"Obleka naredi človeka," trdi pregovor.Čeprav redovna obleka še ne naredi redovnika, je habit eden izmed znakov naše identitete.

Frančišek je bil sin trgovca z blagom. To ga je za vedno zaznamovalo. Celotno njegovo spreobrnjenje je simbolično povezano z obleko, njenim oblačenjem in slačenjem. Ta zunanja dejanja so le odsev njegovega notranjega iskanja resnične samopodobe. Prvi vrhunec doživi, ko pred škofom in množico radovednežev sleče vso obleko in jo vrne očetu.Trenutek popolne svobode in prevzetosti od Očetove ljubezni.

Frančišek končno najde "pravo obleko", ko na praznik sv. Matije posluša evangelij v katerem Jezus pošilja apostole: "Ne oskrbujte se ne z zlatom, ne srebrom, ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo, ne z dvema suknjama, ne s sandali, ne palico ..." (Mt 10,9). Besede so odgovor na njegovo dolgoletno iskanje, zato odvrže sandale, pas in palico. Vesel vzklikne: "To iščem, to hočem, po tem hrepenim z vsem srcem!" V novi "bojni opravi" novopečeni vitez krene na pot, da osvoji svet za svojega Kralja.
Za manjše brate vseh časov je tako preprosta obleka umbrijskih kmetov 13. stoletja postala habitus (lat. drža, temeljna naravnanost oz. vaja za dobro). Opominja nas na našo posvečenost Bogu, spodbuja nas k iskrenosti do sebe in k solidarnosti z ubogimi.