Bratje minoriti, br. Damjan, br. Franc, br. Andrej, br. Danilo in br. Klemen smo v letu usmiljenja od 17. do 22. julija 2016 z avtobusom romarjev poromali v Assisi. Kakor vsako leto smo svoje bivališče našli pod šotori v kampu Fonte Maggio. Tam nas je sleherno jutro lahen brat veter iz gore Subasio prebujal v novo svežino, ki nam jo je čez dan jemal od sonca pregreti asiški rdeče beli kamen.

Po skupnem preprostem zajtrku smo svoje korake usmerjali do krajev, ki so povezani z življenjem sv. Frančiška ali sv. Klare. Kot pravo občestvo pod asiškim nebom smo odkrivali sledi duhovnosti, ki ima korenine tudi v Frančiškovem srečanju z gobavcem, ko je odkril svoj poklic, poklic biti razodetje obličja usmiljenega Očeta. Tudi sam je v oporoki zapisal o teh začetkih: »Ko sem bil še v grehih, se mi je zdelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam peljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo.« 

V preprostosti in tenkočutnosti, med otroškim smehom in jokom, smo se tudi sami pustili voditi Gospodu in skušali biti obličje ljubezni ter usmiljenja drug do drugega. Romali smo od Frančiškove rojstne hiše do sv. Damjana, od Marije Angelske z njenim znanim porciunkulskim odpustkom do samotišča Carceri ter med tem molili svoj križev pot, od Grecia s sporočilom o Božjem učlovečenju in ponižnosti zaradi neizmerne ljubezni in usmiljenja do človeka do Frančiškovega in Klarinega groba, od Trga Frančiškovega Očenaša, kjer je svetnik z vrnitvijo svoje obleke očetu pokazal komu želi pripadati vse življenje do La Verne, kjer je Kristus potrdil to zvestobo s stigmami, ki jih je podaril Frančišku kot znamenje, da mu je resnično želel slediti vse življenje ter biti v tem svetu »drugi Kristus«.

Polni upanja in navdušenja, da ta Duh Assisija ponesemo v svoje domove in svet našega bivanja ter poslanstva, smo se med pesmijo in z radostjo v srcih vrnili med svoje najdražje.

p. Danilo Holc