Marjeta Kortonska – 16. maj
Med grešnicami, katere je zadel žarek največjega Božjega usmiljenja ni najmanjša Marjeta Kortonska (1247–1297), ne najmanjša v grehih, pa tudi ne najmanjša v pokori. Bila je velika grešnica in velika spokornica. Čudež je bilo njeno spreobrnjenje. Od takrat naprej pa je bil čudež tudi njeno nadaljnje življenje.
Ta svetnica je živa priča tiste resnice, ki jo sveta Cerkev uči o Bogu, ki je usmiljen in rad odpušča. Iz velike grešnice je postala velika svetnica. Bog ji je odprl oči za napake in grehe njenega življenja.
Po spreobrnjenju je kakor izgubljeni sin skesano pohitela domov, pokleknila v spokorni obleki, z razpuščenimi lasmi in z vrvjo okoli vratu, pred cerkvena vrata in prosila vso skupnost, naj jih odpusti pohujšanje, ki ga je tako dolgo dajala. Ko kljub temu ni smela v domačo hišo, je šla v Cortono in živela tam v ubogi, samotni hišici, delala pokoro, se jokala, molila in si služila kruh z ročnimi opravili. Njena gorečnost je še narasla, ko je bila po dolgi preizkušnji sprejeta v tretji red. Pretrpeti je morala mnogo notranjih bojev. Končno ji je Bog podelil posebne milosti. Še na zemlji je izprosila mnogo čudežev in spreobrnjenj. Po 23 letih ostre pokore jo je Gospod poklical k sebi. Njeno telo je do danes ostalo nestrohnjeno.