BRATSTVO IN SLUŽENJE

Red manjših bratov minoritov je bratstvo, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški znotraj Cerkve, da bi živeli in pričevali za sveti evangelij v ponižnosti, brez imetja in v čistosti.

Sv. Frančišek je hotel, naj se njegovi bratje imenujejo manjši bratje . Majhnost je osnovna drža pri hoji za ubogim in ponižnim Kristusom, ki bratom pomaga pri odpovedovanju oblasti, pokorščini do vseh, medsebojnemu služenju, solidarnosti z najmanjšimi znotraj družbe, spodbujanju in graditvi miru kjerkoli se nahajajo, ob nenehni odpovedi samemu sebi.

Sv. Frančišek je pokazal na dve temeljni evangeljski vrednoti, ki predstavljata našo identiteto in ju je sprejel kot Gospodov dar: bratstvo (»Ko mi je Gospod dal brate...« FOp 14), in majhnost, ki jo razume kot oblikovanje po Jezusu služabniku, (»Naj se vsi brez razlike imenujejo manjši bratje« 1 FVod 6,3).

Že od začetka je naš Red poudarjal samostansko razsežnost in s tem poudaril posebno obliko življenja bratstva. Samostanski način življenja nas spodbuja k aktivni in odgovorni soudeležbi vseh bratov pri bratskem življenju, zlasti s pomočjo samostanskega kapitlja. Obenem se angažiramo na področjih evangelizacije, kulture in služenja človečnosti, ob pozornem spremljanju zgodovinskih, socialnih in kulturnih sprememb in tudi novih oblikah prisotnosti in pričevanja.

Delovanje bratov je najtesneje povezano z duhovnim življenjem: naše celotno življenje »naj bo prežeto z duhom apostolata in vse apostolsko delovanje naj bo prežeto s kontemplacijo« (PŽ). Zato vsi bratje iščemo prisotnost »najvišjega, vsemogočnega, dobrega Gospoda« pri vsakovrstnem delu, ki ga opravljamo kot duhovniki ali redovni bratje.

Z redovnimi zaobljubami se bratje javno zavežemo življenju po evangeliju v bratstvu, majhnosti, pokorščini, brez imetja in v čistosti, po Vodilu bratov minoritov kot je razloženo v Konstitucijah. Z večnimi zaobljubami smo bratje dokončno včlenjeni v Red.

SLOVENSKI MINORITI

Takšen način posvečenega življenja želimo uresničevati tudi slovenski minoriti, ki imamo v Sloveniji samostojno provinco, katere zavetnik je sv. Jožef. Provinca ima devet samostanskih bratstev ter eno filialno skupnost. Bratje se trudimo biti na voljo romarjem in turistom v romarskih svetiščih (Ptujska Gora, Olimje, Turnišče); mladim in starejšim, ki želijo opraviti duhovne vaje v domovih duhovnih vaj (Olimje, Sveta Trojica v Halozah, Prežganje, Piran); nuditi možnost spoznanja in odločitve živeti Frančiškovo duhovnost v vsakodnevnem življenju (Frančiškovi otroci, Frančiškova mladina, Frančiškov svetni red, romanja v Assisi in druge Frančiškove kraje); župnijska pastorala v župnijah; bolniška pastorala v Kliničnem centru in Onkološkem inštitutu v Ljubljani; vojaška pastorala kakor znanstveno delo na Teološki fakulteti. Tudi samostanskim bratom je omogočeno delo za katerega so se usposobili (kateheza otrok in mladih, prepevanje in igranje orgel pri liturgičnih opravilih, vsakodnevna opravila v samostanih ...).

Trudimo se tudi ohranjati odprtost za potrebe našega Reda (sprejemanje romarjev na grobu sv. Frančiška v Assisiju, vzgoja bratov v mednarodnem kolegiju v Rimu) kakor vesoljne Cerkve v misijonih (Turčija in Kazahstan).

Vzgojne ustanove v provinci: postulat, noviciat in ponoviciat (Ljubljana, Assisi in Piran) nudijo možnost kandidatom, da odkrivajo lastno poklicanost ter sprejmejo Gospodovo povabilo življenja in poslanstva po vzoru sv. Frančiška v minoritskem Redu.

NAŠE POSLANSTVO

Pogosta težava, v katero zapademo ob razpravljanju o poslanstvu, je poskus, da ga opredelimo v odnosu do tega, kaj se naredi oziroma v njegovi posebni dejavnosti, kot da bi se vse izčrpalo v »količini« izvršenih stvari in »spreobrnjenj«. Za Frančiška to ne velja: ne opisuje dejavnosti bratov oziroma njihovega opravljanja nalog, ampak njihov način življenja. Beremo namreč v Potrjenem Vodilu: »Svojim bratom pa svetujem, jih opominjam in spodbujam v Gospodu Jezusu Kristusu, naj se ne prerekajo in prepirajo, kadar hodijo po svetu, in naj ne sodijo drugih, ampak naj bodo krotki, miroljubni in skromni, blagi in ponižni. Z vsemi naj vljudno govore, kakor se spodobi«. Ta spodbuda se dopolnjuje še z eno iz Nepotrjenega Vodila: »Bratje, ki bodo šli, lahko med neverniki duhovno bivajo na dva načina. Prvi način je ta, da ne povzročajo prepirov in prerekanj; 'podrvžejo naj se marveč zaradi Boga vsaki človeški ustanovi' (1 Pt 2, 13) in priznajo, da so kristjani. Drugi način pa je ta: ko bodo videli, da je Gospodu všeč, naj oznanjajo Božjo besedo, da bi začeli verovati v vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha, Stvarnika vesolja, Sina Odrešenika in Zveličarja, in da bi se dali krstiti in bi postali kristjani ... Tukaj so opisane značilnosti manjšega brata minorita, ki je poslan: bratski in svetovni mož, pripravljen na dobrohotnost, ki se ne vsiljuje, je pripravljen za služenje, je graditelj miru. Slika se dopolni z določitvijo načina, s pomočjo katerega gre manjši brat po svetu: »obnašati se duhovno – pravi – na dva načina«. Prvi način je življenjski stil, utemeljen na blagrih, drugi način je javno oznanjevanje evangelija, ki nastopi, ko bodo videli, da je Gospodu všeč. V Frančiškovih besedah najdemo trditev, da je sámo življenje misijonarja živa Beseda kraljestva.