Na povabilo nadškofa metropolita msgr. dr. Martina Kmetca OFM Conv. sem bil pri njem na obisku od 21. do 28. februarja 2025 v Izmirju – Smirni, kjer je naslednik prvega škofa Smirnske Cerkve sv. Polikarpa. Gre za edino še živečo Cerkev  od sedmih Cerkva o katerih lahko beremo v knjigi Razodetje.

Ob potresu leta 2020 v Turčiji je med ostalimi cerkvami bila močno poškodovana edina cerkev posvečena sv. Polikarpku, ki je del nadškofijskega sedeža v Izmirju. Po obnovi ostalih cerkva v Izmirju si nadškof p. Martin Kmetec močno prizadeva, da bi tudi ta cerkev bila temeljito obnovljena in obvarovana pred morebitnimi potresi ter ohranila vso bogato poslikavo, ki je v njej.

Temeljito obnovo cerkve je nadškof p. Martin Kmetec zaupal slovenskim mojstrom, pod vodstvom Mire Ličen Krmpotič.  To pomembno zavetje krščanske vere v Turčiji so s finančnimi sredstvi podprli mnogi iz Slovenije kakor tudi prostovoljci, ki so tam pomagali pri najrazličnejših delih.

Ob godu sv. Polikarpa, 23. februarja, je potekalo tridnevno praznovanje z navzočnostjo okrog 160 romarjev iz Slovenije, ki ga je organiziral piranski župnik. Ob tem je potekalo tudi srečanje pobratenih mest Pirana in Izmirja. Navzoči so bili tudi ljubljanski nadškof p. Stanislav Zore OFM, upokojeni koprski škof Jurij Bizjak, in nekateri duhovniki, ter soprog predsednice RS dr. Aleš Musar.

Na predvečer praznika sv. Plikarpa smo bili deležni lepega koncerta v počastitev desetletnice pobratenja Pirana z delom Izmirja. V besedah pozdravov smo z obeh strani slišali veselje ob uspešnem sodelovanju, podobnih pogledih na prihodnost sveta, ki, kljub različnosti, zmore dejanja za skupno dobro. Podžupan Pirana Christian Polleti je omenil pomembno delo akademske umetnice Mire Ličen Krmpotič, ki dokazuje, da sta mesti povezani tudi s skupnimi temelji miru, razumevanja in razvoja. Veleposlanik Republike Slovenije v Turčiji Gorazd Renčelj je prepričan, da ti dnevi niso le dokaz prijateljstva med mestoma, ampak tudi med dvema državama, dvema narodoma. Vesel je, da je delo misijonarja nadškofa p. Martina Kmetca povezalo vse, ki dobro mislijo. Vsi govorniki so poudarili moč kulture, ki povezuje. Glasba je bila tista, ki je predstavljala Piran, Slovenijo in prijateljstvo, spoštovanje v različnosti. Z bogatim, zanimivim in tehtnim izborom skladb klasične glasbe je navdušila družina Tomac Krečič. Oče Simon in mama Anamarija sta žarela v skupnih nastopih s hčerami, ki so navdušile vsaka s svojim instrumentom, vsi skupaj pa s predanostjo glasbi, ki ne pozna meja jezika in različnih kultur.

MePZ Georgios iz Pirana se je predstavil z deli slovenskih skladateljev, s priredbami ljudskih in umetniških, ki so v polno dvorano kulturnega centra prinesle obilico slovenskega pevskega duha. Večer se je nadaljeval s turško folkloro in ansamblom, ki je podčrtal resnico o razlikah, ki bogatijo in glasbi, ki je univerzalni jezik. 

V nedeljo, na praznik sv. Polikarpa, je sledilo srečanja z delom nadškofa p. Martina Kmetca, z omenjeno obnovo, predvsem pa s skupno sv. mašo v izmirski stolnici sv. Janeza in z ogledom ter blagoslovom obnovitvenih del v cerkvi sv. Polikarpa.

