Bratje minoriti smo se zelo razveselili, ko je 8. decembra 2020, na praznik Brezmadežne, papež Frančišek imenoval p. Martina Kmetca za nadškofa metropolita v Izmirju. P. Martin je misijonar že več kot tri desetletja: najprej je približno deset let deloval v Libanonu in nato več kot dvajset let v Turčiji.
Preden je odšel v misijone, se je posvečal vzgoji mladih v malem semenišču v Kolbejevem domu v Ljubljani, med tem pa je spremljal tudi študentske skupine. To delo z mladimi ga je spodbudilo, da je začel z organizacijo prvih slovenskih romanj za mlade v Assisi in tam zanje vodil neke vrste duhovne vaje.
Kaj je p. Martina vodilo v misijone? Že od študentskih let je nosil v sebi željo, da bi lahko redu služil v širšem smislu in misijonaril v eni od azijskih dežel. S tem namenom je zadnje leto teološkega študija opravil v ZDA. Medtem ko je bil vzgojitelj, je njegova odločitev dozorela, še posebej pa ga je za odhod v misijone spodbudil generalni minister fra. Lanfranco M. Serrini, ki je v reviji Fraternus Nuntius (april–maj 1988) zapisal, da že dolgo razmišlja o še enem redovniku duhovniku, prostovoljcu, ki bi ga rad poslal v Libanon, da bi tam skupnost rastla. Spodbudilo ga je tudi božično pismo leta 1988, v katerem je generalni minister opozarjal na potrebe v redu. Ker je p. Martin svoje misijonsko delovanje videl v tesni povezanosti z Libanonom in tamkajšnjim trpečim ljudstvom, je generalnemu ministru poslal prošnjo, ki je bila rešena pozitivno. Tako se je približno leto dni pred odhodom odpravil v Pariz na poglabljanje francoskega jezika ter študij arabščine
Jure Sešek iz radia Ognjišče je o njegovem misijonskem poslanstvu kot nadškofu v Izmirju zapisal takole: Delo, ki ga v velikem večmilijonskem Izmirju, nekdanji Smirni, opravlja naš rojak p. Martin Kmetec, je občudovanja vredno. Nisem si znal predstavljati, da tudi k nazivu "nadškof" sodi beseda "misijonar". Pa je! In to kakšen. Skrb za čredo, ki živi v svetu, ki "drobnici" ni naklonjen, je zahtevna. Biti ordinarij v večinsko tako izrazito islamski deželi, pomeni imeti veliko potrpežljivosti, modrosti, volje, predvsem pa neizmerno mero zaupanja, da Bog ve, kako in s kom ustvarja lepši svet.
Nadškof, rojak, na katerega smo lahko izjemno ponosni, v vsej svoji skromnosti in ponižnosti, prepričan sem, svoje poslanstvo opravlja na ravno pravšnji način. Koliko spoštovanja sem zaznal, ko se je srečeval s tukajšnjimi meščani, kako zelo verjamejo njegovim besedam, kako odprtih src spoznavajo, da živi, kar uči. In verjamem, da je to ena izrednih in najpomembnejših lastnosti pravih misijonarjev. Res smo lahko ponosni, da smemo reči, da je izmirski nadškof naš rojak. Kako lepo je slišati naglas njegovih krajev, ko spregovori slovensko. Ni izginil, ni se potuhnil, ostaja. Pričevalec v različnih jezikih je, pastir različnim čredam. Naj se mu tudi takole zahvalim za njegovo odprtost, gostoljubje in željo družiti se z nami.
Naš misijonar se ob služenju vernikom Izmirske škofije ob gorečem pastoralnem delu vernikom še posveča s požrtvovalno karitativno dejavnostjo ter v skrbi za urejanje in lepoto cerkva. Zadnja leta je poskrbel za temeljito obnovo cerkve sv. Polikarpa v Izmirju (Smirni).
Pri njegovem delu mu lahko pomagate z darovi kakor tudi udeležbo na delovnih taborih, ki jih organizira vsako leto.
V kolikor mu želite poslati sporočilo, se lahko nanj obrnete na e – naslov:
