti

Program je prepleten iz naslednjih vsebin:

- skupna srečanja

- osebna srečanja z magistrom in spiritualom

- skupna in osebna molitev

- branje in osebno poglabljanje

- skupno delo

- osebne zadolžitve

Postulat je čas intenzivnega spoznavanja sebe, Cerkve in Boga. Do konca postulata kandidat prečisti svoj poklic, da lahko razloči h čemu ga Bog kliče. Če se v njemu utrdi želja postati manjši brat minorit, napiše prošnjo za vstop v noviciat.

Postulat naše province je v minoritskem samostanu sv. Petra v Ljubljani.
Če se vam je porodila kakšna misel, komentar, vprašanje - potem nam napišite na naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Naročilo sv. Frančiška manjšim bratom, ki je zapisano v potrjenem Vodilu se glasi: Opominjam in spodbujam brate, naj bo njihovo govorjenje v pridigah dobro poudarjeno in dostojno, v korist in spodbudo ljudstva, kateremu naj oznanjajo grehe in kreposti, kazen in slavo, s kratkimi govori, ker je tudi Gospod na kratko govoril na zemlji.

Več ali manj zvesti temu naročilu smo se manjši bratje minoriti pred štiridesetimi leti vključili v apostolat na področju ljudskih misijonov na Slovenskem. Tu in tam smo misijonarili tudi v zamejstvu, v okolici Trsta in v samem mestu že dvakrat, prav tako na dvojezičnem podrocju južne Koroške.

Na domačih tleh minoritski misijonarji z govori, okroglimi mizami, kamor vabimo različne strokovnjake ali preproste pričevalce, mlajši s kitaro in pesmijo, želimo utrjevati vero in gradimo predvsem na našem slovenskem izročilu.

Velik poudarek v misijonskem času je predvsem na osebnem spreobrnjenju, ki ga naj vernik doživi v dobro opravljeni spovedi.

Kot posebno sveta dediščina minoritskega reda je zapuščina sv. Maksimilijana Kolbeja, ki je v našem času konkretno pokazal, kako je češčenje Matere Božje - Brezmadežne bistvenega pomena za novo evangelizacijo. Zato so minoritski misijonarji tudi marijansko usmerjeni, saj se v marijanski šoli krepi zdrav krščanski duh, tako v družinskem življenju kot tudi v javnosti.

Posebna skrb velja otrokom za katere so pripravljena srečanja z določenimi nalogami, ki navadno zaposlijo vso družino.

Mladim ponudimo predvsem pričevanje krščanskega veselja in svobode, ki jo človeku nudi zvestoba samemu sebi v luči evangeljskega sporočila.

Življenje je Božji dar. Vsak človek je od Boga ljubljen in ima svoj končni cilj v gledanju Boga. Ostarelim in bolnim, nemočnim in revnim v duhu Frančiškovega naročila želimo približati našega Gospoda, ki se v evangeliju razodeva kot utelešena ljubezen.

Eden največjih častilcev Brezmadežne je bil gotovo sv. Maksimilijan Kolbe. Preko nje in z njo je hotel ves svet pridobiti in posvetiti za Kristusa. Začelo se je že ob študiju v Rimu leta 1914. Svet je zajela vojna in brat Maksimilijan je spoznal, da je potrebno izdelati dober strateški načrt, kajti rešiti je treba vse prodane duše. Premišljeval je in molil. Marijanski duh kolegija, frančiškovska tradicija in temeljito bogoslovno znanje je oblikovalo in izpopolnilo po naravi silno in skrivno privlačnost njegove duše. Neprestano je ponavljal: "Brezmadežna je najkrajša pot do Kristusa. Je orožje, s katerim se osvaja za Kristusa, je sredstvo, da se dušam daje Kristus.". Sam pravi, da se je o Brezmadežni več naučil pri molitvi kakor z branjem, več kleče, kakor pa z listanjem po knjigah.

17. septembra 1917 je skupaj s sedmimi brati ustanovil zvezo - VOJSKO BREZMADEŽNE (M.I.). Kaj je bil povod? Čutil je krizo propadanja reda, zato je dejal: "Obnoviti se ali propasti!". 

