GENERALNI MINISTER
REDA MANJŠIH BRATOV MINORITOV

št. 0537/2025
Rim, 1. junij 2025

Bratom kapitularjem in vsem bratom Reda

Dragi bratje, kot dobro vemo, se 203. redni generalni kapitelj našega Reda (1.–21. junij 2025) obhaja v posebnem kontekstu praznovanja osmega  stoletja (2023 – potrditev Pravila in Božič v Grecciu; 2024 – dar stigem; 2025 – sestava Sončne pesmi; 2026 – velikonočno praznovanje sv. Frančiška Asiškega), jubilejnega leta Cerkve (2025), ki ga je razglasil papež Frančišek, ter spomina na 1700 let nicejskega ekumenskega koncila, ki je potrdil veroizpoved (Credo), ki jo še danes izpovedujemo.

Temu seznamu želimo dodati še eno pomembno obletnico, ki bo, sem prepričan, pomembna tudi za generalni kapitelj: stoletnico prihoda prvih Frančiškovih bratov na Kitajsko (1925).

Ta poudarek ne izhaja toliko iz same omembe ozemlja, kamor je bila misija usmerjena (Kitajska), niti iz stoletne obletnice, ampak predvsem iz gorečnosti in odločnosti, ki sta tistega časa omogočili ta podvig. Če lahko danes to misijo štejemo za mejnik v sodobni zgodovini naše redovne družine, je to predvsem zaradi vere, poguma, pričevanja in celo mučeništva, ki so jih izkazali naši bratje.

Brat Paolo Fiasconaro, direktor misijonskega centra FIMP in avtor spominske knjige Kitajska: misijonsko svitanje manjših bratov konventualcev (1925–2025) 1, se sklicuje na tedanji misijonski klic Cerkve, ki ga je Red sprejel: papež Benedikt XV. (apostolsko pismo Maximum Illud, 1919) in nato papež Pij XI. (bula ob razglasitvi svetega leta 1925 Infinita Dei misericordia) sta spodbujala misijone v Cerkvi, in dva generalna ministra, p. Domenico Tavani in p. Alfonso Orlini, sta se na ta klic odzvala. “General Tavani,” piše avtor, “je za spodbujanje bratov k misijonom ustanovil Frančiškansko misijonsko vojsko” ... in “leta 1924 je bilo izglasovano odprtje misijona na Kitajskem z napotitvijo prve skupine osmih bratov (šestih s Sardinije, enega s Sicilije in enega iz Toskane)” ... ki “so 31. julija 1925 odpotovali iz pristanišča Brindisi in po potovanju, dolgem tri mesece in deset dni, prispeli v mesto Hingan v regiji Shensi (Shaanxi) na Kitajskem.” Med temi pogumnimi možmi posebej izstopa ime msgr. Giovanni Soggiu OFMConv, ustanovitelja in prvega apostolskega prefekta tega misijona, ki je bil umorjen med opravljanjem svojega misijonskega poslanstva. 2

Ni nepomembno spomniti, da se klic Cerkve in Reda k odpiranju meja proti novim obzorjem ni uresničil samo na kitajskih tleh. Prav tako pomembne so bile druge misijonske odprave, ki so jih nekatere province sprejele v začetku dvajsetega stoletja, kot na primer misijon na Japonsko (1930), ki ga je vodil sveti Maksimilijan M. Kolbe z brati, ter misijon v Zambijo (1931) z častitljivim božjim služabnikom p. Francescom Costantinom Mazzierijem in mnogimi drugimi sobrati iz različnih jurisdikcij Reda.

Radodarnost do misijonov ad gentes v našem Redu je ostala živa skozi vse dvajseto stoletje in vse do začetka 2000-ih let. Različne province so odprle nove misijone, ki so danes postali pravo in konkretno življenjsko gibanje Reda. Želim se zahvaliti provincam, ki še vedno spodbujajo, ohranjajo in oživljajo te misijone.

Danes, sto let kasneje, je papež Frančišek, ki je nedavno umrl, z bulo Spes non confundit razglasil sedanji jubilej, v katerem izraža, da “naj bo pričevanje verujočih v svetu kvas pristnega upanja, oznanilo novih nebes in nove zemlje (prim. 2 Pt 3,13) …”.

Novozvoljeni papež Leon XIV. je v enem svojih prvih govorov 3 ponovno opozoril na vsebine apostolske spodbude Evangelii Gaudium in med izbranimi temami poudaril potrebo po misijonski prenovi celotne krščanske skupnosti.

