Si kdaj pomislil, da je življenje predragoceno, da bi ga zapravil za stvari, ki hitro zbledijo?
Biti minorit ne pomeni pobegniti pred svetom. Pomeni stopiti vanj s polnim srcem, prinesti mir tistim, ki ga nimajo, in živeti v skupnosti bratov, ki postanejo tvoja druga družina.
Sveti Frančišek je rekel: "Gospod, naredi me za orodje svojega miru." To je izziv, ki te ne bo pustila ravnodušnega. Če v srcu čutiš tisti tihi nemir in iščeš nekaj več ... morda je to tvoj klic.
Pridi in poglej. Samostanska vrata so odprta za tvoja vprašanja Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
#minoriti p. Milan Kos 041 260 724
Ena poklicanost, dve poti. Kdo je minorit?
Redovni brat: Srce skupnosti. Dela med ljudmi kot katehet, organist, zakristan, kuhar, vzgojitelj, umetnik ali misijonar, … Prinaša preprosto Božjo navzočnost v vsakdanje življenje.
Redovni duhovnik: Orodje Božje milosti. Daruje svete maše, spoveduje in deli ostale zakramente, vodi duhovne vaje, spremlja ljudi v stiskah in vodi župnije, …
Skupaj sestavljata eno bratstvo. Noben ni večji, oba služita z istim ciljem: prinašati veselo oznanilo odrešenja.
Dve poti, eno srce. Pri minoritih ima vsak dar svoje mesto. Te bolj privlači preprosto delo med ljudmi v habitu ali služenje skozi zakramente? Obe poti prinašata veselje, ki izpolni celo življenje.
Stopnje na poti
Kako postaneš minorit? Brez panike, ne zgodi se čez noč! To je pot, kjer korak za korakom odkrivaš Božji načrt zase:
1️⃣ Kandidatura – Živiš doma, a prideš "pogledat" in začutiš utrip samostana. 2️⃣ Postulat – Prvi korak skozi vrata: začneš živeti in delati z brati. 3️⃣ Noviciat – Leto tišine, globoke molitve in preizkušnje. Tukaj oblečeš habit! 4️⃣ Začasne zaobljube – Prva uradna obljuba uboštva, pokorščine in čistosti (študij in delo). 5️⃣ Večne zaobljube – Tvoj dokončni "DA" Bogu za vse življenje.
Pot se vedno začne s prvim, preprostim korakom. Te zanima, kako izgleda en dan v samostanu? Klikni na povezavo: minoriti.rkc.si ali fb minoriti
Ob 800. obletnici smrti oziroma transitusa sv. Frančiška Asiškega je potekal jubilejni večer Frančiškov Koper, v petek, 6. novembra 2026, v Protokolarno-prireditveni dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru, nekdanji cerkvi sv. Frančiška. Namenjen je bil obuditvi bogate duhovne, umetnostne in knjižne dediščine Frančiškovih redov, ki so skozi stoletja zaznamovali podobo mesta.
Frančiškova dediščina je v Kopru pustila izjemno globoko sled. V mestu je skozi stoletja delovalo pet vej Frančiškove družine – manjši bratje pri sv. Frančišku, klarise pri sv. Klari, glagoljaški tretjeredniki pri sv. Gregorju, observanti pri sv. Ani in kapucini pri sv. Marti. Skoraj osem stoletij navzočnosti je zaznamovalo versko, kulturno, umetnostno, izobraževalno in knjižno zgodovino mesta.
V nekdanji cerkvi sv. Frančiška, današnji Protokolarno-prireditveni dvorani, kjer je danes znova vidna srednjeveška upodobitev njegovega transitusa, so br.Miran Špelič, Gregor Pobežin, Sara Turk Marolt in Diana Košir predstavili svetnikove življenjepise, srednjeveške stenske poslikave ter knjižne zaklade samostana sv. Ane.
Večer je dopolnil pesniški in glasbeni program z Vidom Karlovškom, prejemnikom Jenkove nagrade 2026, literarnim branjem dijakov koprskih srednjih šol ter nastopom Glasbene šole Koper. Dogodek je povezoval Peter Štoka.
Organizator je bila Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, s podporo ZMTK.
PROGRAM
Prof. dr. p. Miran Špelič
Frančišek Asiški, svetnik stotih biografij
Izr. prof. dr. Gregor Pobežin
Bonaventurovo Veliko in Malo žitje svetega Frančiška – pričevanje nekega časa
Doc. dr. Sara Turk Marolt
Izgubljene, pozabljene in ponovno odkrite: srednjeveške stenske poslikave iz nekdanje cerkve in samostana sv. Frančiška v Kopru
Dr. Diana Košir
Stopinje sv. Frančiška med knjižnimi zakladi pri sv. Ani v Kopru: pregled starejših biografij
Na praznik sv. Frančiška je bila na Ptuju osrednja slovesnost ob 800. letnici Frančiškovega tranzitusa – prehoda iz zemeljskega v večno življenje.