Prav tako pa se je srečal s prostozidarstvom, svobodomiselnim gibanjem, ki se je bojevalo zoper krščanskega Boga in zoper  Cerkev. Vitezi Brezmadežne morajo zanj biti junaki, in če je potrebno, mučenci pokorščine. V tej točki je bil oče Maksimilijan neizprosen. Kdor ne uboga, ne zasluži, da bi bil v službi nje, katere največja odlika je v tem, da je vedno "dekla Gospodova". Zanjo je dejal, da je "najkrajša pot do Boga". Tesno je povezana z Bogom, je milosti polna, dela to, kar hoče Bog in je "njegovo orodje". Maksimiljan želi, da se vsi posvetimo njej in postanemo orodje v njenih rokah pri evangelizaciji sveta. Mnogi so mu očitali, da zamenjuje Kristusa za Marijo. Njim odgovarja: "Ljubezni do Marije vam nihče ne zapoveduje! Marija je Jezusova mati. Samo sužnji in služabniki si postavljajo vprašanja o tem, kaj je treba storiti. Kakšna bi bila ljubezen, ki bi storila samo to, kar mora? Ni nas treba biti strah, da bomo Brezmadežno preveč ljubili, ker je nikoli ne bomo ljubili tako močno kot Jezus. Vsa naša svetost je v posnemanju Jezusa. Kdor se približa Njej, se približa Bogu; po krajši, bolj gotovi in lažji poti. Mar ni tako? Pa vendar klic bolnika po bolniški sestri ne nadomesti potrebe po zdravniku. Nasprotno, sestra napravi prav to, česar bolnik sam ni več sposoben. Namesto njega stopi po zdravnika. Marija je utelešenje najpopolnejšega odgovora ljubezni na Božjo ljubezen. Marija je služabnica, dekla Boga. Ljubite jo!"

P. Danilo Holc pa je ob petdeseti obletnici smrti sv. Maksimiljana Kolbeja pripravil dramsko-liturgično uprizoritev svetnikovega življenja Pelikanov polet

Tudi v Sloveniji obstajajo vitezi Brezmadežne (Vojska Brezmadežne). Več lahko izveš na naslovu:
p. Milan Kos
Minoritski trg 1, 2250 Ptuj
tel.: 0590 73 000
e-pošta: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Vsakodnevna izročitev Brezmadežni

Ponedeljek:

… da bi družine, ki jih pestijo različne stiske in težave, v Bogu odkrivale moč in oporo.

Torek:

... da bi mladi zmogli odpreti srca Bogu in prepoznati svojo poklicanost ter ga prositi za pravilno življenjsko odločitev.

Sreda:

… da bi si zakonci vzeli več časa drug za drugega in otroke.

Četrtek:

… da duhovniki, redovniki, redovnice in misijonarji, ki se nahajajo v različnih preizkušnjah, ne bi pozabili Kristusovega povabila ljubezni.

Petek:

… da bi tisti, ki živijo v izvenzakonskih skupnostih, odkrili, da Bog preko zakramenta svetega zakona prinaša blagoslov.

Sobota:

… da bi si Bogu posvečeni prizadevali za sveto življenje.

Nedelja:

… da bi se družine rade zbirale pri nedeljskem bogoslužju.

V potrditev članstva boste prejeli blagoslovljeno čudodelno svetinjico in molitev (slika spodaj). Svetinjica je
vidno znamenje ljubezni do Brezmadežne (»dar Brezmadežne«) in naša zaščita pred hudim; po besedah sv.
Maksimilijana »strelivo za osvajanje duš«.
Člani Vojske Brezmadežne čudodelno svetinjico nosijo s seboj (lahko v denarnici ali med drugimi karticami v svoji listnici), da jih vodi priprošnja Brezmadežne, ter obnavljajo vsakodnevno posvetitev oz. izročitev Brezmadežni. Enkrat letno imajo svoj shod in trikrat letno prejmejo po pošti list Vitez Brezmadežne.

V okviru Frančiškovega Svetnega Reda (FSR) so se v zadnjih dvajsetih letih izoblikovale dejavnosti, ki so bile namenjene tudi mladim. V osemdesetih letih se je tako rodil "Duh Assisija".
Kaj vse vključuje "Duh Assisija"?

- Že od leta 1987 organiziramo romanja za mlade v Assisi, kjer jim želimo približati duhovnost in lik svetega Frančiška in svete Klare. Na krajih samih se srečujemo z njuno besedo, z njunim sporočilom in jo poskušamo ob božji besedi presaditi v današnji čas.

- Z leti se je rodila revija "Duh Assisija", ki je revija vseh asiških romarjev. Njen namen je, da bi romarji, tudi po romanju, ostali povezani, da bi jim vsaka nova številka prinesla nekaj asiške svežine in navdušenja.

