Leti 2016 in 2017 sta posebej pomenljivi kar se tiče dediščine, ki nam jo je zapustil sv. Maksilmilijan Kolbe. Omenjeni letnici namreč označujeta: prva 75. obletnico njegove mučeniške smrti in druga stoto obletnico ustanovitve Vojske Brezmadežne (V. B.). Zelo pomembno se mi, da se v tem pismu nekoliko zaustavim ob premišljevanju zgleda mučenca ljubezni iz Auswitza. Namen je torej poiskati tiste spodbude in motivacije, ki naj bogatijo življenjsko poslanstvo našega Reda. Svetnikovo besedo in njegov zgled je treba ovrednotiti in postaviti v današnji čas, in to je lahko bratom minoritom vedno nova pobuda za bolj poglobljeno ter apostolsko rast.

Mučeništvo ljubezni v vsakdanjem življenju – svetost življenja in poslanstvo

Sveti Maksimilijan Kolbe nam pomaga dojeti, kako je mogoče doseči višjo stopnjo ljubezni. Če v vsakdanjem duhovnem popotovanju uresničujemo trajne in dejavne poteze ljubezni, tudi za mnoge skorajda nevidne, so te zagotovo učinkovite. Kolbe je vse svoje življenje na različne načine preskušal dimenzijo darovanja samega sebe. Pred smrtjo v Auswitzu se je podal na pot, ki je bila zaznamovana z nenavadnim, vendar jasnim klicem po darovanju lastnega življenja, darovanju, ki se je izražalo v sprejemanju bolečih dogodkov, znanilcih vedno večje ljubezni, vzorne in odporne ljubezni do sovražnosti in preganjanj. Kolbe nam je poznan predvsem zaradi mučeniške smrti v koncentracijskem taborišču Auswitz, vendar pa to dejanje predstavlja zgolj vrhunec njegove prehojene poti ljubezni in trpljenja, ki ga je daroval za Kristusa, za Cerkev, za brate in Božje kraljestvo.

Ob tem so pomembni njegovi naslednji stavki: »Spominjajmo se, da ljubezen živi in se hrani z darovanjem. Zahvaljujmo se Brezmadežni za notranji mir, za navdušeno ljubezen, vendar ne pozabimo, da vse to, čeprav lepo in dobro, še zdaleč ni bistvo ljubezni. Ljubezen, nasprotno, popolna ljubezen obstaja tudi brez tega. Vrhunec ljubezni je na tisti stopnji, ki jo je dosegel Jezus na križu, ko je rekel: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil‹. Brez darovanja ni ljubezni« (KS 97).

Kot odličen Frančiškov sin, je poljski svetnik rad premišljeval o Kristusovi skrivnosti. Gospodova ljubezen ga je na poseben način preprosto očarala. Postavila ga je v stanje duha tistega, ki se želi učiti ljubiti ob hoji za Odrešenikom. S poglabljanjem v Kristusovo skrivnost je mogoče iz življenja narediti čudež ljubezni v vsakem trenutku in v vsakem dogodku našega bivanjskega popotovanja. Sv. Maksimilijan nas uči, naj se ne bojimo ljubiti in se velikodušno darovati, kajti le tako postane Kristusova ljubezen vidna v vsakem dejanju. To se je npr. uresničilo tudi v mučeniški izkušnji blaženih Mihaela Tomaszeka (1960–1991) in Zbigniewa Strzałkowskega (1958–1991), ki ju je v Peruju usmrtila revolucionarna skupina Sendero Luminoso/Jasna pot, in sta bila 5. decembra 2015 razglašena za blažena. Pričevanje dveh Frančiškovih bratov najde svojo referenčno točko prav v Kolbejevem zgledu.

Izkustvo sv. Maksimilijana potrjuje, da so čudeži ljubezni možni, če zaupamo v priprošnjo in posredništvo Brezmadežne. V svojem članku iz leta 1924 zagotavlja: »Povsod prižigajte ogenj ljubezni in zaupanja do Brezmadežne Device Marije in kaj hitro boste opazili solze v očeh zakrknjenih grešnikov, ječe se bodo izpraznile, povečalo se bo število poštenih delavcev, po domačih ognjiščih pa se bo širil prijeten vonj kreposti; mir in zadovoljstvo bosta razdejala nesoglasje in bolečino, kajti nastopilo je novo obdobje« (KS 1069).

Papež Frančišek je 14. avgusta 2016 pri molitvi Angelovega češčenja povzdignil to pomembno molitev, sklicujoč se prav na Kolbejevo ljubezen: »Prosimo Devico Marijo naj skupaj z nami moli k nebeškemu Očetu, naj izlije na vse verne Svetega Duha, Božji ogenj, ki ogreva naša srca in nam pomaga, da smo solidarni s svojimi brati v veselju in trpljenju. Naj nam bo na naši življenjski poti v podporo vzgled sv. Maksimilijana Kolbeja, mučenca ljubezni, čigar praznik danes obhajamo: on naj nas uči živeti ogenj ljubezni do Boga in bližnjega.«

Ustanovitev, bistvo in poslanstvo Vojske Brezmadežne

Prav v želji, da bi po Kristusovem vzgledu ljubili in občutili bogastvo izročitve Mariji, je bila leta 1917 ustanovljena V. B. Ustanovitev tega marijanskega gibanja je predstavljalo za Kolbeja in njegove tovariše odgovor na občutljivo vprašanje družbenega, političnega, ekonomskega in verskega stanja časa v katerem so živeli. Marijansko združenje Kolbeja in njegovih šest tovarišev je preroštvo, ki se predstavi kot odločilna prvina in gonilo v času velike zamračitve, v katerem se je znašlo človeštvo v tistem trenutku.

