Frančišek se je rodil ob prehodu leta 1181/82 v Assisiju kot sin trgovca Petra Bernardoneja in Francozinje Ivane Pica. Še danes si lahko ogledamo del Bernardonejeve hiše in Frančiškovo rojstno sobo (spremenjena je v kapelo). Krstno ime malega Frančiška je bilo Giovanni, zaradi njegove matere pa so ga od rojstva naprej imenovali Francesco (Francozek). V mladosti se Frančišek sploh ni odpovedoval posvetnim užitkom, bil je radoživ, vesel mladenič. Njegov cilj je bil, postati vitez. Leta 1202 je komaj dvajsetleten odšel v vojno med mestoma Assisi in Perugia.

Enoletno ujetništvo v temnih ječah Perugie je prineslo spremembo. Frančišek je spoznal, da mora biti v življenju poleg blaginje in telesnih užitkov še kaj drugega. Romanje v Rim je to njegovo prepričanje še okrepilo. Očaran je bil nad češčenjem Jezusa Kristusa. A še vedno ni vedel, kako naj oblikuje svoje življenje.

Leto 1205 je bilo zanj odločilno. Kot že tolikokrat prej je Frančišek molil v mali, razpadajoči cerkvici sv. Damijana pod Assisijem. Nenadoma je zaslišal, kako mu Kristus s križa govori: "Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!" Frančišek je vzel ta poziv dobesedno, prodal je številne bale očetovega blaga, izkupiček pa izročil župniku cerkvice sv. Damijana, da bi obnovil kapelo. Besni oče Bernardone je zahteval od Frančiška, naj mu vrne denar, sicer se bo moral odpovedati dediščini. Frančišek je vse vrnil - zraven pa se je odpovedal tudi dediščini. Pred očmi škofa in velike množice ljudi se je slekel do golega in tak stekel iz mesta - to je bilo njegovo slovo od družbe.

Kmalu nato je Frančišek med mašo v takrat še majhni cerkvi svete Marije Angelske na ravnini pod Assisijem zaslišal besede iz Lukovega evangelija: "Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne čevljev." Tedaj je Frančišek spoznal, da mu je s tem nakazana njegova pot. "Poverello", najbolj ubog med ubogimi, se je rodil. Odložil je čevlje, si oblekel kuto, jo prevezal z vrvjo in se kot berač podal na popotovanje.

Kmalu se je Frančišku, ki so ga prebivalci Assisija medtem razglasili za norega, pridružilo več enako mislečih prijateljev. Leta 1210 je Frančišek z dvanajstimi tovariši odšel k papežu Inocencu III. v Rim in od njega dobil potrditev prvega preprostega vodila, ki se je kasneje zgubilo. Tako se je rodil red manjših bratov. Število tistih, ki so želeli slediti Kristusu po zgledu svetega Frančiška, je bilo vedno večje. Med njimi je bila tudi Klara Asiška, ki je leta 1212 ustanovila žensko vejo, red klaris, imenovano tudi drugi red.

Frančišku se je želelo priključiti tudi mnogo laikov, tudi takšnih, ki so bili že poročeni. Tako je leta 1221 Frančišek zanje ustanovil tako imenovani tretji red, s čimer je omogočil, da so se redu manjših bratov pridružile nove skupine ljudi. Novembra leta 1223 je papež Honorij III. potrdil novo, pravno osnovano vodilo, imenovano Potrjeno vodilo.

Le redke cerkvene osebnosti so tako kot Frančišek Asiški vplivale na Cerkev in družbo zahodnega sveta. Redovni ustanovitelj, ki je izkazoval neskončno ljubezen vsem stvarem - imenoval jih je "moji bratje in sestre" - ki je pridigal živalim in svoja čustva izražal v čudovitih pesmih in pismih - spomnimo se samo znamenite Sončne pesmi -  ta skromni, ponižni mož je spremenil svet. Zase je vse življenje imel pred seboj en sam cilj: želel je postati vedno bolj podoben Kristusu. 24. septembra 1224 se je svojemu Gospodu približal bolj kot kdajkoli prej: med globoko molitvijo in v zamaknjenosti je na La Verni začutil rane Jezusa Kristusa. To je prva zanesljivo izpričana stigmatizacija.

Frančišek je zaradi spokornega življenja, dolgih postov in romanja v Sveto deželo zbolel, grozila mu je nevarnost, da bo oslepel. Da bi mu ozdravili očesno bolezen, so ga poleti leta 1226 odpeljali v Sieno, v takrat znamenito medicinsko šolo. Toda Frančišek je globoko v sebi že slutil smrt. V Sieni je svojemu nasledniku, redovnemu generalu, zvestemu bratu Eliju, narekoval svojo oporoko.

