Življenje svetih in velikih mož in žena daje vernim najuspešnejši pripomoček, da zopet oživijo svojo gorečnost. Če prebira mlačen kristjan življenje takih mož, mora zardeti, ko spozna svojo mlačnost. Nova gorečnost ga prešine in trdno sklene, da hoče dati slovo svoji mlačnosti.
Ta namen ima tudi življenje svetnika, ki si je s svojimi nenavadnimi zmožnostmi in krepostmi pridobil zaupanje papežev, vladarjev, knezov, katerega slava se je razlegala po Španiji, Češki, Nemčiji in Franciji, sploh po vseh deželah, kjer je razširjen red sv. Frančiška.

Lovrenc, krstno ime mu je bilo Julij Cezar (1559–1619), je že v rani mladosti postal sirota in je s trinajstimi leti pripotoval v Benetke k svojemu stricu, ki je bil duhovnik. Stopil je v kapucinski red v Veroni leta 1575. Kot diakon in kasneje kot duhovnik, se je izkazal za odličnega govornika. Pridiganje mu je bilo glavni apostolat. Ker se je vse življenje ravnal po spoznanju, da z lepo, prijazno in miroljubno besedo več doseže kakor z izzivajočim nastopom, ga je že to priporočalo za mirovnega posrednika.

Bil je vsestransko izobražen. Dobro je poznal biblične jezike – hebrejščino, grščino in asirščino.  Po naročilu papeža Gregorja XIII. je imel predavanja v judovskih krogih in jim na temelju hebrejskega Svetega pisma dokazoval, da je Jezus obljubljeni Mesija. Hebrejsko Sveto pismo je znal na pamet.

Njegova smrt je odmevala po vsej Evropi. Zaradi velikega apostolskega žara, svetega življenja in izrednih teoloških zaslug za ohranitev vere je v kapucinskem redu in v Cerkvi zorela misel, da bi ga razglasila za cerkvenega učitelja, kar je storil papež Janez XXIII. leta 1959.

Sv. Lovrenc je bil neutrudni razlagalec Božje besede. Sam je velikokrat poudarjal, da je Božja beseda svetloba razumu in ogenj volji, da bi človek mogel spoznati in ljubiti Boga.