- V okviru "Duha Assisija" smo ob stoti obletnici rojstva svetega Maksimiljana Kolbeja organizirali tudi romanje na Poljsko. Ob liku svetnika dvajsetega stoletja želimo tudi mi odkrivati naše poslanstvo v življenju.

-"Duh Assisija" pripravlja vsako leto 27. oktobra molitveno uro. Svetovnemu dnevu molitve za mir je svoj pečat vtisnil papež Janez Pavel II., ko je 27. oktobra 1986 v Frančiškovo mesto Assisi povabil skoraj vse predstavnike religij, da bi v mestu velikega svetnika skupaj molili za mir. V Sloveniji že od vsega začetka uresnicujemo to naročilo in skupaj z mnogimi verniki in našimi škofi molimo za mir v Duhu Assisija.

"Duh Assisija" pomaga ohranjati duha svetega Frančiška Asiškega v današnjem svetu. Frančišek ni samo svetnik 13. stoletja, ampak tudi za današnji čas.

20 letnica asiš...

20 letnica asiš...

20 letnica asiš...

20 letnica asiš...

20 letnica asiš...

20 letnica asiš...

20 letnica asiš...

20 letnica asiš...

20 letnica asiš...

20 letnica asiš...

20 letnica asiš...

20 letnica asiš...

20 letnica asiš...

20 letnica asiš...

20 letnica asiš...

Povezave: 

Spletna kamera izpred bazilike sv. Frančiška v Assisiju

Smo otroci in mladi, ki želimo pripadati Cerkvi po zgledu svetega Frančiška Asiškega in svete Klare. Na svojih srečanjih spoznavamo vrednote svetega Frančiška (dobroto, pogum, preprostost, veselje, uboštvo, molitev) in iščemo načine, s pomočjo katerih bi lahko na sebi primeren način služili Gospodu.

več...

http://www.ofs.si/

Frančiškovo bratje minoriti duhovno skrbimo za naslednja bratstva v Sloveniji: Ptuj, Dornava, Videm, Sveta Trojica v Halozah, Slovenska Bistrica, Laporje, Sostro pri Ljubljani in Piran.

O vseh vprašanjih se lahko pogovorite s p. Martinom Gašparičem.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.@Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

BRATSTVO IN SLUŽENJE

Red manjših bratov minoritov je bratstvo, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški znotraj Cerkve, da bi živeli in pričevali za sveti evangelij v ponižnosti, brez imetja in v čistosti.

Sv. Frančišek je hotel, naj se njegovi bratje imenujejo manjši bratje . Majhnost je osnovna drža pri hoji za ubogim in ponižnim Kristusom, ki bratom pomaga pri odpovedovanju oblasti, pokorščini do vseh, medsebojnemu služenju, solidarnosti z najmanjšimi znotraj družbe, spodbujanju in graditvi miru kjerkoli se nahajajo, ob nenehni odpovedi samemu sebi.

Sv. Frančišek je pokazal na dve temeljni evangeljski vrednoti, ki predstavljata našo identiteto in ju je sprejel kot Gospodov dar: bratstvo (»Ko mi je Gospod dal brate...« FOp 14), in majhnost, ki jo razume kot oblikovanje po Jezusu služabniku, (»Naj se vsi brez razlike imenujejo manjši bratje« 1 FVod 6,3).

Že od začetka je naš Red poudarjal samostansko razsežnost in s tem poudaril posebno obliko življenja bratstva. Samostanski način življenja nas spodbuja k aktivni in odgovorni soudeležbi vseh bratov pri bratskem življenju, zlasti s pomočjo samostanskega kapitlja. Obenem se angažiramo na področjih evangelizacije, kulture in služenja človečnosti, ob pozornem spremljanju zgodovinskih, socialnih in kulturnih sprememb in tudi novih oblikah prisotnosti in pričevanja.

Delovanje bratov je najtesneje povezano z duhovnim življenjem: naše celotno življenje »naj bo prežeto z duhom apostolata in vse apostolsko delovanje naj bo prežeto s kontemplacijo« (PŽ). Zato vsi bratje iščemo prisotnost »najvišjega, vsemogočnega, dobrega Gospoda« pri vsakovrstnem delu, ki ga opravljamo kot duhovniki ali redovni bratje.