Na poti h koreninam krščanstva smo romarji kakor domači verniki obhajali sveto mašo v katedrali sv. Janeza v Izmirju. Slovesnost, ob somaševanju škofov in duhovnikov, je vodi  in nas nagovoril nadškof p. Martin Kmetec. V poldanskih urah smo v cerkvi sv. Polikarpa spoznali, kako veliko delo je z ekipo ustvarila akademska slikarka in restavratorka Mira Ličen Krmpotič. Predstavila nam je obnovo cerkve sv. Polikarpa, ki je del nadškofovega sedeža v tem velikem mestu. V dveh letih so ustvarili pravi čudež. Nadškof p. Martin Kmetec se je zahvalil vsem darovalcem iz Slovenije in se priporočil za pomoč naprej. Dela še niso končana, štiristo let stara cerkev bo morala biti deležna še mnogih del. Potrebno še bo precej denarja in pridnih rok tako mojstrskih kakor prostovoljnih. Upamo, da se bodo obnovitvena dela lahko nadaljevala.

Tretji dan smo poromali v Efez v Marijino hišo, ki je romarsko središče nadškofije. Z zahvalno mašo, ki jo je vodil ljubljanski nadškof p. Stanislav Zore smo še počastili devico Marijo in se Bogu zahvalili za vse opravljeno delo in milosti, ki smo jih deležni kristjani znotraj vesoljne Cerkve. V večernih urah je bilo v osrednjem kulturnem centru v Izmirju odprtje samostojne razstave likovnih del akademske slikarke Mire Ličen. “Samo ljubezen ustvarja,” je naslov razstave in življenjsko vodilo izredne umetnice. Razstavljena dela so v minulih dveh letih nastala v Turčiji, kjer restavratorka obnavlja cerkev sv. Polikarpa. Ob lepem nagovoru nadškofa p. Martina Kmetca in razstavljenih slikah lahko govorimo o novi obliki in načinu misijonarjenja v tem svetu v današnjem času, ki prav tako ni naklonjen evangeliju kot je bilo to v času mučenca sv. Polikarpa.

Nadškofu p. Martinu Kmetcu se iskreno zahvaljujem za povabilo in priložnost, da sem smel biti navzoč ob tako lepih trenutkih in obenem pomembnih za tamkajšnjo krajevno Cerkev. 

p. Milan Kos, prov. minister

Minoritski pater Toni Brinjovc je že drugo leto gvardijan redovne skupnosti, župnik in rektor osrednjega Marijinega romarskega svetišča mariborske nadškofije na Ptujski Gori. Z njim smo se srečali v teh res pomenljivih dneh.  … In sicer pred bližajočim se praznikom Jezusovega darovanja, Svečnico, to je pred Dnevom posvečenega življenja, in praznikom Lurške Matere Božje, posebej pa še pred Svetovnim dnem bolnikov v jubilejnem letu 2025, v katerem nas Cerkev vabi, naj postanemo »romarji upanja«.

Oglejte si video posnetek pogovora tukaj.

Dnevi trajne vzgoje  za starejše brate Slovenske minoritske province sv. Jožefa so letos potekali v minoritskem samostanu bl. Antona Martina Slomška v Olimju. Potem, ko smo se v lanskem permanentnem vzgojnem srečanju poglabljali v Konstitucije našega reda smo tokrat v dopoldanskem času prebirali, komentirali in spoznavali Geralne  in Provincijske statute; v popoldnevih pa smo prisluhnili p. Antonu Borovnjaku, ki nam je spregovoril o liturgičnih temah – zakramentih uvajanja.

Zadnji dan  srečanja smo obhajali provincialni dan na katerem smo se zbrali skoraj vsi bratje in prisluhnili zanimivemu predavanju  generalnega asistenta CEF-a p. Igorja Salmiča, ki nam je spregovoril na temo:  Molitveno bogoslužje pri Frančiškovih bratih nekoč in danes.  V delu po skupinah smo ugotavljali, kako danes po naših bratstvih poteka molitveno bogoslužje; kaj lahko storimo, da bi ga poživili; in na kakšne načine lahko molitev brevirja ponudimo tudi vernikom. Naše Vodilo in Frančiškovi zapisi nas vabimo, da kot Frančiškovi bratje  z globoko vero, veseljem in vztrajnostjo opravljamo skupno molitveno bogoslužje ter na takšen način s Kristusom molimo in prosimo za zemeljsko Cerkev.

Pomenljive in vzpodbudne  so bile tudi besede prov. ministra p. Milana Kosa, ki je med pridigo pri zaključni sv. maši dejal: Frančiškovi bratje smo znamenje upanja za ta svet le,  če živimo našo posvečenost kot praznik in vero kot največjo srečo.

p. Janez Šamperl

Dragi Frančiškovi bratje in sestre!

