V Minoritskem samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju je 5. junija 2026 potekal simpozij ob 25. obletnici začetka ponovne gradnje minoritske cerkve, ki je bila 4. januarja 1945 bombardirana in skoraj povsem porušena.
P. Milan Kos je predstavil kronološki pregled postopka vrnitve parcele, na kateri je stala stavba Pošte in Telekoma, pridobivanja potrebnih dovoljenj ter same gradnje cerkvene ladje z baročnim pročeljem. Predstavil je tudi opremo cerkve, ki je bila v teh letih umeščena vanjo.
Arhitekt Boris Volk je podal pregled zahtevnega in odgovornega dela, ki je omogočilo, da je bila cerkev ponovno zgrajena ter da je dobila prvotno zunanjo podobo, kakršno je imela pred porušitvijo.
Predstavnik Restavratorskega centra v Ljubljani Matej Zupančič je orisal zahtevnost in potek rekonstrukcije baročnega pročelja cerkve.
Umetniki, ki so sodelovali pri opremljanju cerkve in ustvarjanju umetniških del zanjo, so predstavili svoj prispevek, ki stavbi daje posebno sakralno in umetniško vrednost.
Simpozij se je zaključil s teološkim pogledom profesorja liturgije p. Antona Borovnjaka na gradnjo cerkve v skladu z liturgičnimi smernicami današnjega časa.
Prispevki bodo izdani v priložnostnem zborniku, ki bo ostal trajen dokument opravljenega dela in pričevanje o prizadevanjih, ki smo jih s skupnimi močmi uspešno uresničili ter samostanu povrnili podobo, kakršno je imel vse od leta 1696.
Od 21. februarja do 22. marca 2026 je mogoče v baziliki sv. Frančiška v Assisiju počastiti izpostavljene relikvije sv. Frančiška Asiškega.
Ta milostni trenutek je doživelo v dneh od 13. do 15. marca 2026 tudi 90 romarjev iz Slovenije.
Ob relikvijah sv. Frančiška smo molili, se zahvaljevali, prosili in častili nebeškega Očeta za tako mogočnega svetnika, ki je še kako aktualen tudi v današnjem času in za vsakega izmed nas.
Patri, ki so nas spremljali (prov. minister p. Milan Kos, p. Danilo Holc, p. Martin Gašparič in p. Matei Sentes) so poskrbeli za bogato duhovno vodstvo ter seznanitev z življenjem sv. Frančiška in kraji, ki so tesno povezani s svetnikom.
V Assisiju smo doživeli kako živa je njegova navzočnost tudi po 800. letih. Bogu hvala.
Od 8. do 12. marca 2026, smo #bratjeminoriti imeli prvi del XVII. rednega provincialnega kapitlja v Minoritskem samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju.
Opravili smo temeljito refleksijo našega redovnega življenja preteklih štirih let ter pripravili smernice za naslednja štiri leta v katerih je poudarek na doslednem in navdušenem redovnem življenju v času, ki potrebuje gorečih pričevalcev in oznanjevalcev.
Izvolili smo tudi novo vodstvo:
p. Milan Kos, provincialni minister
p. Toni Brinjovc, provincialni vikar
p. Danilo Holc, definitor in tajnik
p. Janez Šamperl, definitor
p. Andrej Mohorčič, definitor
Ves čas prov. kapitlja so bili z nami p. Carlos A. Trovarelli, generalni minister, p. Vincenzo Cosatti, generalni asistent za Srednjo Evropo ter p. Igor Salmič, kot prejšnji provincialni minister (sedaj generalni vikar).
V mesecu juniju tega leta bomo obhajali drugi del provincialnega kapitlja, na katerem bomo sprejeli konkretne smernice redovnega življenja in apostolata ter volili gvardijane in druge službe v provinci.
