Duhovne vaje

Zaradi ljubezni do njega

Doslej smo zasledovali Frančiškov odgovor na klic k hoji za Jezusom. Ko se mu je pridružil Bernard, je začetni klic k življenju po evangeliju prerasel v klic k ubožni skupnosti.

Končno se je Frančišku pridružilo enajst bratov, zato so se leta 1209 odpravili v Rim, da bi papež potrdil njihovo vodilo za življenje po evangeliju, ki ga je sestavil Frančišek. To je bil naslednji odločilni korak v hoji za Jezusom.

V letu 1215 je Frančišek pozorno prisluhnil Gospodu, da bi spoznal, ali od njega želi, da se popolnoma posveti kontemplativni molitvi. Toda Gospod mu je dal vedeti, da še naprej želi njegovo razdajanje za ljudi, ki jim je po mestih oznanjal Božjo bližino.

Leta 1219 se je Frančišku izpolnila življenjska želja po misijonskem delovanju, ko je odplul proti Damietti v Egiptu, noseč Gospodovo sporočilo sultanu. Leto kasneje se je vrnil v Italijo, bolan za hudo očesno boleznijo, vročičen in telesno izčrpan. Toda kar ga je pričakovalo v Italiji, je napovedovalo še temeljitejši pretres njegovih čustev in duha. V bratstvu je vladala zmeda in nered. Velik del Frančiškovih sanj je razpadel z naraščanjem števila bratov. Videti je bilo, da Frančišek nima potrebnih upravnih sposobnosti, da bi uredil razraslo skupnost in raznolike poglede na življenje v redu. Nekateri so menili, da od njih zahteva nemogoče. Drugi so zahtevali, da mesto voditelja odstopi sposobnejšim bratom.

Rezultat vsega tega je bila Frančiškova odločitev v jeseni 1220, da odstopi kot glava reda.

Tako se je začela "temna noč" Frančiškove duše. Vzdušje tega časa in počutje njegove duše lahko razberemo iz zgodbe o popolnem veselju, ki jo je povedal bratu Leonu.

V čem pa je torej resnično veselje?

"Vračam se iz Perugie in pozno ponoči pridem sem in je to pozimi, ko je pot blatna in je tako mrzlo, da kaplje hladne vode zmrzujejo na koncih tunike in stalno tolčejo po golenih, tako da kri teče iz takih ran. Ves blaten, premražen in ozebel pridem do vrat. Po dolgem trkanju in klicanju pride brat in vpraša: 'Kdo je'? Odgovorim: 'Brat Frančišek'. In on pravi: 'Pojdi, zdaj ni primerna ura, da prihajaš; ne boš vstopil.' In če bi ob mojih ponovnih prošnjah odvrnil: 'Poberi se; ti si preprostež in nevednež. Nikakor ne prideš k nam: Toliko nas je in takšni smo, da te ne potrebujemo.' Jaz pa - recimo - še vedno stojim pred vrati in moledujem: 'Iz ljubezni do Boga me za to noč sprejmite.' In oni bi odgovoril: 'Ne bom tega storil. Pojdi h križarjem in tam prosi.' Rečem ti, da je v tem resnično veselje in resnična krepost ter zveličanje duše, če bi ostal potrpežljiv in se ne bi vznemirjal" (FRpv, 8-15).

Pri površnem poslušanju bi lahko zaključili, da je veselje v tem, da brata, ki se premražen, utrujen ter krvav vrne v samostan, ne spustijo skozi vrata. Recept za popolno veselje ni v zaprtih vratih in trdem srcu tistih, ki bi jih lahko odprli. Ne, v samem dejstvu, da ti gre kaj narobe, še ni veselja. To se navkljub težavam porodi v srcu, ki je napolnjeno z ljubeznijo. Samo če nekoga resnično ljubim, sem sposoben tako "norih" dejanj. Niti zaklenjena vrata niti trdosrčnost ljudi nimajo zadnje besede v mojem življenju. "Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu," je spoznal sv. Pavel. Kristjani lahko ostanemo mirni v svoji notranjosti, celo veseli, tudi ko pridejo težave, ker vemo, da nam je Bog blizu.

Doseči popolno veselje seveda ne pomeni ostati brezčuten, pasiven, vdan v usodo. Obstaja namreč nevarnost, da bi v bojazni pred notranjim nemirom opuščali naloge, ki so povezane s trpljenjem. Popolnega veselja ne dosežemo z neko brezčutno pasivnostjo in brezbrižnostjo. Po Frančišku je popolno veselje v tem, da se prepustimo Bogu in mu popolnoma zaupamo.

Izroči svojo pot Gospodu,

upaj vanj in on bo storil (Ps 37,5)!

Svetopisemski odlomki za osebno molitev