V jubilejnih letih 2023–2026 hodimo po poti hvaležnosti in praznovanja. Spominjamo se dogodkov iz življenja sv. Frančiška Asiškega ter ob tem želimo poglobiti svojo pot zvestih Jezusovih učencev ter Frančiškovih bratov in sester. Žal pa živimo v času, zaznamovanem z dramatičnimi situacijami, ki povzročajo obup in nam preprečujejo, da bi na prihodnost gledali z vedro dušo: tragedije vojn, družbene krivice, neenakost, lakota, izkoriščanje ljudi in stvarstva … Pogosto nas to pripelje v stanje, ko čutimo negotovost prihodnosti in ne vidimo jasnih izidov svojih načrtov, s čimer tvegamo, da živimo brez upanja, postanemo ujetniki dolgčasa in malodušnosti … Zato smo prav vsi še kako potrebni oznanila upanja.

Prav z oznanilom upanja se bomo srečali v teh prazničnih dneh, ko bomo podoživljali dogodek Jezusovega rojstva, kakor je zapisano v Lukovem evangeliju: V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. Vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno. (Lk 2,8–20)

Naše krščansko in frančiškovsko življenje je romanje proti Bogu, našemu zveličanju in polnosti vsega dobrega. Če cilji, dosežki in uspehi na poti ostanejo samo materialni, nas po prvem zadovoljstvu še vedno pustijo lačne, željne globljega smisla. Dejansko ne potešijo v polnosti naše duše, ker nas je ustvaril On, ki je neskončen, zato v nas prebiva želja po presežnem, stalni nemir po izpolnitvi največjih želja, po tistem »več«.

Jezusovo rojstvo je dovolj velik razlog, da se vsak dan odločno podamo na pot, da postanemo romarji upanja. To je vabilo za vse nas – še posebej v prihajajočem jubilejnem letu: hodimo v upanju! Upanje premaga vsako utrujenost, vsako krizo in vsako tesnobo, ko nam daje močno spodbudo za pot naprej, ker je dar, ki ga prejmemo od Boga samega. On napolni s smislom naš čas, nas razsvetljuje na poti, nam kaže smer in cilj življenja. Ravno upanje je nova moč, ki jo Bog vliva v nas in ki nam omogoči, da vztrajamo v tekmi, ki nam da »dolg pogled«, ki seže onkraj težav sedanjosti in nas usmeri proti gotovemu cilju: občestvu z Bogom in polnosti večnega življenja. Če obstaja lep cilj, če življenje ne teče proti niču, če nič od tega, kar sanjamo, načrtujemo in uresničujemo, ne bo izgubljeno, tedaj je vredno hoditi, premagovati ovire in se spoprijemati z utrujenostjo, saj je končna nagrada čudovita!

Sv. Frančišek je po praznovanju Jezusovega rojstva v Grecciu šel odločno naprej in vemo, da ga je Gospod vodil na La Verno, kjer mu je vtisnil rane; k Svetemu Damijanu, da je zapel Sončno pesem; do Marije Angelske, kjer je stopil v večno življenje. To je bila pot, ki je bila podobna poti pastirjev: In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno.

Naj bo tudi naša pot v teh jubilejnih letih pot, ko bomo slavili in hvalili Boga za vse, kar slišimo in vidimo, kakor nam daje zgled sv. Frančišek …

V božični noči je v Grecciu imel plemič Giovanni videnje, kako je dete v Frančiškovih rokah oživelo. Kot oživi hostija v duhovnikovih rokah. Božič je zato vsako leto edinstvena priložnost, da se detetu Jezusu približamo na neponovljiv način. Kako? Tako, da božično praznovanje postane Božji dotik, ko naše srce postane najlepša monštranca na svetu. Tako, da se v preprosti in živi veri temu Otroku (Evharistiji) približamo z ubogim in ponižnim srcem otroka.

Želim vam blagoslovljene in milostne dni obhajanja Jezusovega rojstva ter okrepljeno hrepenenje po srečevanju z Odrešenikom v jubilejnem letu 2025

Mir in dobro!

p. Milan Kos, prov. minister

Jaslice iz cerkve sv. Petra in Pavla na Ptuju	Jaslice iz cerkve sv. Frančiška v Piranu
Jaslice iz cerkve Marijinega Vnebovzetja v Olimju	Jaslice iz cerkve sv. Frančiška v Piranu