Sv. Maksimilijan se ni ustrašil, nasprotno, »zagnal se je« v nove oblike apostolata, okrepljen in voden z močjo, ki je prihajala od Boga. V. B. je videl kot poslanstvo, ki mora s premostitvijo nekdanjih modelov asocionizmov doseči srca vseh ljudi. Želel je, da bi V. B. bila »bolj 'transcedentalis' (presežna) kot 'universalis' (splošna), tj. naj se ne predstavlja samo kot še ena organizacija več ob že tolikih obstoječih, ampak naj globoko prodre v vse že obstoječe« (KS 658). Po Kolbejevem prepričanju se gibanje, ki se poraja iz poslušanja glasu Svetega Duha in živi iz izročitve Brezmadežni, ne more omejiti, saj je poklicano, da »se vključi« v vse cerkvene in družbene strukture. Namreč »cilj Vojske Brezmadežne je doseči ves svet, vsa srca in vsakega posamezno, za Kraljico, ne le neba ampak tudi zemlje, ter podariti pravo srečo tistim nesrečnim revežem, ki jo iščejo v vsakdanjih nasladah tega sveta: glejte, to je naš cilj« (KS 97).

Danes je V. B. poklicana, da naredi pomembne korake pri evangelizaciji, da bi tako ostala zvesta svoji zgodovini, svoji prehojeni poti in predvsem svojemu poklicu, ki je izrazito misijonarski. Z veliko zavzetostjo in pozornostjo spremljam Kolbejevo združenje in – z zadovoljstvom – opažam nekatere iniciative, ki se na poseben način kažejo inovativne in donosne/plodne z vidika apostolata. To so šole evangelizacije, ki se porajajo na Poljskem in jih obiskujejo zlasti mladi. Beseda je o progresivnem katehetskem pristopu, ki daje možnost soočanja s Kolbejevo karizmo. Ob tem naj omenim tudi vedno večjo udeležbo mladih iz vrst V. B. na svetovnem dnevu mladih. Gre za pomembno novost: v mnogih deželah je možno zaslediti Kolbejevo združenje, ki je prilagojeno predvsem mladim. Tako mladi iz vrst V. B. že načrtujejo svoj dan mladih, ki bo potekal leta 2018. 

Ljubezen je gonilo, ki poganja celotno svetnikovo misijonsko dejavnost. Evangelizacija, misijonska dejavnost, mučeništvo: vse se poraja iz srca, ki ljubi v luči kontemplacije Gospoda, ki se velikodušno daje, brez meja, brez omejitev. Kolbe zatrjuje: »Tvoje osebno posvečenje mora biti tvoja prva zaposlitev. Skrb za posvečenje drugih mora izhajati iz preobilice tvoje ljubezni do Jezusa« (KS 987F). Svetnik s svojim duhovnim izkustvom dokazuje, da je možno doseči velike apostolske cilje, če se pri vsakdanjih dejavnostih potrjuje ljubezen, ki jo spremljajo konkretne in otipljive poteze.

Obhajanje stote obletnice ustanovitve V. B.

Kolbejevo sporočilo in pričevanje sta vedno aktualna in v tem »ugodnem času« sta naš Red in V. B. poklicana, da odkrivata pomembnost njegovega preroštva v poslanstvu, ki ni zavarovano pred preganjanji pri svojem evangeljskem pričevanju v sekulariziranih kontekstih ter kontekstih, ki so sovražni krščanskim predlogom in apostolskemu itinerariju. V tem duhu je V. B. ob navzočnosti Uprave Reda začela s pripravami na obhajanje svoje stote obletnice ustanovitve z mariološkim kongresom, ki se je odvijal v Fatimi od 28. do 30. oktobra 2016, s sugestivno in sporočilno tematiko: Z Marijo od poslanstva do mučeništva: Skrivnost P. Maksimilijana Kolbeja. Od 16. do 18. oktobra 2017 se bo v Rimu tudi slovesno obhajala stota obletnica ustanovitve s primernimi časi za molitev, medsebojno podelitev in praznovanje. Leto 2017 bo Kolbejevo leto za celoten Red, ki bo tako imel pravo priložnost premišljevati o Kolbejevi dediščini v Cerkvi, v Redu in v okvirih nove evangelizacije kot je bilo predloženo na zadnjem Generalnem kapitlju. Namreč 19. in 20. oktobra 2017 bo v Rimu kongres Reda, na katerem bodo sodelovali bratje s celega sveta. Poskušali bomo razumeti, kako približati svetnikovo misijonsko in mučeniško pričevanje v času, v katerem živimo, v prepričanju, da še njegovo preroštvo ni izčrpano ter lahko še veliko pove in dá.

Žívimo to jubilejno Kolbejevo leto z velikim notranjim veseljem in entuziazmom. Imamo v lasti čudovito duhovno premoženje, ki predstavlja temelj za nove poti po navdihih Duha v korist Cerkvi in človeštvu, in ki jih Red in V. B. v tesni povezanosti želita izpostaviti. Kakor Kolbe, z ustvarjalnostjo, ki prihaja od Duha, smo vsi povabljeni k odkrivanju novih poti poslanstva, ki naj nagovorijo srca mož in žena našega časa.

fr. Marco Tasca

generalni minister

Vsem bratom Reda