Kot redovnica, tretjerednica, ni živela v samotni samostanski celici, ampak v svetu. To je ponovni dokaz tem, ki pravijo, da se pobožno življenje lahko živi le za samostanskimi zidovi. Živela je v okoliščinah, v katerih živi večina ljudi. Pismo, s katerim je bila proglašena za blaženo lepo govori, kako je Marija Frančiška (1715–1791) premagala sovražnika človeškega zveličanja na odprtem polju, med nevarnostmi sveta, sredi hrupa mestnega življenja.

Že kot otrok je tako rada molila, da se je ponoči prebujala za več ur in je bila s svojim srcem pri Bogu. Čeprav je bila v Neaplju že takrat znana po svojem svetniškem življenju, je morala veliko trpeti ne le zaradi razmer v družini, kjer je gospodoval surovi oče, marveč tudi zaradi ljubosumnih »pobožnih duš«, ki so jo zaradi njenih zamaknjenj in znamenj petih Kristusovih ran dolžile čarovništva.

Ker je svetnica živela v naših časih, so izjavljali njeni sodobniki, tako so se nam ohranili posamezni dogodki njenega življenja. Kar je mučenec sv. Lovrenc rekel o sebi, velja tudi o tej svetnici: »Noč njenega zemeljskega življenja nima teme, marveč je vse jasno pred našimi očmi«.