Na praznik sv. Frančiška je bila na Ptuju osrednja slovesnost ob 800. letnici Frančiškovega tranzitusa – prehoda iz zemeljskega v večno življenje.
V duhu njegove preprostosti, ponižnosti in ljubezni do Boga, človeka in stvarstva je bila sveta maša osrednji trenutek praznovanja. Slovesnost je vodil apostolski nuncij v Sloveniji, msgr. Luigi Bianco, sodelovala pa sta združena zbora ŽPZ sv. Petra in Pavla ter sv. Viktorina, ki sta s petjem prazničnemu bogoslužju dodala posebno lepoto.
Po sveti maši je sledila slavnostna akademija, posvečena življenju, sporočilu in dediščini svetega Frančiška.
To so bili trenutki spominjanja, hvaležnosti in razmisleka o sporočilu sv. Frančiška, ki je s svojo preprostostjo in ljubeznijo zaznamoval mnoga stoletja.
Osemsto let po njegovi smrti ostaja njegov zgled živ – v veri, miru, skromnosti, ljubezni do Boga, človeka in spoštovanju vsega stvarstva.
Naj nas tudi danes nagovarja njegova preprosta, a mogočna misel: živeti tako, da za nami ostane več dobrega, miru in ljubezni.
V teh dneh z veliko hvaležnostjo in veseljem obhajamo 800-letnico tranzitusa – prehoda našega očeta in brata, sv. Frančiška Asiškega, iz zemeljskega v večno življenje. Osem stoletij je minilo od njegovega odhoda v Očetovo hišo, vendar njegova beseda, njegova drža in predvsem njegovo življenje še vedno nagovarjajo ljudi našega časa. Frančišek ni svetnik preteklosti. Njegova vera, njegova ljubezen do Kristusa, njegova povezanost z evangelijem in njegov odnos do vsakega človeka ter vsega stvarstva ostajajo živi in aktualni.
Jubilejno praznovanje zato ni samo spomin na velik dogodek iz zgodovine našega reda. Je priložnost, da se zaustavimo, pogledamo svojo pot in se vprašamo, kaj nam danes pomeni biti Frančiškovi bratje.
Najprej je to praznovanje hvaležnosti. Bogu se zahvaljujemo za dar sv. Frančiška, za njegovo življenje in pričevanje ter za vse, kar je po njem storil v Cerkvi in svetu. Zahvaljujemo se mu tudi za poklicanost, ki smo jo prejeli, in za milost, da smemo biti v tem jubilejnem obdobju njegovi bratje in nadaljevati pot, ki jo je on začel. Biti brat sv. Frančiška ni zgolj naziv ali pripadnost določeni skupnosti. Je dar in obenem odgovornost. Je klic, da bi tudi mi vedno znova iskali Kristusa in mu dovolili, da oblikuje naše življenje.
Jubilej je zato tudi čas pričevanja. Naša bratstva in naša provinca želimo ali bolje rečeno bi želeli s svojim življenjem pokazati, da Frančiškova pot ni le lepa dediščina, ki jo občudujemo, ampak pot, po kateri želimo hoditi tudi danes. Naše bratstvo, naše molitve, naše delo, naši odnosi in naš odnos do ljudi naj bodo znamenje, da evangelij še vedno lahko preoblikuje človeka in skupnost. Svet ne potrebuje predvsem razlag o tem, kdo je bil Frančišek. Potrebuje ljudi, ki bodo kakor on s svojim življenjem pokazali, kdo je Kristus.
Zato je pomembno, da ob jubileju ne ostanemo samo pri opozarjanju na 800-letnico in pri številnih dogodkih, ki jo spremljajo. Imejmo željo, da bi praznovanje v vernikih prebudilo navdušenje za evangelij. Frančiškova pot je namreč najprej in predvsem pot evangelija. Frančišek je slišal Kristusov klic, ga vzel zares in se mu z vsem srcem izročil. Njegov zgled nam govori, da evangelij ni knjiga lepih misli, ampak Beseda, ki želi postati življenje.
Ta klic velja vsakemu človeku, ne glede na njegov življenjski stan, poklic ali okoliščine. Vsakdo je povabljen, da evangelij živi tam, kjer je: v družini, v zakonu, v službi, v duhovništvu, redovništvu ali na katerem koli drugem področju življenja. V tem smislu je še posebej dragocena tudi pot Frančiškovega svetnega reda, v katerega so dobrodošli vsi, ki želijo v svojem vsakdanjem življenju hoditi za Kristusom po zgledu sv. Frančiška. Povabimo jih, da se nam pridružijo.