Tako kot je bilo leta 1925 potrebno odgovoriti na misijonski klic z nujnostjo in radodarnostjo, nas danes znamenja časov spodbujajo, da ne podcenjujemo razločevanja, formacije in zavzetosti za misijonsko življenje. Ta stoletnica nas vabi, da očistimo in napolnimo z duhom ter energijo že obstoječe misijone in preučimo možnosti za nove. Vabim vse brate, ves Red, naj zasije, kot pred sto leti, misijonski zagon.

Ena izmed znamenj časov je različna stopnja živosti v posameznih Cerkvah in verska občutljivost narodov. Medtem ko se mnoge države z dolgo katoliško tradicijo oddaljujejo od vere, v drugih krajih nestrpno pričakujejo prisotnost pastirjev, redovnikov ali evangelizatorjev.

Če se zatekamo v udobje znanega, tvegamo evangeljsko opustitev, ne samo v starem svetu, ampak tudi v novem, povsod, kjer nas misijonska nemotiviranost ali iskanje varnosti vodi v pomanjkanje radodarnosti.

Hvala Bogu za častivredne proti-primere: bratje in province, ki darujejo svoje življenje za oznanjevanje Kristusa in za pastirstvo ljudstva, ki potrebuje Boga, dostojanstvo in verno prisotnost.

Bratje, obhajanje vseh teh obletnic naj bo za nas priložnost, da okrepimo svojo vero, potrdimo svoj poklic in svetu ponudimo prenovljen frančiškovski pogled, prežet s preroško, misijonsko popotnostjo. Tako bodi!

Fra Carlos A. Trovarelli
Generalni minister

[1] FIASCONARO, brat Paolo, Kitajska – misijonska zarja minoritov. Stoletnica odprtja misijona (1925–2025). Anastatska kopija knjige p. Matteo LUO OFMConv (1975). Intervju s p. Paolo LIU, OFMConv (2025), Rim 2025. Minoritski misijonski center FIMP.

[2] SIMBULA, brat Giuseppe, Msgr. Giovanni SOGGIU, 1883–1930, misijonar in mučenec na Kitajskem, Minoritska knjižnica Sardinije, Oristano, 2005 (=Učitelji in Priče 2).

[3] NJEGOVA SVETOST PAPEŽ LEON XIV., Nagovor kardinalskemu zboru, sobota, 10. maj 2025.

Pismo generalnega ministra celotnemu redu ob slovesnem prazniku svetega Frančiška Asiškega

Ponedeljek, 30. september 2024

Prot. št. 0701/2024
17. september 2024

„Z njegovimi ranami smo bili ozdravljeni“ (Iz 53,5).
„Glej, vse delam novo“ (Raz 21,5).

Dragi bratje,

s tem pismom vam prinašam sporočilo dobrih želja ob prazniku našega serafinskega očeta svetega Frančiška Asiškega. Odločil sem se, da vam pišem z določeno mere zadrege, saj sem si pred nekaj meseci, ko smo skupaj z drugimi generalnimi ministri pripravili in poslali Smernice za praznovanje frančiškovskih stoletnic, zadal, da ne bom pisal drugih pisem Redu, da se ne bi prekrivala z obilico spodbud in pobud, povezanih z omenjenimi stoletnicami.
Kljub temu pa me prihajajoči redni generalni kapitelj (junij 2025), pomen frančiškovskih jubilejev in skorajšnji začetek svetega leta 2025 prepričujejo, da ne smem pustiti govoriti samo dogodkom (pa naj bodo še tako pomembni), temveč da vam namenim sporočilo, ki izhaja iz želje, da bi z vami delil nekaj spontanih razmišljanj.

Ti si ljubezen: dar stigem

Prepričan sem, da se bratje v naših samostanih in cerkvah na vse načine trudijo poudariti dogodke ob 800. obletnici serafinskega prikazovanja križanega Kristusa Frančišku Asiškemu v molitveni drži.

Rane, vtisnjene v njegovo telo in dušo, so nazoren povzetek duhovnosti, h kateri nas je poklical Gospod. Predvsem so znamenja bivanja, ki je bilo v celoti živeto v Kristusu, njegove usmiljene ljubezni in njegovega odrešilnega trpljenja, vtisnjenega v Frančiškovo krhko telo (pa tudi v njegovo dušo, ki ni bila nič manj ranjena).
Iz tega spomina lahko sprejmemo pobudo, da ponovno premislimo o samem izvoru naše poklicanosti: upodobitev po križanem Kristusu. „Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega.“ (1 Kor 2,2). Posledica tega je spodbuda, da bi bolj zvesto živeli osebno in skupnostno razsežnost naše poklicanosti, da bi spoznali, sprejeli in vključili svoje osebne in tudi skupne omejitve (glej Smernice ob osemstoletnici stigem).