Z redovnimi zaobljubami se bratje javno zavežemo življenju po evangeliju v bratstvu, majhnosti, pokorščini, brez imetja in v čistosti, po Vodilu bratov minoritov kot je razloženo v Konstitucijah. Z večnimi zaobljubami smo bratje dokončno včlenjeni v Red.

SLOVENSKI MINORITI

Takšen način posvečenega življenja želimo uresničevati tudi slovenski minoriti, ki imamo v Sloveniji samostojno provinco, katere zavetnik je sv. Jožef. Provinca ima devet samostanskih bratstev ter eno filialno skupnost. Bratje se trudimo biti na voljo romarjem in turistom v romarskih svetiščih (Ptujska Gora, Olimje, Turnišče); mladim in starejšim, ki želijo opraviti duhovne vaje v domovih duhovnih vaj (Olimje, Sveta Trojica v Halozah, Prežganje, Piran); nuditi možnost spoznanja in odločitve živeti Frančiškovo duhovnost v vsakodnevnem življenju (Frančiškovi otroci, Frančiškova mladina, Frančiškov svetni red, romanja v Assisi in druge Frančiškove kraje); župnijska pastorala v župnijah; bolniška pastorala v Kliničnem centru in Onkološkem inštitutu v Ljubljani; vojaška pastorala kakor znanstveno delo na Teološki fakulteti. Tudi samostanskim bratom je omogočeno delo za katerega so se usposobili (kateheza otrok in mladih, prepevanje in igranje orgel pri liturgičnih opravilih, vsakodnevna opravila v samostanih ...).

Trudimo se tudi ohranjati odprtost za potrebe našega Reda (sprejemanje romarjev na grobu sv. Frančiška v Assisiju, vzgoja bratov v mednarodnem kolegiju v Rimu) kakor vesoljne Cerkve v misijonih (Turčija in Kazahstan).

Vzgojne ustanove v provinci: postulat, noviciat in ponoviciat (Ljubljana, Assisi in Piran) nudijo možnost kandidatom, da odkrivajo lastno poklicanost ter sprejmejo Gospodovo povabilo življenja in poslanstva po vzoru sv. Frančiška v minoritskem Redu.

NAŠE POSLANSTVO

Pogosta težava, v katero zapademo ob razpravljanju o poslanstvu, je poskus, da ga opredelimo v odnosu do tega, kaj se naredi oziroma v njegovi posebni dejavnosti, kot da bi se vse izčrpalo v »količini« izvršenih stvari in »spreobrnjenj«. Za Frančiška to ne velja: ne opisuje dejavnosti bratov oziroma njihovega opravljanja nalog, ampak njihov način življenja. Beremo namreč v Potrjenem Vodilu: »Svojim bratom pa svetujem, jih opominjam in spodbujam v Gospodu Jezusu Kristusu, naj se ne prerekajo in prepirajo, kadar hodijo po svetu, in naj ne sodijo drugih, ampak naj bodo krotki, miroljubni in skromni, blagi in ponižni. Z vsemi naj vljudno govore, kakor se spodobi«. Ta spodbuda se dopolnjuje še z eno iz Nepotrjenega Vodila: »Bratje, ki bodo šli, lahko med neverniki duhovno bivajo na dva načina. Prvi način je ta, da ne povzročajo prepirov in prerekanj; 'podrvžejo naj se marveč zaradi Boga vsaki človeški ustanovi' (1 Pt 2, 13) in priznajo, da so kristjani. Drugi način pa je ta: ko bodo videli, da je Gospodu všeč, naj oznanjajo Božjo besedo, da bi začeli verovati v vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha, Stvarnika vesolja, Sina Odrešenika in Zveličarja, in da bi se dali krstiti in bi postali kristjani ... Tukaj so opisane značilnosti manjšega brata minorita, ki je poslan: bratski in svetovni mož, pripravljen na dobrohotnost, ki se ne vsiljuje, je pripravljen za služenje, je graditelj miru. Slika se dopolni z določitvijo načina, s pomočjo katerega gre manjši brat po svetu: »obnašati se duhovno – pravi – na dva načina«. Prvi način je življenjski stil, utemeljen na blagrih, drugi način je javno oznanjevanje evangelija, ki nastopi, ko bodo videli, da je Gospodu všeč. V Frančiškovih besedah najdemo trditev, da je sámo življenje misijonarja živa Beseda kraljestva.