Na nosilih so prenesli svetnika - za kar je med ljudstvom že dolgo veljal - nazaj v njegovo priljubljeno Porcijunkulo, tja, kjer se je nekoč vse začelo. Močno orožje je bilo potrebno, saj so povsod ob poti roparji prežali na to, da bi si prilastili "najdragocenejše relikvije". Rop relikvij je v takratni Italiji spadal med najbolj običajne prestopke. Tako Frančišek ni mogel niti v miru umreti.

V Porcijunkuli so Frančiška položili na tla, kot si je sam želel. Ponoči 3. oktobra 1226 je za vedno zatisnil oči. Šele naslednji dan so odkrili Kristusove rane na njegovem izčrpanem truplu.

Niti dve leti po njegovi smrti, 16. julija 1228, ga je papež Gregorij IX. razglasil za svetnika. Dan poprej je sveti oče položil temeljni kamen za baziliko svetega Frančiška, razkošno cerkev, kjer naj bi hranili njegove relikvije. Ko je bila leta 1230 spodnja cerkev bazilike dograjena, je dal brat Elija v njej na skrivnem mestu shraniti truplo redovnega ustanovitelja, in sicer iz strahu pred roparji relikvij. Šele več stoletij pozneje, leta 1818, so po mnogih neuspešnih izkopavanjih našli podzemno kripto s svetnikovimi posmrtnimi ostanki in postavili znamenito grobnico, ki jo vse do danes vsako leto obišče na stotisoče romarjev.

Češčenje in običaji

Češčenje sv. Frančiška se je neverjetno hitro razširilo po vseh zahodnih deželah, tudi zato, ker je prvi znani in priznani primer svetnika z vtisnjenimi Kristusovimi ranami. Frančišku so že v 13. stoletju postavili več cerkva na mnogih krajih v Evropi, med drugim v Kölnu, Baslu, Lausannu in Lyonu: mnogo mest je Frančiška Asiškega izbralo za svojega zavetnika. K sv. Frančišku so se v srednjem veku zatekali po pomoč predvsem brodolomci, slepi, hromi in kaznjenci. Razen v Assisiju relikvije tega velikega redovnega ustanovitelja častijo tudi v Rimu, Arezzu, Cortoni, Firencah in v Kriensu v Švici.

Upodobitve sv. Frančiška Asiškega

Verjetno najstarejša slika tega svetnika je freska v votlini Sacro Speco v samostanu sv. Benedikta v Subiacu (sveti Benedikt jo je imel za svoje samotarsko bivališče), naslikana je bila še v času Frančiškovega življenja (leta 1224). Nekateri viri pa navajajo kot leto njenega nastanka leto 1228. Frančišek nosi na tej sliki kapuco čez glavo. Znamenita je tudi freska, ki jo je naslikal Simone Martini v spodnji cerkvi bazilike Frančiška Asiškega (leta 1326); ta prikazuje Frančiška s svetniškim sijem, torej drugače kot slika v Subiacu.

Na skoraj vseh upodobitvah je Frančišek Asiški odet v preprosto oblačilo, pokrit je s kapuco. Ob njem vidimo razpelo, knjigo, mrtvaško glavo, zemeljsko kroglo, vladarsko jabolko, podirajočo se cerkev, lilijo, jagnje ali volka. Pogosto je upodobljen s Kristusovimi ranami. Marsikje so prikazani dogodki iz njegovega življenja, vidimo ga npr. med pridigo pticam, pri negovanju gobavcev, ko se odreka očetu, z redovnim vodilom pri papežu Inocencu III., pri vtisnjenju Kristusovih ran ali pri srečanju z Dominikom.

Med množico umetniških upodobitev - za Marijo je sv. Frančišek največkrat upodobljeni svetnik - navedimo samo nekaj najbolj znanih zgledov: Peter Paul Rubens je leta 1633 ustvaril sliko Sv. Frančišek varuje svet (Kraljevi muzej, Bruselj); Rembrandtov Sv. Frančišek časti sv. Križ (iz leta 1657, Britanski muzej, London); Frančišek in Dominik, ko častita Devico Marijo, sta upodobljena na sliki Ludovica Caraccija (okoli leta 1600, Pinakoteka, Bologna); El Grecovo Zamaknjenje sv. Frančiška (okoli leta 1578, Prado, Madrid); Stigmatizacija sv. Frančiška Ludwiga Seitza.