Vendar ne gre za to, da bi se preprosto spominjali čudovitega dogodka, temveč za to, da bi znali razumeti teološko in duhovno razsežnost in da bi skrivnost Jezusovega življenja, smrti in vstajenja postala naša lastna.
Vse to postane učinkovita protiutež učinkom sedanjega kulturnega okolja, ki nas želi poistovetiti z lažno podobo človeka: modelom, ki je prazen ljubezni in poln samega sebe.

 
Ob pogledu na asiškega svetnika prepoznamo pravo pot k duhovnosti, ki nas vodi k srečanju s Frančiškovim pogledom, obrnjenim k Najvišjemu (in ne k sebi); h kontemplaciji njegovega mesa, prebodenega z ljubeznijo križanega (in ne s strastmi sveta); k razmišljanju, kako je bila njegova duša, prav tako ranjena od ljubezni, globoko ozdravljena in posvečena z delovanjem Svetega Duha.
Odhod na La Verno je za Frančiška pomenil najti tiho in asketsko okolje za molitev in darovati Gospodu svoje srce, ranjeno zaradi krize, ki mu jo je povzročil razvoj prvotnega bratstva, ki se je spremenil v „red“. In res je bil ta kraj molitve idealno okolje, v katerem je Gospod v celoti izpolnil vsa pričakovanja ubožca; njegova navzočnost ni bila le tolažba, ampak tudi dodatna potrditev. Gospod se je razodel na „presenetljiv“ način ter z ljubeznijo prešinil njegovo telo in duha.

Takšno mistično srečanje je bilo možno zaradi nenehnega iskanja Najvišjega Dobrega Gospoda, ki je bil vedno v središču njegovih želja. Odkar se je spreobrnil, odkar je spokornik iz Assisija prenehal častiti samega sebe, se je za vedno odpovedal osebnim, pastoralnim, cerkvenim, političnim ali vojaškim uspehom; ni si več prizadeval ugajati samemu sebi, ampak si je vedno prizadeval svoje srce in um prilagoditi Bogu.
Trdno odločen v tem cilju se je Frančišek raje skrival pred očmi sveta, da bi se zatekel k tistemu, ki je polnost vseh stvari in ki uhaja očem sveta. Njegova pristnost življenja razkriva to, kar je sam izrazil v svojih Opominih: „Človek namreč toliko velja, kolikor velja pred Bogom in nič več. “ (Opomini XIX, ff. 169).

Na poti k rednemu generalnemu kapitlju

Dragi bratje, bliža se generalni kapitelj, ki ga bomo obhajali v Rimu v okviru frančiškovskih stoletnic in svetega jubilejnega leta 2025. To bo leto osemstoletnice Sončne pesmi, ki ji bo sledilo obhajanje Frančiškove velike noči (2026). Tak praznični okvir nas spominja na duhovno obzorje, ki ga želimo okrepiti; po drugi strani pa nam čas kapitlja pomaga pogledati in preveriti konkretno duhovnost, ki jo živimo v naših skupnostih in v samem redu, da bi od preverjanja „vodilnih načel“ prešli k ocenjevanju „tekočega dela“.
Zato vas vabim, dragi bratje, da se v tem času, ki nas pripravlja na generalni kapitelj, skupaj ustavimo in preverimo, kakšno stopnjo resnice in iskrenosti doživljamo v našem življenjskem okolju.

