Po pravici govori prerok David v 68. psalmu: »Čuden je Bog v svojih svetnikih.« Prečuden je bil v življenju sv. Paskala (1540–1592), ker ga je iz preprostega, neukega pastirja po svoji milosti naredil za izvoljeno posodo, da je postal prerok, mučenec po hrepenenju, angel glede čistosti in seraf v ljubezni do Boga in še posebno do svetega Rešnjega telesa.

Leon XIII. je zapisal, da med vsemi, ki so gojili globoko pobožnost do svetega Rešnjega telesa zavzema Paskal  prvo mesto. Njegova pobožnost je izvirala iz njegove ponižne vere in spoznavne ljubezni.
Kolikokrat se je žrtvoval, da je mogel vsaj zunaj, na polju, slediti sveti maši. Požrtvovalno je priznal pred krivoverci svojo vero v presveti zakrament in zanj tudi veliko pretrpel. Imenovali so ga kar evharistični serafin.

Iz stare in vedno ponavljajoče izkušnje vemo, da »opomni« svetnik svoje častilce nekaj dni pred smrtjo, naj se s sveto popotnico pripravijo na potovanje v večnost. Mnogi molijo vsaki dan svetniku: »Sveti Pashal, izprosi mi pri Troedinem milost, da bom srečno umrl na evharističnem Jezusovem srcu!«