Dragi bratje in sestre v sv. Frančišku!
V teh dneh z veliko hvaležnostjo in veseljem obhajamo 800-letnico tranzitusa – prehoda našega očeta in brata, sv. Frančiška Asiškega, iz zemeljskega v večno življenje. Osem stoletij je minilo od njegovega odhoda v Očetovo hišo, vendar njegova beseda, njegova drža in predvsem njegovo življenje še vedno nagovarjajo ljudi našega časa. Frančišek ni svetnik preteklosti. Njegova vera, njegova ljubezen do Kristusa, njegova povezanost z evangelijem in njegov odnos do vsakega človeka ter vsega stvarstva ostajajo živi in aktualni.
Jubilejno praznovanje zato ni samo spomin na velik dogodek iz zgodovine našega reda. Je priložnost, da se zaustavimo, pogledamo svojo pot in se vprašamo, kaj nam danes pomeni biti Frančiškovi bratje.
Najprej je to praznovanje hvaležnosti. Bogu se zahvaljujemo za dar sv. Frančiška, za njegovo življenje in pričevanje ter za vse, kar je po njem storil v Cerkvi in svetu. Zahvaljujemo se mu tudi za poklicanost, ki smo jo prejeli, in za milost, da smemo biti v tem jubilejnem obdobju njegovi bratje in nadaljevati pot, ki jo je on začel. Biti brat sv. Frančiška ni zgolj naziv ali pripadnost določeni skupnosti. Je dar in obenem odgovornost. Je klic, da bi tudi mi vedno znova iskali Kristusa in mu dovolili, da oblikuje naše življenje.
Jubilej je zato tudi čas pričevanja. Naša bratstva in naša provinca želimo ali bolje rečeno bi želeli s svojim življenjem pokazati, da Frančiškova pot ni le lepa dediščina, ki jo občudujemo, ampak pot, po kateri želimo hoditi tudi danes. Naše bratstvo, naše molitve, naše delo, naši odnosi in naš odnos do ljudi naj bodo znamenje, da evangelij še vedno lahko preoblikuje človeka in skupnost. Svet ne potrebuje predvsem razlag o tem, kdo je bil Frančišek. Potrebuje ljudi, ki bodo kakor on s svojim življenjem pokazali, kdo je Kristus.
Zato je pomembno, da ob jubileju ne ostanemo samo pri opozarjanju na 800-letnico in pri številnih dogodkih, ki jo spremljajo. Imejmo željo, da bi praznovanje v vernikih prebudilo navdušenje za evangelij. Frančiškova pot je namreč najprej in predvsem pot evangelija. Frančišek je slišal Kristusov klic, ga vzel zares in se mu z vsem srcem izročil. Njegov zgled nam govori, da evangelij ni knjiga lepih misli, ampak Beseda, ki želi postati življenje.
Ta klic velja vsakemu človeku, ne glede na njegov življenjski stan, poklic ali okoliščine. Vsakdo je povabljen, da evangelij živi tam, kjer je: v družini, v zakonu, v službi, v duhovništvu, redovništvu ali na katerem koli drugem področju življenja. V tem smislu je še posebej dragocena tudi pot Frančiškovega svetnega reda, v katerega so dobrodošli vsi, ki želijo v svojem vsakdanjem življenju hoditi za Kristusom po zgledu sv. Frančiška. Povabimo jih, da se nam pridružijo.
Ob vsem tem pa se mi zdi najpomembnejše, da jubilej postane čas osebne in bratske prenove. Osemstoletni spomin nas ne sme pustiti nespremenjenih. Ob Frančiškovem tranzitusu smo povabljeni, da se osebno, kot samostanska bratstva in kot provinca, vprašamo: Kaj danes pomeni živeti našo poklicanost? Kje smo zvesti evangeliju in kje bi se morali bolj zavzeto spreobrniti? Kaj lahko konkretno naredimo, da bo naše življenje bolj prepričljivo pričevanje za Kristusa?
Pri tem nas lahko zelo neposredno nagovori Frančiškova misel iz Oporoke: »Jaz sem svoje izpolnil, kar je vaše, pa naj vas pouči Kristus« (LegM 13,3).
To so besede, ki so tudi danes namenjene nam. Frančišek je svojo nalogo izpolnil. Njegova pot je končana. Toda evangeljska pot Cerkve se nadaljuje in zdaj je na vrsti naše življenje. Frančišek nam ne želi ponuditi zgolj svojega nauka, ki bi ga posnemali v zunanjih oblikah. Usmerja nas h Kristusu. On naj bo naš učitelj.
Zato naj bo ena od konkretnih odločitev tega jubileja preprosta in hkrati zahtevna: vsak dan znova intenzivno iskati Jezusov nauk v evangeliju in ga prenašati v svoje življenje. Ne samo prebirati evangelij, ampak ga poslušati. Ne samo poznati Jezusove besede, ampak se pustiti po njih oblikovati. Ne samo občudovati Frančiškovo življenje, ampak po njegovem zgledu vedno znova stopati za Kristusom.
Če bomo to zares vzeli v svoje življenje, nas bo evangelij gotovo vodil po pravi poti. Takrat bomo lahko upravičeno ponosni, da smo bratje sv. Frančiška – ne zaradi imena, ki ga nosimo, ne zaradi zgodovine, ki ji pripadamo, ampak zaradi življenja, ki ga živimo. Naša Frančiškova identiteta bo postala verodostojna, če bo vidna v naši preprostosti, bratstvu, usmiljenju, služenju, veselju in predvsem v naši ljubezni do Kristusa.
Današnji čas potrebuje takšne priče. Potrebuje ljudi, ki ne bodo samo govorili o evangeliju, ampak ga bodo živeli. Potrebuje brate, ki bodo s svojim življenjem oznanjali Kristusa. Potrebuje ljudi, ki bodo znali biti hkrati zvesti evangeliju in pogumno navzoči v svetu. Prav v tem je lahko naša Frančiškova poklicanost danes preroška: da s preprostim, pristnim in evangeljskim življenjem pokažemo, da je mogoče tudi v sodobnem svetu živeti za Boga in za človeka.
Naj bo zato 800-letnica tranzitusa sv. Frančiška več kot obletnica. Naj bo milostni čas hvaležnosti, poglobitve in novega začetka. Naj nas spomin na njegovo zemeljsko pot in njegov prehod v večno življenje ne usmeri nazaj v preteklost, ampak naprej – h Kristusu, ki nas tudi danes kliče in poučuje.
Želim vam duhovno bogato in doživeto praznovanje 800-letnice tranzitusa našega svetega očeta Frančiška. Predvsem pa vam želim, da bi iz tega jubileja izšli z novo močjo, z novim veseljem in z odločitvijo za navdušeno in zvesto hojo za Gospodom po zgledu sv. Frančiška.
Naj nas pri tem spremlja njegova preprostost, njegova vera in njegova ljubezen do Kristusa. In naj tudi za nas velja: svoje smo izpolnili takrat, ko smo dovolili, da nas vsak dan znova pouči Kristus.
Dragi bratje in vsi, ki prebirate to pismo, želim vam duhovno bogato praznovanje in navdušenja, da s Frančiškovim duhom in gorečnostjo vstopamo v vsakodnevno življenje!
p. Milan Kos, prov. minister