Prva dva Frančiškova tovariša sta bila Bernard in Peter Katanij. Njima se malo kasneje pridruži še Egidij (ok. 1200–1262), ki se po Frančiškovi smrti posveti samotarskemu življenju v tako imenovanih svetih samotiščih.

Bil je preprost človek, včasih grob in neuk a željan Boga, zelo marljiv, nikoli brez dela. Lotil se je vsega, kar je bilo pošteno. Njegovo globoko molitveno življenje je bilo obdarovano z veliko stopnjo kontemplacije. Zanj bi lahko rekli, da si je zraven sv. Antona Padovanskega in sv. Klare Asiške prizadeval za resnično strogo evangeljsko uboštvo. Govorijo, da je z ostrim kamenjem razbijal marmornata tla v novozgrajeni baziliki sv. Frančiška.

Ohranjena je lepa zbirka besed blaženega Egidija. Med drugim je znan tudi dogodek, ko je prišel brat Egidij na obisk k bratu Bonaventuri, ki je bil v tistem času pariški profesor teologije in generalni minister reda in mu rekel: »Blagor ti Bonaventura, kako lahko šele ti ljubiš Boga, ko toliko veš o Bogu!« In brat Bonaventura mu je odgovoril: »Neuka starka lahko bolj ljubi Boga kot brat Bonaventura.« Ves srečen s takšnim odgovorom Egidij, tak kot je pač bil, skoči ven in prvo starko, na katero je naletel, objame in reče: »Srečna starka, ali veš, da lahko ti bolj ljubiš Boga kot pa naš brat Bonaventura!«