Ob 800. letnici smrti sv. Frančiška Asiškega je 21. februarja 2026 potekla v baziliki sv. Frančiška v Assisiju posebna slovesnost. Strokovnjaki iz različnih področij so ob prisotnosti bratov minoritov odprli grob sv. Frančiška v kripti bazilike in njegove posmrtne ostanke pripravili za prenos v spodnjo baziliko, kjer jih bodo lahko verniki vse do 22. marca 2026 prihajali počastit. Do sedaj je že prijavljenih 400.000 vernikov.
Slovesnost prenosa in liturgijo ob tej priložnosti je vodil kardinal Angel Fernandez Artime – legat Svetega sedeža za asiško baziliko. Po uri češčenja je sledila predstavitev poti, ki jo bodo prehodili romarji. Romarja bo pot po češčenju relikvij peljala v kapelo sv. Bonaventura, kjer bo obred obnovitve krstnih obljub; naslednja postaja bo kapela brata Leona, kjer bo priložnost za sveto spoved; in nato še dvorana »miru«; ter prostori bazilike in samostana, kjer si bo mogoče ogledati priložnostno razstavo o odkritju relikvij sv. Frančiška.
Vsak romar bo prejel posebno knjižico s priložnostmi besedili, ob koncu pa razgradljivo vazico z zemljo in semenom, ki ga doma zalije z vodo ... "KAKOR SEME".
Zakaj javno češčenje ostankov telesa svetega Frančiška
Gesta, ki jo je treba razumeti, ne le videti.
Od 22. februarja 2026, v okviru osme stoletnice smrti sveti Frančišek Asiški, se je Cerkev odločila za redko gesto: javno češčenje njegovih posmrtnih ostankov.
Gesta, ki razumljivo odpira vprašanja. Ali je prav javno častiti telo svetnika? Je to potrebno? Kakšen je globlji pomen te odločitve?
Javno češčenje ni razstavljanje
Cerkev ne časti telesa javno zato, da bi ga pokazala kot predmet ali da bi vzbujala čustva.
V krščanskem izročilu telo nikoli ni ločeno od osebe: je konkretni prostor, v katerem je bilo življenje živeto, ljubljeno, podarjeno. Zato javno češčenje ne zadeva tega, kar je od Frančiška ostalo, temveč to, kar njegovo življenje še naprej govori.
Telo svetega Frančiška ni pokazano iz radovednosti, temveč kot pričevanje.
Telo, ki je živelo evangelij
Frančišek ni pisal razprav, temveč je evangelij »napisal« s svojim življenjem.
Njegovo telo nosi znamenja revnega življenja, zaznamovanega z boleznijo, naporom in radikalno hojo za Kristusom, vse do stigem. Pogled nanj pomeni spomniti se, da evangelij ni abstraktna ideja, temveč nekaj, kar lahko dobi meso v življenju konkretne osebe.
Javno češčenje sporoča prav to: evangelij je mogoče živeti do konca.
Gre za pot
Zato javno češčenje ni improvizirana ali spektakularna gesta.
Vključeno je v duhovno pot, ki jo spremljajo Frančiškovi bratje in je sestavljena iz poslušanja, molitve in premišljevanja. Do tega trenutka ne prihajamo kot gledalci, temveč kot romarji.
Ne gre za to, da bi »videli« telo, temveč da se pustimo nagovoriti življenju.
Znamenje za naš čas
V času, ki pogosto odmika krhkost, trpljenje in smrt, javno češčenje telesa svetega Frančiška spominja, da podarjeno življenje ni izgubljeno.
To telo ne govori o koncu, temveč o dovršitvi. Ne slavi smrti, temveč življenje, ki se rojeva iz darovanja samega sebe.
Je tiho, a močno znamenje, ki vsakega vabi k vprašanju: Kaj počnem s svojim življenjem? Komu ga podarjam?
Pravi pomen
Pravi pomen javnega češčenja ni v sami gesti, temveč v pogledu, s katerim ga doživljam.
Pred telesom svetega Frančiška nismo poklicani, da bi obstali tam, temveč da bi znova krenili: k evangeliju, k bratom in sestram, k preprostejšemu in bolj pristnemu življenju.
Zato lahko po osemsto letih še vedno rečemo: Frančiška ni treba le pomniti. Treba ga je poslušati.
