Gvardijan: br. Robert Horvat

Manjši bratje minoriti so začeli graditi cerkev sv. Frančiška v Piranu leta 1301 in končali leta 1318, ko je bila tudi posvečena. To potrjuje napis na desni stani pročelja cerkve. V Piranu je bil takrat župan Mafeo Manolesso, ki je pomagal pri gradnji cerkve in samostana. Arhitekt gradnje bi naj bil po domnevah Jacopo da Pola.

V njej je danes poleg glavnega (1787) še pet oltarjev.
Najbogatejši pa tudi najlepši je oltar sv. Antona Padovanskega. Poseben čar daje celotnemu prostoru Carpaccieva renesančna edikula. Pod tlakom cerkve je 32 grobnic, med njimi tudi grobnica družine Tartini.
Cerkvene orgle imajo skoraj 500-letno zgodovino.
V cerkvi je veliko dragocenih slik znanih mojstrov, kot npr. Lazzarinija in raznih slikarjev beneških delavnic. V vojnem in povojnem času so bila nekatera dela prenesena v tujino ali v muzeje, med njimi tudi najdragocenejša Marija s svetniki, delo slikarja Vittora Carpaccia.
Za glavnim oltarjem je redovniški molitveni kor iz orehovega lesa iz leta 1736.
Samostanska cerkev je bila v celoti obnovljena v letih 1987-2001.

Križni hodnik je bil tako v zgodovini kot tudi danes stičišče duhovnega in kulturnega življenja samostana in mesta.
Na mestu sedanjega, zgodnje baročnega križnega hodnika, je nekoč stal stari gotski križni hodnik. O njem pričata le še dve ohranjeni gotski bifori, ki sta vidni iz hodnika oziroma pinakoteke. Prvo poročilo o delu v križnem hodniku je iz leta 1676, ko so začeli s popravilom tlaka pred notranjimi vrati samostana. To delo je plačala družina Pitacco, ki je istega leta dobila v dar grobnico v cerkvi.
Leta 1694 so postavili monumentalni vhod v križni hodnik, ki je obenem portal samostana. Gvardijan je bil takrat odlični organizator in umetnik p. Gian Domenico Furian. Večja dela so nadaljevali leta 1698, ko so samostan dvignili za eno nadstropje in začeli pripravljati kamnite elemente za celotni križni hodnik.
Leta 1705 so bratje na občino poslali pisno prošnjo za denarno pomoč, da bi dokončali delo v novem križnem hodniku. Največ zaslug pri tem delu in povečavi samostana je imel mag. Silvester Apollonio. Tako pravi kamnita plošča iz leta 1722, ki je vzidana v zakristiji. Vsa ta dela v križnem hodniku so bila končana šele leta 1735. Vodnjak je bil končan proti koncu 18. stoletja.

Ob 300-letnici rojstva Giuseppa Tartinija so v samostanu med arhivskim gradivom našli načrt starih grobnic, med katerimi je bila tudi grobnica družine Tartini. Najdbo potrjuje še druga listina, ki pravi, da so bratje minoriti izbrali očeta slavnega violinista, Giovannija Antonia Tartinija, za dobrotnika samostana in mu v znak hvaležnosti zaradi povezanosti s samostanom dodelili grobnico v cerkvi, ki je bila do tedaj last družine Petronio. To se je zgodilo 25. maja 1699. Družina Tartini grobnice nikoli ni označila s svojim imenom. Odprta je bila 12. marca 1992 in potrjeno je, da so v grobnici ostanki devetih članov družine Tartini. Istega leta je samostan dal na grobnico vklesati napis v latinščini.

Danes v samostanu živi šest bratov. Upravljajo samostansko cerkev, nudijo duhovno oskrbo FSR, pastoralno pomagajo na župnijah, vodijo ljudske misijone, duhovne vaje in obnove. Od leta 2002 je v tem samostanu tudi noviciat Slovenske minoritske province.

V evangeliju beremo, da je Jezus takrat, ko je videl svoje učence utrujene od vsakdanjega dela, rekel: "Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!"
V "samotnem kraju" - starodavnem piranskem samostanu - vas Frančiškovi bratje minoriti pričakujemo, za vas molimo, vsem pa kličemo MIR IN DOBRO!

Sv. maša ob nedeljah in delavnikih ob 8. uri.
Ogled cerkve in samostana je možen vsak dan od 10.- 12. in od 17. do 20. ure.

Ogled multivizije z vstopnino v istem času (vsaj 5 oseb).
Najavljene skupine po dogovoru.