V času od 4. do 8. februarja 2024 smo se bratje do 30 let redovništva in duhovništva zbrali na permanentni vzgoji v Minoritskem samostanu bl. Antona Martina Slomška v Olimju. Zadnji dan smo obhajali Provincialni dan, na katerem smo se zbrali bratje iz celotne province.

Permanentno vzgojo je pripravil in vodil p. Janez ŠAMPERL, provincialni vikar in prefekt za vzgojo. Ustavili smo se ob Konstitucijah – dnevno smo se poglobili v dve poglavji, ju prebrali, premolili in nato v pogovoru predstavili bratom.

S profesorico in slavistko dr. Mileno IVŠEK razmišljali ob knjigi Alexie Vidot: Malo življenje Maksimilijana Kolbeja, dva popoldneva pa nas je na lepoto liturgije (skozi okrožnici »Cerkev iz evharistije« in »Srčno sem želel«) ponovno spomnil p. Anton BOROVNJAK, ki je trenutno član samostanske skupnosti San Antonio alle Terme v Rimu, kjer pripravlja doktorat iz liturgike. 

Zadnji večer je bil namenjen srečanju in sproščenemu pogovoru s provincialnim ministrom p. Milanom KOSOM.

8. februarja smo obhajali Provincialni dan, kjer smo bratom predstavili naše delo in poudarke. Provincialni minister p. Milan KOS pa nas je skozi nagovor papeža Frančiška ob Dnevu posvečenega življenja 2024 (Bistvenega  pomena je pozornost na notranje življenje ter varovanje pred duhom posvetnosti) in XXIII. poglavja Nepotrjenega Vodila Sv. Frančiška Asiškega želel navdušiti za bratsko življenje in izpolnjevanje našega poslanstva. 

S svojo svetostjo bomo največ pripomogli k splošnemu napredku v samostanu in provinci. Postati svet – to mora biti moj življenjski načrt in moja goreča želja.

p. Vito Muhič

Pripravljamo se na božični praznik. Tudi sv. Frančišek se je nanj vedno duhovno pripravljal, verjetno še posebej na tistega, ki ga je obhajal pred 800 leti, leta 1223 v Grecciu. Praznik Kristusovega rojstva ga je zelo nagovarjal. Obenem pa je čutil, da se njegovo tradicionalno bogoslužno obhajanje ni dotaknilo in prebudilo src ljudi.

Prav zato je v Grecciu hotel na poseben način obhajati ta »praznik vseh praznikov«. Votlino nad krajem je videl kot »katedralo«. Tam je dal pripraviti oltar in jasli s senom.

Frančišek ni želel biti režiser scenske uprizoritve, spektakla, ki ga človek pasivno spremlja. Čeprav je uporabil gledališke rekvizite, votlino, bakle, jasli, seno, petje, … je to razumel zgolj kot pomoč, da bi ljudje kot soudeleženci praznovanja bolj doživeli sv. mašo. Ta je bila središče. Jasli so postale oltar. Frančišek je povezal rojstvo in evharistijo. »Evharistični božič«, ki se na nek način dogaja vsak dan pri maši, še posebej odseva iz Frančiškovega prvega opomina: »Glejte, vsak dan se poniža, prav tako kot takrat, ko je 's kraljevskega prestola' stopil v telo Device. Vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikove roke« (FOp 1,16-18).

Navedeno besedilo nakazuje, da je Frančišek v tem dogodku poleg tega hotel videti še dve stvari: uboštvo in ponižnost Boga. To je razvidno tudi iz Frančiškovega pisma celotnemu redu: »O čudovita visokost in pretresljiva ljubeznivost! O vzvišena ponižnost! O ponižna vzvišenost, da se Gospod vesoljstva, Bog in Božji Sin tako poniža, da se zaradi našega zveličanja skrije pod neznatnim koščkom kruha!(FPRe 27).

Razmišljanje o Božji ponižnosti je še posebej blizu asiškemu ubožcu, saj je bila v tistem času to velika novost. V stoletjih pred njim so veliko bolj izpostavljali Božje kraljevanje, vsemogočnost in slavo. Pri sv. Frančišku pa zasledimo ta preobrat, ki ga lepo povzame prvi življenjepisec Tomaž Čelanski: »Predvsem pa je [Kristusova] ponižnost v učlovečenju in ljubezen v trpljenju tako zasedala Frančiškov spomin, da je komaj hotel kaj drugega misliti« (1 Čelano 84).

Pred to veličastno ponižnostjo Božjega Sina nam torej ne preostane drugega, kot da posnemamo zgled Jezusa Kristusa in vstopimo v to dinamiko ponižnosti in skromnosti, h kateri nas spodbuja naš Svetnik: »Poglejte, bratje, ponižnost Boga, in izlijte pred njim svoja srca; ponižajte se tudi vi, da vas bo povišal. Nič torej od svojega ne pridržite sebi, da vas popolnoma sprejme On, ki se vam vsega daje« (FPRe 28).

Frančišek vidi v učlovečenju tudi izraz uboštva, ki ga simbolizira seno. Bog, ki je bogat, sprejme našo revščino, da bi človeka obogatil. Izbrano uboštvo, h kateremu smo povabljeni, je temelj vsakega sprejemanja. To je zavest, da človek nima ničesar in je nenehno deležen božjega Daru, velikega daru brezpogojne Božje ljubezni.

V božični noči v Grecciu je eden od navzočih imel videnje, kako je dete v Frančiškovih rokah oživelo. Kot oživi hostija v duhovnikovih rokah. Ob prazniku torej ne oživljajmo božičnih figur, temveč poskrbimo, da bo oživelo naše srce. Svojemu bivanju dodajmo življenje in čustva. Božič je zato vsako leto edinstvena priložnost, da se detetu Jezusu približamo na neponovljiv način. Kako? Tako, da božično praznovanje postane Božji dotik, ko naše srce postane najlepša monštranca na svetu. Tako, da se v preprosti in živi veri temu Otroku (Evharistiji) približamo s (ubogim in ponižnim) srcem otroka.

Želim vam blagoslovljen praznik Jezusovega rojstva, ki naj vam da miru in vsega dobrega v novem letu!

p. Milan Kos OFM Conv., prov. minister