Od 4. do 8. novembra 2018 je v Piranu potekala trajna vzgoja za brate do 15 let slovesnih zaobljub.  V torek, 6. novembra, so se jim pridružili tudi ostali bratje iz province. Ves čas je bil med brati navzoč tudi prov. minister p. Igor Salmič, ki je za prvi dan pripravil tudi predavanje na temo o molitvi na splošno ter pod vidikom prenovljenega besedila Konstitucij. V torek je bil osrednji gost, oz. predavatelj frančiškan p. dr. Andraž Arko, ki je spregovoril pod naslovom Sv. Frančišek in molitev.

Sreda je bila namenjena utrjevanju bratskih vezi zato so se bratje odpravili na skupni izlet v Rovinj, kjer so se posebej zaustavi v cerkvi sv. Eufemije in imeli milost pokukati znotraj sarkofaga zavetnice cerkve. Popoldne pa so imeli še priložnost, da so z ladjico raziskovali tudi Limski kanal oz. fjord.

Zadnji dan trajne vzgoje je spregovoril p. Janez Kurbus o pomenu duhovnega spremljanja v življenju redovnika – manjšega brata.

Ker k vzgoji spada tudi delo, so bratje za to izkoristili priložnost obiranja kakijev.

Nekaj misli iz predavanja p. dr. Andraža Arka:

Naši karizmi kakor tudi sv. Frančišku je lastno, da pri molitvi izhajamo iz konkretne izkušnje, ne iz glave ali nekje od "zgoraj". Božji odgovor je odgovor na našo konkretnost bližine z Gospodom. Kasneje je Frančišek preko te izkušnje vse bolj postajal molitev in ni bil več le človek, ki moli (prim. 2 Cel). Pri Frančišku je šlo za proces rasti, tudi preko vseh padcev, stisk in težav. V molitvi je potrebno včasih nositi tudi temo vere. Res je, da je tudi za Frančiška bilo tolažilno, da ga je s svojo molitvijo spremljala sv. Klara, a v življenju slehernega pridejo trenutki, ko mora ostali v molitvi sam.

V nadaljevanju smo se spraševali kakšno konkretno izkušnjo molitve imamo sami in se tudi iskreno soočili s svojimi težavami pri molitvi. Ena od ugotovitev je bila, da je vsak od nas enkraten in da je vsakemu najbolj blizu njegov lastni način molitve. Ni toliko pomembna zunanjost (liturgična pravila in oblike) kot pristni osebni odnos z Gospodom. Ta je tudi temeljni za ravnotežje med molitvijo in apostolatom v našem življenju. Za redovnika sta pomembni obe drži: Marije in Marte. Še pomembnejše pa je, da v vlogi Marte ostajamo mirni, ne pa vznemirjeni ali obsojajoči zaradi obilice obveznosti, saj lahko s tem uničimo vse.

Za nas redovnike ostaja molitev primarnega pomena, da ne bi zaradi premnogih obveznosti ugašali duha molitve (prim. Frančiškovo pismo Antonu). To pa je zagotovo tudi temeljni pogoj, da smemo upati, da nam bo Gospod podaril nove duhovne poklice.