Božično voščilo
Pripravljamo se na božični praznik. Tudi sv. Frančišek se je nanj vedno duhovno pripravljal, verjetno še posebej na tistega, ki ga je obhajal pred 800 leti, leta 1223 v Grecciu. Praznik Kristusovega rojstva ga je zelo nagovarjal. Obenem pa je čutil, da se njegovo tradicionalno bogoslužno obhajanje ni dotaknilo in prebudilo src ljudi.
Prav zato je v Grecciu hotel na poseben način obhajati ta »praznik vseh praznikov«. Votlino nad krajem je videl kot »katedralo«. Tam je dal pripraviti oltar in jasli s senom.
Frančišek ni želel biti režiser scenske uprizoritve, spektakla, ki ga človek pasivno spremlja. Čeprav je uporabil gledališke rekvizite, votlino, bakle, jasli, seno, petje, … je to razumel zgolj kot pomoč, da bi ljudje kot soudeleženci praznovanja bolj doživeli sv. mašo. Ta je bila središče. Jasli so postale oltar. Frančišek je povezal rojstvo in evharistijo. »Evharistični božič«, ki se na nek način dogaja vsak dan pri maši, še posebej odseva iz Frančiškovega prvega opomina: »Glejte, vsak dan se poniža, prav tako kot takrat, ko je 's kraljevskega prestola' stopil v telo Device. Vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikove roke« (FOp 1,16-18).
Navedeno besedilo nakazuje, da je Frančišek v tem dogodku poleg tega hotel videti še dve stvari: uboštvo in ponižnost Boga. To je razvidno tudi iz Frančiškovega pisma celotnemu redu: »O čudovita visokost in pretresljiva ljubeznivost! O vzvišena ponižnost! O ponižna vzvišenost, da se Gospod vesoljstva, Bog in Božji Sin tako poniža, da se zaradi našega zveličanja skrije pod neznatnim koščkom kruha!(FPRe 27).
Razmišljanje o Božji ponižnosti je še posebej blizu asiškemu ubožcu, saj je bila v tistem času to velika novost. V stoletjih pred njim so veliko bolj izpostavljali Božje kraljevanje, vsemogočnost in slavo. Pri sv. Frančišku pa zasledimo ta preobrat, ki ga lepo povzame prvi življenjepisec Tomaž Čelanski: »Predvsem pa je [Kristusova] ponižnost v učlovečenju in ljubezen v trpljenju tako zasedala Frančiškov spomin, da je komaj hotel kaj drugega misliti« (1 Čelano 84).
Pred to veličastno ponižnostjo Božjega Sina nam torej ne preostane drugega, kot da posnemamo zgled Jezusa Kristusa in vstopimo v to dinamiko ponižnosti in skromnosti, h kateri nas spodbuja naš Svetnik: »Poglejte, bratje, ponižnost Boga, in izlijte pred njim svoja srca; ponižajte se tudi vi, da vas bo povišal. Nič torej od svojega ne pridržite sebi, da vas popolnoma sprejme On, ki se vam vsega daje« (FPRe 28).
Frančišek vidi v učlovečenju tudi izraz uboštva, ki ga simbolizira seno. Bog, ki je bogat, sprejme našo revščino, da bi človeka obogatil. Izbrano uboštvo, h kateremu smo povabljeni, je temelj vsakega sprejemanja. To je zavest, da človek nima ničesar in je nenehno deležen božjega Daru, velikega daru brezpogojne Božje ljubezni.
V božični noči v Grecciu je eden od navzočih imel videnje, kako je dete v Frančiškovih rokah oživelo. Kot oživi hostija v duhovnikovih rokah. Ob prazniku torej ne oživljajmo božičnih figur, temveč poskrbimo, da bo oživelo naše srce. Svojemu bivanju dodajmo življenje in čustva. Božič je zato vsako leto edinstvena priložnost, da se detetu Jezusu približamo na neponovljiv način. Kako? Tako, da božično praznovanje postane Božji dotik, ko naše srce postane najlepša monštranca na svetu. Tako, da se v preprosti in živi veri temu Otroku (Evharistiji) približamo s (ubogim in ponižnim) srcem otroka.
Želim vam blagoslovljen praznik Jezusovega rojstva, ki naj vam da miru in vsega dobrega v novem letu!
p. Milan Kos OFM Conv., prov. minister