Krispin – 21. maj
V uvodu v življenjepis je avtor zapisal, da tokrat želi orisati življenje Božjega služabnika Krispina iz Viterba (1668–1750), kapucinskega brata, ki ga ni odlikovalo ne imenitno rojstvo, ne velika učenost, ne visok poklic ali kako izredno javno delovanje, ampak edina globoka resnična pobožnost. Videli bomo otroka preproste delavske družine, sledili mu bomo v samostan, kjer se je pri nizkih vsakdanjih opravilih, bodisi v kuhinji ali na vrtu, ali pri bolnikih, ali pri nabiranju miloščine za samostan, povsod izkazal redovnika po Božji volji. Pri vsem tem je bil pa vedno vesel, tako, da so mu dali vzdevek »veseli kapucinski brat«. Odlikoval se je v vseh krepostih, najbolj visoko pa se je povzpel v češčenju blažene Device Marije.
Ko je zbolel za mrzlico, je v tej svoji bolezni veliko trpel. Tolažil se je z mislijo na Jezusovo trpljenje, na Marijino žalost in z raznimi zdihljaji, ki jih je pogosto ponavljal.
Ko je prišla njegova zadnja ura, je spet poklical svojega spovednika, da mu še enkrat podelil sveto odvezo, potem pa zopet prosi svoje sobrate odpuščanja, če je koga razžalil ali pohujšal. Ko so ga vprašali, ali tudi on odpusti vsem, ki so ga razžalili, je ostrmel od začudenja in z nasmehom na ustnicah odgovoril: »Jaz? Jaz nimam kaj odpustiti. Mene ni nihče razžalil.« To je bil odgovor moža utrjenega v krepostih. Dobro je vedel, da so ga pogosto vlačili po zobeh, mu podtikali slabe namene, krivo in zlobno razlagali njegove besede in dela, obsojali njegova prerokovanja in čudeže, ga imenovali klepetuljo, nadutega nevedneža, polnega samoljubja, ošabneža itd. Vse to pa mu ni vzelo srčnega miru, ker ni gledal na to, kako ga sodijo ljudje, ampak kako ga bo sodil Bog. Bil je zelo strog, če je slišal opravljati ali obrekovati; če je kdo njega grdil s hudobnim jezikom, si je razlagal to za neprostovoljno zmoto. Tako je mogel reči: »Nimam kaj odpustiti.«
Zanimivo, da je kanonizacija Krispina iz Viterba dne 20. 6. 1982 bila prva, kar jih je opravil papež Janez Pavel II.