Karizma in poslanstvo frančiškovih bratov minoritov

Frančiškovi bratje minoriti tako rekoč od Frančiškovih časov na prostoru, kjer danes živi slovenski rod, uresničujemo svetnikovo naročilo: »Naj bratje živijo Evangelij«. To naročilo je Frančišek zapisal v svoji knjigi življenja - Vodilu, za katerega je želel, da bi ga vsi bratje imeli, ga poznali in o njem premišljevali v spomin na svojo prisego.
 

MINORIT-manjši brat

Beseda minorit v slovenskem govornem okolju označuje redovnika minoritskega bratstva, ki ga je ustanovil sv. Frančišek in seje v zgodovini razdelil na tri veje (minoriti, frančiškani, kapucini). Izraz minorit je prevzet iz nemščine in izhaja iz nemške besede Minoriten, kar pomeni manjši, ta pa spet iz latinske besede minor, ki ima isti pomen. Izraz minorit- manjši izraža bistvo Frančiškovega hotenja, naj se njegovi bratje imenujejo manjši bratje, »da bi že iz samega imena spoznali, da so za učenje ponižnosti prišli v šolo ponižnega Kristusa« (Konst. 3).

Duhovnost in poslanstvo manjših bratov minoritov sta torej osredotočena na izpolnjevanje evangelija. Iz njega se bratje učijo in odločajo za življenje v pokorščini, čistosti in brez lastnine.
Frančiškovi bratje minoriti to poslanstvo na slovenskih tleh uresničujemo že skoraj 800 let. V različnih zgodovinskih razmerah in v težkih časih so si bratje minoriti prizadevali za življenje po vzoru sv. Frančiška, za oznanjevanje evangelija in rast krščanskega življenja, pa tudi za razcvet znanstvenega, kulturnega in umetniškega življenja. Vztrajali so v najhujših časih naše zgodovine in v velikih nevarnostih, ki so ogrožale tako vero, Cerkev, minoritski red kot tudi narod. Vzponi in padci so si sledili, kakor si sledijo jagode rožnega venca. Na ozemlju današnje Slovenije so se zamenjavali vladarji in oblastniki, menjale so se redovne province, provincialni ministri in kustosi. Usihali so samostani in se rojevali novi. Skozi zgodovino pa sta na slovenskih tleh od Frančiškovih časov stala in obstala dva minoritska samostana, dva stebra, dve še vedno živi priči duhovnosti, poslanstva in življenja v duhu sv. Frančiška. To sta samostan sv. Petra in Pavla na Ptuju (1239) in samostan sv. Frančiška v Piranu (1301).

Karizma

Z besedo karizma označujemo vsak zastonjski dar, ki ga posameznik ali skupnost prejme od sv. Duha in je namenjen rasti Cerkve. Poudariti je treba, da je karizma dinamična stvarnost, ki je gibljiva in odprta razvoju skladno z zgodovinskimi, socialnimi in kulturnimi okoliščinami. Sestavljena je torej iz mnogih elementov, ki so povezani v celoto.
Od Frančiškovih časov naprej so nastopile mnoge plime in oseke, ki so prispevale k razdelitvi na tri glavne veje, tri družine, tri smeri, ki pa vse vodijo k istemu cilju (minoriti, frančiškani, kapucini). Modri papež Pij X. je razložil, da je bila Frančiškova karizma tako plodna, da ni mogla biti omejena samo na eno skupnost. Minoriti, frančiškani in kapucini smo vsi sinovi enake časti in istega očeta.

Frančišek je torišče enega in istega plemenitega stebla s tremi vejami. Uradni naziv za brate minorite se glasi Ordo fratrum minorum conventualium. Konventualni Frančiškovi posnemovalci so se že v samem začetku odločili, da raje živijo v mestnih središčih kakor v eremitaži, raje v večjih in urejenih skupnostih kakor kot potujoči pridigarji. Iz conventa - samostana, stabilnega prebivališča, zasidranega v živem srcu sveta, so se Frančiškovi sinovi minoriti v prvi vrsti trudili za duhovno in molitveno življenje, radi so prisluhnili potrebam Cerkve, nikoli pa jim ni bilo tuje delo in prizadevanje na kulturnem, znanstvenem, pedagoškem in umetniškem področju. Tako je bilo skozi vso zgodovino, tako je tudi danes. ii   Zgodovina pa minoritskemu bratstvu kljub izredno uspešnim in cvetočim i-   obdobjem ni prizanašala s težkimi preizkušnjami, ki so bile posebej močne v XIX. in v začetku XX. stoletja, ko je red štel približno 1.000 članov. Te hude preizkušnje v življenju in delovanju minoritskega bratstva je največji med Frančiškovimi brati minoriti v dvajsetem stoletju, sv. Maksimilijan Kolbe, primerjal s preizkušnjami, ki jih je preživljalo izraelsko ljudstvo, ko je bilo ponižano, da je potem mogla zasijati božja slava in slava Marije Kraljice nebes in zemlje. Bil je prepričan, da njegovih bratov minoritov, ponižanih kot nekoč božje ljudstvo, Bog ni zapustil, kakor se je morda zdelo, ampak jih je določil, da se na edinstven način kot krščanski vitezi hrabro bojujejo za božje kraljestvo pod varstvom Brezmadežne. Maksimilijanovo videnje se, hvala Bogu, uresničuje v zarji tretjega tisočletja. Minoritski red je od Maksimilijanovih časov v stalnem porastu in trenutno šteje nekaj čez štiri tisoč članov, ki delujejo na vseh celinah.