V duhu njegove preprostosti, ponižnosti in ljubezni do Boga, človeka in stvarstva je bila sveta maša osrednji trenutek praznovanja. Slovesnost je vodil apostolski nuncij v Sloveniji, msgr. Luigi Bianco, sodelovala pa sta združena zbora ŽPZ sv. Petra in Pavla ter sv. Viktorina, ki sta s petjem prazničnemu bogoslužju dodala posebno lepoto.
Po sveti maši je sledila slavnostna akademija, posvečena življenju, sporočilu in dediščini svetega Frančiška.
To so bili trenutki spominjanja, hvaležnosti in razmisleka o sporočilu sv. Frančiška, ki je s svojo preprostostjo in ljubeznijo zaznamoval mnoga stoletja.
Osemsto let po njegovi smrti ostaja njegov zgled živ – v veri, miru, skromnosti, ljubezni do Boga, človeka in spoštovanju vsega stvarstva.
Naj nas tudi danes nagovarja njegova preprosta, a mogočna misel: živeti tako, da za nami ostane več dobrega, miru in ljubezni.
V teh dneh z veliko hvaležnostjo in veseljem obhajamo 800-letnico tranzitusa – prehoda našega očeta in brata, sv. Frančiška Asiškega, iz zemeljskega v večno življenje. Osem stoletij je minilo od njegovega odhoda v Očetovo hišo, vendar njegova beseda, njegova drža in predvsem njegovo življenje še vedno nagovarjajo ljudi našega časa. Frančišek ni svetnik preteklosti. Njegova vera, njegova ljubezen do Kristusa, njegova povezanost z evangelijem in njegov odnos do vsakega človeka ter vsega stvarstva ostajajo živi in aktualni.
Jubilejno praznovanje zato ni samo spomin na velik dogodek iz zgodovine našega reda. Je priložnost, da se zaustavimo, pogledamo svojo pot in se vprašamo, kaj nam danes pomeni biti Frančiškovi bratje.
Najprej je to praznovanje hvaležnosti. Bogu se zahvaljujemo za dar sv. Frančiška, za njegovo življenje in pričevanje ter za vse, kar je po njem storil v Cerkvi in svetu. Zahvaljujemo se mu tudi za poklicanost, ki smo jo prejeli, in za milost, da smemo biti v tem jubilejnem obdobju njegovi bratje in nadaljevati pot, ki jo je on začel. Biti brat sv. Frančiška ni zgolj naziv ali pripadnost določeni skupnosti. Je dar in obenem odgovornost. Je klic, da bi tudi mi vedno znova iskali Kristusa in mu dovolili, da oblikuje naše življenje.
Jubilej je zato tudi čas pričevanja. Naša bratstva in naša provinca želimo ali bolje rečeno bi želeli s svojim življenjem pokazati, da Frančiškova pot ni le lepa dediščina, ki jo občudujemo, ampak pot, po kateri želimo hoditi tudi danes. Naše bratstvo, naše molitve, naše delo, naši odnosi in naš odnos do ljudi naj bodo znamenje, da evangelij še vedno lahko preoblikuje človeka in skupnost. Svet ne potrebuje predvsem razlag o tem, kdo je bil Frančišek. Potrebuje ljudi, ki bodo kakor on s svojim življenjem pokazali, kdo je Kristus.
Zato je pomembno, da ob jubileju ne ostanemo samo pri opozarjanju na 800-letnico in pri številnih dogodkih, ki jo spremljajo. Imejmo željo, da bi praznovanje v vernikih prebudilo navdušenje za evangelij. Frančiškova pot je namreč najprej in predvsem pot evangelija. Frančišek je slišal Kristusov klic, ga vzel zares in se mu z vsem srcem izročil. Njegov zgled nam govori, da evangelij ni knjiga lepih misli, ampak Beseda, ki želi postati življenje.
Ta klic velja vsakemu človeku, ne glede na njegov življenjski stan, poklic ali okoliščine. Vsakdo je povabljen, da evangelij živi tam, kjer je: v družini, v zakonu, v službi, v duhovništvu, redovništvu ali na katerem koli drugem področju življenja. V tem smislu je še posebej dragocena tudi pot Frančiškovega svetnega reda, v katerega so dobrodošli vsi, ki želijo v svojem vsakdanjem življenju hoditi za Kristusom po zgledu sv. Frančiška. Povabimo jih, da se nam pridružijo.