Pričevanja, ki močno nagovarjajo: duh začetkov in sedanji karizmatični odziv
V zadnjih mesecih sem imel milost praznovati 800. obletnico prihoda prvih bratov (ki jih je poslal sam Frančišek) v nekatera evropska mesta.
Ta praznovanja me niso le napolnila z veseljem, ampak so mi predvsem pomagala zaznati karizmatično svežino začetkov. Redovi so se namreč rodili v skladu z duhom evangelija in življenjskim zgledom našega serafinskega očeta.
Prepričan sem, da smo vsi veseli, da smo manjši bratje minoriti; prepoznavamo se kot del tega načina življenja. Toda vztrajanje v zvestobi in veselju evangeljske poklicanosti ni nekaj samoumevnega ali mehaničnega: resnično zvestobo je treba ohranjati, zanjo skrbeti, jo iskati, varovati in celo „trpeti“ v boju s samim seboj in s kulturnim okoljem, usmerjenim k samouresničevanju.
Pred nekaj leti, leta 2018, smo zaključili dolg proces prenove naših Konstitucij. Te so naša prvobitna zakonodaja kot avtentična razlaga Vodila. So pentagram, „partitura“, na kateri prepoznamo pravo smer za življenje reda v našem času; so vodilo, brez katerega ne bi bili to, kar smo. Kot se boste spomnili, namen prenove ni bil nič drugega kot obnoviti karizmatično življenje reda. Konstitucije urejajo in navdihujejo življenje naših skupnosti. Resnično produktivno bi bilo, če bi se vsi potrudili, da bi „izvajali“ to, kar je navedeno v zapisu, in bi se vsak od nas naučil svoj del, ki bi nam pomagal približati se minoritskemu načinu življenja. Za kakovostni preskok bi bilo potrebno malo, vendar tega nismo vedno zmožni.

Skupnosti, ki živijo v skladu z duhom naših Konstitucij, takoj prepoznamo kot kraje, kjer karizma sije, zato so to skupnosti, kjer vsakdo hodi po zanesljivi poti, da bi srečal Gospoda in ga s frančiškovskim pričevanjem predlagal svetu.
Ne moremo si privoščiti razkošja, da ne bi skupaj molili, da ne bi pogosto obhajali samostanskih kapitljev, da ne bi imeli globokega duhovnega življenja, da se ne bi ustavili pri skupnem razločevanju, da ne bi preverjali kakovosti našega življenja kot učencev, da ne bi izvajali bratskega opominjanja in da ne bi v naše poslanstvo vnesli nekaj novega.

Sledenje stopinjam Gospodu pa ostaja prednostna naloga. Če imamo druge prednostne naloge, je morda nekaj narobe in naša zvestoba karizmi je izkrivljena.
Če naše življenje in naše skupnosti izbirajo „drugačna“ okolja (v obliki osebnega ali pastoralnega uživaštva), to pomeni, da bo „drugačen“ rezultat, drugačna bo vsebina našega življenja in tvegamo, da bomo živeli v nesmislu ali v duhovni posvetnosti (papež Frančišek).

Če bi izgubili evangeljsko-konventualno kakovost življenja, bi bilo to za red enako, kot da bi povzročili duhovni samomor. Če ne bomo poskrbeli za naše življenjsko okolje, če ne bomo predlagali preoblikovanje samostanskega življenja, bi ogrozili ne le sedanjost, ampak tudi prihodnost reda.
Bratje, najprej moramo obnoviti molitev, tišino, ponotranjenje Besede, kontemplacijo, skupnostno razločevanje, poznavanje naših karizmatičnih meril.
Življenje v skladu s tem, kar smo obljubili, bo prineslo veselje nam in svetu kot verodostojno znamenje krščanskega in frančiškovskega življenja.

Pogled navzgor: pot prenove

Na splošni avdienci 23. avgusta 2017 nam je papež Frančišek dejal, da „ni krščansko hoditi s pogledom navzdol“, kot to počnejo nekatere živali, ki na površini zemlje iščejo le svojo hrano, „ne da bi dvignili pogled proti obzorju ... kot da bi se vsa naša pot iztekla tukaj, na dlani nekaj metrov poti ...“.
Kontekst frančiškovskih stoletnic je ugodna priložnost, da pogledamo navzgor s krepostjo krščanskega upanja in vodstvom evangelija, ki je vedno aktualen, vedno nov.

Ob prazniku sv. Frančiška, v pripravi na praznovanje našega rednega generalnega kapitlja, predlagam redu, naj se loti temeljite prenove, skoraj samo-prenove, ki ne sme biti zaznamovana z neuklonljivim slogom ali slabo prikrito strogostjo, ampak bo usmerjena v ustvarjalno ljubezen, ki pušča prostor za novosti Duha in se ne zapira pred izzivi, ki jih prinaša kultura našega časa.
Zato, dragi bratje: imamo Vodilo, imamo partituro, imamo instrumente (ki jih je treba nenehno uglaševati), poznamo melodijo: pustimo, da le-ta odmeva v naših srcih pod vodstvom tistega, ki vse združuje v popolni harmoniji, da bi obrodila sadove našega spreobrnjenja.

Naj bo blagoslov našega serafinskega očeta svetega Frančiška vedno nad vsakim izmed vas. Naj vam Gospod podari mir!

Br. Carlos A. Trovarelli
    Generalni minister