Temelji duhovnosti in poslanstva bratov minoritov

Trije osnovni temelji, ki zaznamujejo duhovnost in poslanstvo Frančiškovih bratov minoritov, so: majhnost, bratstvo in konventualnost.

Konventualni

Izraz "konventualni« izhaja iz »con-ventus« in pomeni skupaj priti, združiti se.
V prvi vrsti torej pomeni skupnost ljudi, »comunitas«, nato pa stavbo, samostan, v katerem skupnost hiva, »convent«.
Nadalje izraz konventualni pomeni določen način življenja- strukturo, ki jo je red, ki ga je ustanovil sv. Frančišek, v teku zgodovine in njenih mnogoterih vplivov razvil v skladu s svojo karizmo.
Ta način življenja se kaže v skupni molitvi, skupnem bivanju, medsebojni delitvi duhovnih in materialnih dobrin, skupni mizi, sodelovanju pri
organizaciji in delitvi dela, soodgovornosti pri poslanstvu in delu na duhovnem in materialnem področju.

Sv. Frančišek je želel, da se njegovi bratje imenujejo manjši bratje, da bi tako že iz samega imena spoznali, da so za učenje ponižnosti prišli v šolo ponižnega Kristusa. Majhnost je osnovni sestavni del karizme Frančiškovega bratstva. Frančišek je želel, da bi bratje vedno bili in ostali manjši, med seboj, v Cerkvi in v svetu. To se bratom ni vedno posrečilo in Frančiškova želja je bila skozi vso zgodovino na preizkušnji, prav tako kakor je bilo na preizkušnji bratstvo. Frančiškovo bratstvo ni nekaj statičnega. Težko ga je pravno definirati. Frančiškovo bratstvo je kakor ljubezen prvih kristjanov v dajanju, ne v prejemanju. Majhnost in bratstvo sta temelja vseh, ki smo deležni Frančiškove karizme, KONVENTUALNOST pa je lastna Frančiškovim bratom minoritom. Zato se bomo pri konventualnosti podrobneje zaustavili.

Frančiškovska karizma

je način življenja in evangeljsko pričevanje za čisti dar Duha, ki ga je začel sv. Frančišek Asiški v naročju Cerkve, ga prenesel na red, ki ga je ustanovil, in se dinamično razvija s pomočjo reda skozi zgodovino ter se danes dosledno in ustvarjalno uresničuje po Frančiškovih bratih in sestrah.

Ko pa je število bratov naraslo na 3.000 in je bil red že hierarhično urejen in navzoč v različnih pokrajinah, je bila potrebna večja redovna disciplina, vzgoja mlajših in starejših in prilagoditve zahtevam Cerkve. Sveti Frančišek se je zavedal, da sta njegova karizma in bratstvo potrebna sprememb, ki jih je zahteval čas in nove okoliščine. Zato je napisal prvo Vodilo, v katerega je vključil sklepe kapitljev in dele svojih spisov. Med leti 1221 in 1223 so bratje prebrodili kratkotrajno krizo (odklonitev prvega Vodila, razprava o drugem Vodilu leta 1223) in s soglasjem ustanovitelja odprli teološko šolo v Bologni. S tem se je začel razvoj konventualnosti, ki je želel preseči preveliko navezanost na prvotni način življenja in zagotoviti študij mladim bratom, ki bi želeli postati duhovniki, ter odgovoriti na pastoralne potrebe univerzalne Cerkve.