Ob 800. letnici smrti sv. Frančiška Asiškega je 21. februarja 2026 potekla v baziliki sv. Frančiška v Assisiju posebna slovesnost. Strokovnjaki iz različnih področij so ob prisotnosti bratov minoritov odprli grob sv. Frančiška v kripti bazilike in njegove posmrtne ostanke pripravili za prenos v spodnjo baziliko, kjer jih bodo lahko verniki vse do 22. marca 2026 prihajali počastit. Do sedaj je že prijavljenih 400.000 vernikov.
Slovesnost prenosa in liturgijo ob tej priložnosti je vodil kardinal Angel Fernandez Artime – legat Svetega sedeža za asiško baziliko. Po uri češčenja je sledila predstavitev poti, ki jo bodo prehodili romarji. Romarja bo pot po češčenju relikvij peljala v kapelo sv. Bonaventura, kjer bo obred obnovitve krstnih obljub; naslednja postaja bo kapela brata Leona, kjer bo priložnost za sveto spoved; in nato še dvorana »miru«; ter prostori bazilike in samostana, kjer si bo mogoče ogledati priložnostno razstavo o odkritju relikvij sv. Frančiška.
Vsak romar bo prejel posebno knjižico s priložnostmi besedili, ob koncu pa razgradljivo vazico z zemljo in semenom, ki ga doma zalije z vodo ... "KAKOR SEME".
Zakaj javno češčenje ostankov telesa svetega Frančiška
Gesta, ki jo je treba razumeti, ne le videti.
Od 22. februarja 2026, v okviru osme stoletnice smrti sveti Frančišek Asiški, se je Cerkev odločila za redko gesto: javno češčenje njegovih posmrtnih ostankov.
Gesta, ki razumljivo odpira vprašanja.
Ali je prav javno častiti telo svetnika? Je to potrebno? Kakšen je globlji pomen te odločitve?
Javno češčenje ni razstavljanje
Cerkev ne časti telesa javno zato, da bi ga pokazala kot predmet ali da bi vzbujala čustva.
V krščanskem izročilu telo nikoli ni ločeno od osebe: je konkretni prostor, v katerem je bilo življenje živeto, ljubljeno, podarjeno. Zato javno češčenje ne zadeva tega, kar je od Frančiška ostalo, temveč to, kar njegovo življenje še naprej govori.
Telo svetega Frančiška ni pokazano iz radovednosti, temveč kot pričevanje.
Telo, ki je živelo evangelij
Frančišek ni pisal razprav, temveč je evangelij »napisal« s svojim življenjem.
Njegovo telo nosi znamenja revnega življenja, zaznamovanega z boleznijo, naporom in radikalno hojo za Kristusom, vse do stigem. Pogled nanj pomeni spomniti se, da evangelij ni abstraktna ideja, temveč nekaj, kar lahko dobi meso v življenju konkretne osebe.
Javno češčenje sporoča prav to: evangelij je mogoče živeti do konca.
Gre za pot
Zato javno češčenje ni improvizirana ali spektakularna gesta.
Vključeno je v duhovno pot, ki jo spremljajo Frančiškovi bratje in je sestavljena iz poslušanja, molitve in premišljevanja. Do tega trenutka ne prihajamo kot gledalci, temveč kot romarji.
Ne gre za to, da bi »videli« telo, temveč da se pustimo nagovoriti življenju.
Znamenje za naš čas
V času, ki pogosto odmika krhkost, trpljenje in smrt, javno češčenje telesa svetega Frančiška spominja, da podarjeno življenje ni izgubljeno.
To telo ne govori o koncu, temveč o dovršitvi. Ne slavi smrti, temveč življenje, ki se rojeva iz darovanja samega sebe.
Je tiho, a močno znamenje, ki vsakega vabi k vprašanju:
Kaj počnem s svojim življenjem? Komu ga podarjam?
Pravi pomen
Pravi pomen javnega češčenja ni v sami gesti, temveč v pogledu, s katerim ga doživljam.
Pred telesom svetega Frančiška nismo poklicani, da bi obstali tam, temveč da bi znova krenili: k evangeliju, k bratom in sestram, k preprostejšemu in bolj pristnemu življenju.
Zato lahko po osemsto letih še vedno rečemo:
Frančiška ni treba le pomniti.
Treba ga je poslušati.