Ob vsem tem pa se mi zdi najpomembnejše, da jubilej postane čas osebne in bratske prenove. Osemstoletni spomin nas ne sme pustiti nespremenjenih. Ob Frančiškovem tranzitusu smo povabljeni, da se osebno, kot samostanska bratstva in kot provinca, vprašamo: Kaj danes pomeni živeti našo poklicanost? Kje smo zvesti evangeliju in kje bi se morali bolj zavzeto spreobrniti? Kaj lahko konkretno naredimo, da bo naše življenje bolj prepričljivo pričevanje za Kristusa?
Pri tem nas lahko zelo neposredno nagovori Frančiškova misel iz Oporoke: »Jaz sem svoje izpolnil, kar je vaše, pa naj vas pouči Kristus« (LegM 13,3).
To so besede, ki so tudi danes namenjene nam. Frančišek je svojo nalogo izpolnil. Njegova pot je končana. Toda evangeljska pot Cerkve se nadaljuje in zdaj je na vrsti naše življenje. Frančišek nam ne želi ponuditi zgolj svojega nauka, ki bi ga posnemali v zunanjih oblikah. Usmerja nas h Kristusu. On naj bo naš učitelj.
Zato naj bo ena od konkretnih odločitev tega jubileja preprosta in hkrati zahtevna: vsak dan znova intenzivno iskati Jezusov nauk v evangeliju in ga prenašati v svoje življenje. Ne samo prebirati evangelij, ampak ga poslušati. Ne samo poznati Jezusove besede, ampak se pustiti po njih oblikovati. Ne samo občudovati Frančiškovo življenje, ampak po njegovem zgledu vedno znova stopati za Kristusom.
Če bomo to zares vzeli v svoje življenje, nas bo evangelij gotovo vodil po pravi poti. Takrat bomo lahko upravičeno ponosni, da smo bratje sv. Frančiška – ne zaradi imena, ki ga nosimo, ne zaradi zgodovine, ki ji pripadamo, ampak zaradi življenja, ki ga živimo. Naša Frančiškova identiteta bo postala verodostojna, če bo vidna v naši preprostosti, bratstvu, usmiljenju, služenju, veselju in predvsem v naši ljubezni do Kristusa.
Današnji čas potrebuje takšne priče. Potrebuje ljudi, ki ne bodo samo govorili o evangeliju, ampak ga bodo živeli. Potrebuje brate, ki bodo s svojim življenjem oznanjali Kristusa. Potrebuje ljudi, ki bodo znali biti hkrati zvesti evangeliju in pogumno navzoči v svetu. Prav v tem je lahko naša Frančiškova poklicanost danes preroška: da s preprostim, pristnim in evangeljskim življenjem pokažemo, da je mogoče tudi v sodobnem svetu živeti za Boga in za človeka.
Naj bo zato 800-letnica tranzitusa sv. Frančiška več kot obletnica. Naj bo milostni čas hvaležnosti, poglobitve in novega začetka. Naj nas spomin na njegovo zemeljsko pot in njegov prehod v večno življenje ne usmeri nazaj v preteklost, ampak naprej – h Kristusu, ki nas tudi danes kliče in poučuje.
Želim vam duhovno bogato in doživeto praznovanje 800-letnice tranzitusa našega svetega očeta Frančiška. Predvsem pa vam želim, da bi iz tega jubileja izšli z novo močjo, z novim veseljem in z odločitvijo za navdušeno in zvesto hojo za Gospodom po zgledu sv. Frančiška.
Naj nas pri tem spremlja njegova preprostost, njegova vera in njegova ljubezen do Kristusa. In naj tudi za nas velja: svoje smo izpolnili takrat, ko smo dovolili, da nas vsak dan znova pouči Kristus.
Dragi bratje in vsi, ki prebirate to pismo, želim vam duhovno bogato praznovanje in navdušenja, da s Frančiškovim duhom in gorečnostjo vstopamo v vsakodnevno življenje!
V jubilejnem letu sv. Frančiška so mladi pod duhovnim vodstvo p. Danila, p. Martina in p. Andreja ter šolskih sester romali v Assisi. Nastanili so se v kampu in od tam vsak dan obiskovali kraje, ki so povezani s sv. Frančiškom ter seveda tudi njegov grob. Molitev in pesem je odpirala njihova srca za spoznavanje duhovne dediščine svetnika in osebno razmišljanje na katero pot jih kliče Gospod.
