Nebeški Oče,
Ti si v času sovraštva in vojne
prebudil ogenj ljubezni
v čistem in plemenitem srcu
svojega služabnika patra Placida Corteseja,
ponižnega in zvestega sina sv. Frančiška.
V zaporu in med mučenji si ga podpiral,
da ni izdal svojih bratov
in si ga pridružil trpljenju svojega Sina.
Pomagaj nam, da nam bo čudoviti zgled
mučenca ljubezni
vlival moč, da bomo vedno dejavni v službi dobrote in miru.
Slava Očetu...

V Družini z dne 11. marca 2001 je Alojz Rebula v članku "Mučenec na obveščevalni niti polkovnika Vauhnika?" opisal glavne značilnosti p. Placida:

20. stoletje je bilo označeno kot stoletje mučencev, krščanskih mučencev obeh barbarstev, ki sta ga pregazila, nacizma in komunizma. Danes prihaja na dan novo ime (zaslugo za to ima tudi naš Ivo Jevnikar), za Slovence tembolj zanimivo, ker gre za našega bližnjega nacionalnega soseda in ker je v njegovo dramatično usodo vpletena vrsta Slovencev.
Minorit Placido Cortese (rojen leta 1907) je bil iz italijanske družine na Cresu, a očitno nihajoče v značilni kvarnerski dvoživosti, če je fant študiral prva šolska leta v hrvaški Ciril-Metodovi šoli, brata pa sta mu bila Mate in Tone. Kot študent v Padovi ni hotel pozabiti hrvaščine, čeprav njegova življenjska silnica ni bila nacionalnost. Živel je od evangeljskega poslanstva, predvsem od ljubezni do bližnjega.
Kot urednik lista "Il Messaggero di Sant Antonio" - Glasnik sv. Antona (naklado mu je dvignil na 900.000 izvodov) je razpredel široko omrežje znanstev, da je lahko med vojno pomagal, kjer je le mogel. Danes še živijo nekateri Slovenci, ki so bili leta 1942 internirani v taborišču Chiesanuova pri Padovi in ki se gotovo spominjajo drobnega, šepajočega redovnika v črnem habitu in z naočniki, ki je pomagal taboriščnikom, kolikor je mogel. Po kapitulaciji Italije 8. septembra se je v kaosu tistih dni njegovi razdajalski vnemi odprlo še širše, tudi nevarno področje: vojni ujetniki, Judje, Čehi, partizani, zavezniški ujetniki, ki jim je pomagal do morja, kjer so jih čakale zavezniške podmornice. Verjetno je obveščevalna nit, ki jo je genialni polkovnik Vauhnik speljal iz Ljubljane prek Trsta, Padove in Milana v Švico, težko obšla protinacističnega in vsestransko obveščenega redovnika. A tudi p. Placido je imel svojega Judeža, intimnega hrvaškega prijatelja, ki ga je 8. oktobra 1944 pripeljal v roke mariborskemu slovenskemu odpadniku in gestapovcu Fritzu Verdniku. Čakalo ga je podzemlje Gestapa na Oberdankovem trgu v Trstu, kjer ga je srečal tudi slikar Mušič.
Najstrašnejše mučenje, od pretepanja do lomljenja prstov, mu ni odprlo ust, da bi izdal svoje sodelavce. Neka gospa se ga spominja, kako ga je slišala polglasno moliti v njegovi celici...

Zaradi opisanih značilnosti, ki so zaznamovali življenje in smrt tega manjšega brata, je tržaška škofija v začetku leta 2002 sprožila postopek za njegovo beatifikacijo:

EVGEN RAVIGNANI

TRŽAŠKI ŠKOF

V bolečih in strašnih časih druge svetovne vojne so sredi opustošenja, sovraštva in nasilja po Božji volji zrasle velike duše, ki so z žrtvovanjem lastnega življenja izpričale premoč ljubezni.

Tak je bil lik patra Placida Corteseja, ki se je rodil na Cresu (to istrsko mestece je takrat pripadalo avstro-ogrskemu cesarstvu, danes pa pripada Hrvaški) 7. marca 1907 in je pri krstu dobil ime Nicolo. Čisto mlad je vstopil v red minoritov v semenišču Sv. Antona v Campusampieru (Padova). Leto noviciata je opravil v baziliki sv. Antona v Padovi, kjer je 4. oktobra 1924 naredil prve zaobljube in dobil redovno ime br. Placido. Študij je dovršil z licenciatom iz teologije na redovni fakulteti v Rimu, kjer je bil 6. julija 1936 posvečen v duhovnika. Prva leta duhovništva je preživel v novi župniji Brezmadežne v Milanu, nato pa je svojo službo opravljal v baziliki sv. Antona v Padovi.

Februarja 1937 je bil imenovan za glavnega urednika revije "Mesaaggero di S. Antonio", kjer je šest let razdajal svoje sposobnosti in zavzetost, saj je pisal članke in pisma naročnikom, katerih število je podvojil, leta 1939 pa je postavil novo tiskarno.