Ob vsem tem pa se mi zdi najpomembnejše, da jubilej postane čas osebne in bratske prenove. Osemstoletni spomin nas ne sme pustiti nespremenjenih. Ob Frančiškovem tranzitusu smo povabljeni, da se osebno, kot samostanska bratstva in kot provinca, vprašamo: Kaj danes pomeni živeti našo poklicanost? Kje smo zvesti evangeliju in kje bi se morali bolj zavzeto spreobrniti? Kaj lahko konkretno naredimo, da bo naše življenje bolj prepričljivo pričevanje za Kristusa?
Pri tem nas lahko zelo neposredno nagovori Frančiškova misel iz Oporoke: »Jaz sem svoje izpolnil, kar je vaše, pa naj vas pouči Kristus« (LegM 13,3).
To so besede, ki so tudi danes namenjene nam. Frančišek je svojo nalogo izpolnil. Njegova pot je končana. Toda evangeljska pot Cerkve se nadaljuje in zdaj je na vrsti naše življenje. Frančišek nam ne želi ponuditi zgolj svojega nauka, ki bi ga posnemali v zunanjih oblikah. Usmerja nas h Kristusu. On naj bo naš učitelj.
Zato naj bo ena od konkretnih odločitev tega jubileja preprosta in hkrati zahtevna: vsak dan znova intenzivno iskati Jezusov nauk v evangeliju in ga prenašati v svoje življenje. Ne samo prebirati evangelij, ampak ga poslušati. Ne samo poznati Jezusove besede, ampak se pustiti po njih oblikovati. Ne samo občudovati Frančiškovo življenje, ampak po njegovem zgledu vedno znova stopati za Kristusom.
Če bomo to zares vzeli v svoje življenje, nas bo evangelij gotovo vodil po pravi poti. Takrat bomo lahko upravičeno ponosni, da smo bratje sv. Frančiška – ne zaradi imena, ki ga nosimo, ne zaradi zgodovine, ki ji pripadamo, ampak zaradi življenja, ki ga živimo. Naša Frančiškova identiteta bo postala verodostojna, če bo vidna v naši preprostosti, bratstvu, usmiljenju, služenju, veselju in predvsem v naši ljubezni do Kristusa.
Današnji čas potrebuje takšne priče. Potrebuje ljudi, ki ne bodo samo govorili o evangeliju, ampak ga bodo živeli. Potrebuje brate, ki bodo s svojim življenjem oznanjali Kristusa. Potrebuje ljudi, ki bodo znali biti hkrati zvesti evangeliju in pogumno navzoči v svetu. Prav v tem je lahko naša Frančiškova poklicanost danes preroška: da s preprostim, pristnim in evangeljskim življenjem pokažemo, da je mogoče tudi v sodobnem svetu živeti za Boga in za človeka.
Naj bo zato 800-letnica tranzitusa sv. Frančiška več kot obletnica. Naj bo milostni čas hvaležnosti, poglobitve in novega začetka. Naj nas spomin na njegovo zemeljsko pot in njegov prehod v večno življenje ne usmeri nazaj v preteklost, ampak naprej – h Kristusu, ki nas tudi danes kliče in poučuje.
Želim vam duhovno bogato in doživeto praznovanje 800-letnice tranzitusa našega svetega očeta Frančiška. Predvsem pa vam želim, da bi iz tega jubileja izšli z novo močjo, z novim veseljem in z odločitvijo za navdušeno in zvesto hojo za Gospodom po zgledu sv. Frančiška.
Naj nas pri tem spremlja njegova preprostost, njegova vera in njegova ljubezen do Kristusa. In naj tudi za nas velja: svoje smo izpolnili takrat, ko smo dovolili, da nas vsak dan znova pouči Kristus.
Dragi bratje in vsi, ki prebirate to pismo, želim vam duhovno bogato praznovanje in navdušenja, da s Frančiškovim duhom in gorečnostjo vstopamo v vsakodnevno življenje!
V jubilejnem letu sv. Frančiška so mladi pod duhovnim vodstvo p. Danila, p. Martina in p. Andreja ter šolskih sester romali v Assisi. Nastanili so se v kampu in od tam vsak dan obiskovali kraje, ki so povezani s sv. Frančiškom ter seveda tudi njegov grob. Molitev in pesem je odpirala njihova srca za spoznavanje duhovne dediščine svetnika in osebno razmišljanje na katero pot jih kliče Gospod.
