Po smrti sv. Frančiška Asiškega, se je njegov red zelo hitro razširil po celotnem svetu. Tudi v mestu Viterbu so imeli manjši bratje že za časa Frančiškovega življenja več samostanov. Vpliv sv. Frančiška in njegovih sinov na versko življenje v tedanjem času je bil zelo velik. To je čutila tudi sv. Rozalija (1225–1252), saj lahko v listinah, ki se tičejo njene razglasitve za svetnico najdemo, sicer le nekaj, podrobnosti, vendar nam le-te jasno kažejo, kako navdušena je bila sv. Rozalija za red in življenje manjših bratov, kako rada je zahajala v samostanske cerkve, kako pazljivo je poslušala njihove pridige in kako vestno je spolnjevala njih nauke in svete.

Njeno življenje in delo je prav tako zanimivo kakor poučno. Že prvi viri, ki govore o njenem življenju (povsem prvotni so se žal izgubili) omenjajo čistost in nedolžnost. Ves njen nastop, četudi je bila še komaj dorasel otrok, vse njene kretnje so bile prežete z nevidno notranjo lepoto, ki jo je izžarevalo njeno drobno telo.

Še preden je dopolnila deset let je zbolela, nato pa je vstopila v Frančiškov tretji red. Ker je bila tedaj vsa Italija razklana v dve stranki, papeško in cesarsko, je ona kot bister otrok javno govorila o tem, in sicer s tolikim uspehom, da jo je dal cesar s starši vred izgnati iz mesta. Osemnajstletna je težko zbolela in leta 1252 odšla k svojemu nebeškemu ženinu v naročje ljubezni. Papež Aleksander IV. je dal njene posmrtne ostanke prenesti v samostan Rože Marije, kjer še danes leži povsem nestrohnjena.

Njeno življenje nam je jasen vzor, kako mora kristjan tudi javno izpovedati svoje prepričanje in brez obzira čuvati svoje nazore – to ni nestrpnost – to je značajnost in doslednost in še delček svetosti.