Med zadnjo vojno sta mu takratni apostolski nuncij v Italiji msgr. Francesco Borgoncini Duca in provincial p. Andrea Eccher naročila, da pomaga Judom, Slovanom, internirancem v koncentracijskem taborišču v predmestju Padove. Temu se je pogumno in velikodušno posvetil. V sklopu te dejavnosti si je, zlasti po padcu fašizma, zelo prizadeval za reševanje ljudi, ki so jih iskali nacifašisti. Čeprav je čutil, da so mu na sledi, je p. Placido iz ljubezni do Boga še naprej ljubeče pomagal, pri čemer se ni oziral na tveganje, ker je imel oporo v veri. Čeprav bi se lahko izognil nevarnosti s preselitvijo v drugi samostan, je prosil predstojnika, da bi smel ostati v službi pregnanih bratov. Dne 8. oktobra 1944 sta ga dva neznanca z zvijačo odvedla in takrat se je izgubila vsaka sled za njim. Pozneje je bilo mogoče zvedeti s pomočjo hvalevrednih pričevanj, da so ga prepeljali v Trst na sedež gestapa (nemški SS), kjer so ga mučili do smrti.

Še kot mladenič je p. Placido zapisal: "Vera je teža, ki se je nikoli ne naveličamo nositi in ki dušo vedno bolj goreče pripravlja na vedno večje žrtve ... vse do smrti sredi muk, kot mučenci." Prišla je ura izpolnitve te junaške želje. P. Placida so - kot mučenca zaradi ljubezni - umorili zaradi vsega dobrega, ki ga je izkazal preganjancem, vključno s tem, da tudi sredi mučenja ni izdal svojih sodelavcev. Iz izjav prič o junaški smrti p. Placida izhajajo prvine "formalnega mučeništva" tega Božjega služabnika, ki jih je mogoče takole obnoviti:
- njegovo preganjanje zaradi pomoči, ki jo je nudil zaprtim in preganjanim;
- njegova pripravljenost na mučeništvo, ki jo je večkrat izrazil, tudi pisno, predvsem pa s tem, da se je v celoti posvetil obrambi življenja drugih, kljub temu, da je bil on sam v hudi nevarnosti. "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje."
Priče se spominjajo, da je v celici "pater vedno polglasno molil" - "še danes pa vidim njegove iznakažene, sklenjene roke, kot v molitvi ... on pa me je hrabril, naj bom močan, zaupam v Boga ..."

Na podlagi številnih izjav sobratov in laikov, ki so ga poznali, je poleg tega mogoče trditi, da je p. Placido vedno zgledno živel in zelo velikodušno opravljal Božjo službo in razne naloge, ki so mu bile zaupane. Sloves o njegovem mučeništvu, ki se je zadnja leta še razširil, zlasti potem ko je bilo mogoče s pomočjo nekaterih očividcev ugotoviti resničnost njegovega mučeništva, je privedel minoritsko provinco sv. Antona do odločitve, da uradno zaprosi za začetek postopka za razglasitev tega Božjega služabnika za svetnika. Ko s to prošnjo seznanjamo različna cerkvena občestva, v katerih je Božji služabnik preživel kratka leta svojega življenja, pozivamo vse, tudi posamezne vernike, da nam neposredno sporočijo, ali pa dostavijo Cerkvenemu sodišču te škofije (Škofijski ordinariat, Ul. Cavana 16, 34124 Trst), vse vesti, iz katerih bi lahko izhajali podatki, ki bi potrjevali ali zanikali sloves mučeništva Božjega služabnika.

Ker je treba na podlagi kanonskega prava zbrati vse spise, ki se mu pripisujejo, s tem pozivom ukazujemo vsem, ki jih mogoče posedujejo, da z dolžno naglico dostavijo omenjenemu Cerkvenemu sodišču vsak spis, katerega avtor je Božji služabnik in ki še ni bil izročen pospeševatelju. Naj spomnimo, da "spisi" niso le natisnjena dela, temveč tudi rokopisi, dnevniki, pisma in vsako zasebno pisanje Božjega služabnika. Kdor bi rad ohranil izvirnike, lahko predloži primerno overovljene kopije.

Končno določamo, da se ta poziv za dva meseca izobesi na vratih škofijskih ordinariatov v Trstu, Padovi in Milanu in na vratih župnijskih cerkva ali svetišč na Cresu (stolnica in cerkev sv. Frančiška), v Camposampieru (svetišča sv. Antona in cerkevi sv. Petra in sv. Marka), Trstu (stolnica in cerkev sv. Frančiška), Padovi (bazilika sv. Antona) in Milanu (župnija Brezmadežne na Drevoredu Korzika) ter da se poleg tega objavi v škofijski tednikih Trsta, Padove, Trevisa in Milana.

V Trstu, na škofijskem ordinariatu, 29. januarja 2002.