Na praznik apostolov Petra in Pavla, ki sta zavetnika minoritskega samostana in cerkve na Ptuju, smo obhajali srebrno mašo domačina p. Tomaža Majcna.
P. Tomaž živi in deluje v mednarodni skupnosti v Kopenhagnu in je hkrati župnik edine katoliške župnije na Grenlandiji.
p. Igor Salmič je v pridigi lepo orisal redovniško in duhovniško pot p. Tomaža in ju povezal z blagoslovom temeljnega kamna za ponovno zgrajeno minoritsko cerkev, ki je bil ravno na dan njegovega posvečenja, ter apostoloma Petrom in Pavlom, ki sta vsak na svoj način oznanjala evangelij in pričevala za Gospoda vse do smrti.
Ob tej priložnosti smo se spomnili še ostalih jubilantov iz minoritskega samostana: p. Janka Gašpariča, p. Marjana Vogrina in p. Slavka Stermška.
Frančiškovi bratje in sestre smo na dan državnosti 25. junija 2026 v osrednjem Marijinem romarskem svetišču na Brezjah pripravili osrednje praznovanje 800. letnice Frančiškovega prehoda iz zemeljskega v večno življenje. To slovesnost smo poimenovali Frančiškov odmev. S tem smo hoteli spomniti in obenem opozoriti, da odmevna je Frančiškova beseda, zlasti pa njegov zgled danes.
Somaševanje je vodil in pridigal minoritski izmirski nadškof metropolit msgr. Martin Kmetec.
Ker smo ravno ta dan praznovali 35-letnico samostojnosti naše države Republike Slovenije, so člani FRAMA pred začetkom maše ob daritveni oltar na trgu pred brezjansko baziliko prinesli slovensko zastavo, zapeli pa smo tudi našo državno himno.
Vse zbrane na Brezjah, med njimi ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta, frančiškanskega provinciala p. dddr. Christiana Gostečnika, minoritskega provinciala p. Milana Kosa, redovne predstojnike in predstojnice, predsednika Konference redovnih ustanov v Sloveniji salezijanca g. Petra Končana, vse člane OFS in druge romarje, je na začetku maše pozdravil kapucinski provincial p. Primož Kovač.
Nadškof p. Martin Kmetec je v nagovoru poudaril, da je sv. Frančišek je še vedno živ, še vedno je med nami in sicer kot naš sveti priprošnjik, med nami je s svojim svetlim zgledom življenja po evangeliju, med nami je s svojo duhovno dediščino; z dediščino, ki so jo bratje in sestre njegovega reda zapustili zgodovini skozi stoletja, ko so po njegovem zgledu šli po svetu in oznanjali evangelij.
Zapustil nam je dediščino svojega sporočila, utemeljeno na pričevanju, na zvestobi evangeliju, na ljubezni do Kristusa, ki je Frančiška vodila k temu, da je živel globok odnos do Križanega, se mu pustil pretvoriti in ga je posnemal v svojem življenju.
Nadškof Stanislav Zore je pred molitvijo očenaša posebej spomnil na to, kako zbrano in spoštljivo je k nebeškemu Očetu molil Frančišek Asiški. Zbrane je povabil, naj sledijo njegovemu zgledu v priprošnji k neizmerno ljubečemu, usmiljenemu in dobremu Očetu. Pa tudi, naj s to molitvijo in drugimi vstopijo v »Frančiškovo šolo molitve«. V odprtosti, ponižnosti in hvaležnosti v »Jezusovem duhu in srcu«.
Minoritski provincial p. Milan Kos pa je pred pozdravom miru in sprave priporočil romarjem, naj se zavzemajo za mir, odpuščanje in resnično sprave med seboj in v svetu v zahtevnih časih in razmerah.
Maši in blagoslovu z relikvijami sv. Frančiška Asiškega je sledil kratek odmor, nato pa igra Frančiškovi otroci gredo v Assisi, za katero je besedilo napisala Alenka Liebhart; zaigrali so jo mladi in otroci iz Škofje Loke in Štepanje vasi v Ljubljani.
V popoldanskem delu praznovanje se je odvijal festival pesmi, posvečenih sv. Frančišku, molitev za domovino, pete litanije in blagoslov z Najsvetejšim.
Vsi navzoči smo čutili kako velik in blagoslovljen je bil ta dan in se vrnili v naše vsakodnevno življenje z željo, da bi Frančiškov odmev po nas odmeval vse dni našega življenja.
